Trg republike

je tam, kjer so ljudje.

Trg svobode

je tam, kjer so svobodni ljudje.

Trg miru

je tam, kjer so miroljubni ljudje.

Danes je veliko govora o nekakšni zloglasni in skrajni levičarski organizaciji Antifa – vsaj tako govorijo ameriški predsednik Trump, nekateri vodilni slovenski politiki in »rumeni jopiči« na Prešernovem trgu, ki so motili uporniško proslavo ob letošnjem dnevu državnosti. Dejansko pa je antifa okrajšava za antifašizem in bolj kot o organizaciji danes lahko govorimo o gibanju, zato besedo pišemo z malo začetnico – antifa(šizem). Antifa je izvorno skrajšano ime nemške skupine Antifaschistische Aktion, ki je delovala v letih 1932 in 1933 ter je navdihnila moderno antifa(šistično) gibanje v Nemčiji in širše. A če hočemo govoriti o gibanju antifa, moramo najprej razumeti, kaj sploh je fašizem.

V petek zvečer greš kolesarit. Ko se vrneš domov, pogledaš poročila. Kot da gre za dva različna dogodka. Javna občila povedo, koliko ljudi je bilo, kje so se premikali, ali je prišlo do kakšnega izzivanja, ali je policija posredovala, in zadevo začinijo z dvema ali tremi izjavami mimoidočih, oziroma tem, kar je od njih ostalo po montaži. To je podobno, kot če bi primerjali svojo izkušnjo potovanja z načrtom potovalne agencije. Na tistem letaku je res napisano vse … a hkrati nič …

Je to poziv k nasilju?

Nasilje je, ko nekaj umažeš, poškoduješ ali uničiš. Nasilje je, ko nekoga prizadeneš, poškoduješ ali ubiješ. Nasilje je, ko nekaj ogradiš ali nekoga oviraš …

Ljudsko zavzetje Trga republike ni nič od tega. Ljudsko zavzetje Trga republike ni nasilje. Ograje na Trgu republike pripadajo državi. Država smo ljudje. Umik lastne ograje ali skok čeznjo ni nasilje.

Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Kaj pa je interpelacija? Čemu služi in kaj z njo pridobimo davkoplačevalci, državljani – menda demokratične države. Iz Wikipedije, proste enciklopedije je razvidno, da je interpelacija parlamentaren izraz za z ustavo določen institut parlamentarne kontrole nad delovanjem vlade ali posameznega ministra. S tem institutom parlament vpliva na način dela izvršilne oblasti. V interpelaciji namreč parlament lahko zastavi formalna vprašanja (po navadi na posebnih sejah o interpelaciji), vlada ali posamezni minister pa mora na vprašanja odgovoriti in s tem upravičiti svojo politiko. Državni zbor lahko nato poda usmeritve za nadaljnje delo v obliki posebej sprejetih sklepov. Po končani razpravi o interpelaciji se lahko vloži tudi predlog za glasovanje o nezaupnici vladi oz. ministru.

Imate tudi vi občutek, da ste 13. marca padli v vzporedno resničnost – dolge sanje, v katerih veljajo sanjski, ne pa naravni zakoni? Kaj je prav in kaj narobe? Kaj je res in kaj ni? Sposobnost obdelave podatkov – moja čarobna moč iz predhodnega življenja – je izginila; Covid jo je odpihnil. Vse, kar izvem o njem, se mi zdi enakovredno. Počutim se kot otrok, ki se šele uči, po kakšnih pravilih deluje svet, v katerega se je rodil.

Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Predstavljajmo si, da živimo v Turkmenistanu. Naš predsednik Gurbanguli Berdimuhamedov je že absoluten vladar, kar se evropski samodržci in njihov slovenski oponašalec šele trudijo postati. Turkmenistanci smo seveda ravno tako pametni in neumni kot Evropejci in Slovenci. Jasno nam je, da to, kar nam vladajoči iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto prodajajo kot resnico, ni resnica. Včasih je resnica ravno nasprotno, včasih pa nekaj čisto tretjega. Včasih jo lahko uganeš, a se iz leta v leto manj trudiš, ker je vseeno. Trudiš se preživeti, ne da bi zašel v težave, ali pobegniti. Zdaj že vemo, da če postaneš begunec, neizogibno zaideš v še hujše težave, kot so tiste, ki si se jim hotel izogniti. Edina možnost, ki jo imaš, je, da se trudiš preživeti, ne da bi zašel v težave …

Imeli smo čas za razmislek. Veliko časa. V času karantene smo ugotovili, da lahko živimo bolj počasi, da nam ni treba ure in ure preživljati v trgovinah. Videli smo, kako se je marsikje bistveno izboljšal zrak; narava si je dobesedno oddahnila od našega prehitrega tempa ter brezkončnega hlastanja za potrošniškimi izdelki in storitvami. Spoznali smo, da imajo države nenadoma dovolj denarja za pomoč ljudem. Namesto pogostih kratkih in dolgih potovanj ter počitnic smo odkrili bližnje travnike in gozdove, dotlej neznane skrite kotičke. Imeli smo čas za razmislek: o drugačnem svetu, o drugačnem načinu življenja, o drugačni ekonomiji, o drugačni družbi. Vse bolj se zdi, kot da smo to enkratno priložnost zapravili.