Najprej beseda o resnici.
Kaj neki to je?
Ker ne vem, te besede tudi ne uporabljam. Uporabljam pa besedo: dejanskost.
In če kaj dejanskost je, potem smem s svojimi čutili odgovorno reči, da vse Bojane in Alojzi tega sveta niste dostojni niti tega, da bi lahko polizali nožne prste ljudem, ki ne blebetajo, kar blebetate vi. Ker preprosto ne razumete in ne zmorete neustrašnega priznanja, da nekaterih reči pač ne razumete in da so draž, slast in izziv umetnosti in znanosti prav v tem.
Pač blebetate. Ker ne veste. Lahko ste tudi 20x dr. nečesa, vas narava vselej premaga. Edino na kar se zanašate, je lahkovernost ljudi, kar s pridom izkoriščate.
S kakšnim pridom?
Je ta prid biti pod žarometi medijev?
So ta prid cekini?
Je ta prid hrana vaši nečimrnosti?
Je ta prid tudi zavist do ljudi po svetu, ki vedo več in nočejo biti le prvi na vasi?
Kje pa? – boste zanesljivo rekli.
In se isti hip zlagali. Najprej sebi.
V izogib vsem omenjenim pridom je treba najprej postati strog, neizprosen in časten do sebe. In prav to nam govorijo veliki umi človeštva. Vendar ima tako navaden človek, enako kot vi vselej pri roki izgovor za karkoli je že storil, enako kot zanesljivo ima nemalo dragocenih izkušenj, da se storjeno ne more vrniti v nestorjeno. Ne z zanikanjem, že samo z izgovori, opravičevanji in pretvezami za storjeno si otežujete položaj, saj to ni nič drugega kot kupovanje odpustkov od samih sebe, kar lahko počenjate le na račun svojih otrok, vnukov, svojega roda.
Ne vem, kako boste lahko iskreno pogledali v oči vašim vnukom ko malo odrastejo.
Iskreno bo stežka.
Zlahka bo, če bodo po vaši meri. Na kar računate.
V podporo rečenega bo dovolj ena od mnogih povezav:
https://www.robertgoreta.si/zakaj-so-mi-rekli-da-gre-za-virus-ce-ne-obstaja/
Imenujemo te virus, kar v latinščini pomeni strup.
Paaa – si dejansko strup?
Zate na splošno pravijo, da si zlohoten, zahrbten, nevaren ... – oh, kaj vse ne pravijo zate. Dajejo ti tudi oštevilčena znastvena imena. A ni hec? – še poznajo te ne dovolj – če sploh – kaj šele, da bi razumeli tvoj pomen, namen ali vlogo, vendar te in imenujejo in oštevičijo in ti pridodajajo pridevnike kakor se jim zahoče.
Ne le vsakodnevna domača, službena in družbena praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili in pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.
Zamisel o okužbi, ki naj bi prehajala s človeka na človeka, traja že tisočletja. Svoje dni bi naj okužbo predstavljali demoni in zli duhovi, kar so svečeniki in tedanji zdravniki z velikim veseljem sprejeli. V isti koš so metali in kolero in kugo in vrsto drugih bolezni.
Ko skozi leta spremljaš vso to "silno" komunikacijo skozi elektronske medije, ne moreš mimo preproste ugotovitve, da se vso ljudsko umsko, intelektualno, čustveno in "humorno" dno v pretežni večini konča z dvema modnima črkama: »Lp«.
Ne le vsakodnevna domača, službena in družabna praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o popolni nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili ter pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.
V eni svojih knjig pravim: »Življenje ga je nekajkrat tako dodobra streznilo, da je začel piti.«
Življenje ni nekaj, kar teče po nepojmljivem tiru, ki mu ne gre ugovarjati, češ da je vse določeno vnaprej (spesnjena karma!) ali bob ob steno ali že vnaprej izgubljena bitka. Volja življenja je prav nasprotna! – zahteva, da mu ne prikimavaš, zahteva ugovarjanje, zahteva, da mu ne smeš pokazati, da te šiba, zahteva, da ga sprejmeš za nasprotnika, vrednega najglobljega spoštovanja. In šele na ta način se lahko dostojno spoprijemeš z njim, šele takrat te tudi življenje spozna, sprejme in vrednoti kot dostojnega nasprotnika. In samo pod temi pogoji si lahko ustvarjajoče bitje, ne pa pripadnik čezštevilne črede tako zelo čislanih "vzornih" kimavcev.
»Kaj je meni do tebe?«
Te besede so položene v usta nikoli živečemu, vendar največkrat omenjenemu. Spričo tolikokratnega omenjanja se je moral ta nikoli živeči tip kar 2x roditi, najbrž zato, da bi tolikokratno omenjanje držalo vsaj na lepe oči, če mu že ni ratalo tudi živeti. Spočetka izrečeno naj bi izrekel svoji rodni materi, ki očitno ni bila od muh, saj je rodila govorečega, ne pa tudi živečega.
Če povzamemo javno besedo vseh stricev in botrov naše samostojnosti, nam v ušesih zadoni himna, prežeta z globoko filozofijo. Vsi do zadnjega so neskončno hvaležni usodi, da so lahko pridodali najžlahtnejše delce svoje biti za izpolnitev in potrditev ene najlepših zgodb, kar jih pozna svet. Namesto zarjavele, okostenele in nazadnjaške skupne države vidimo osupli, dobesedno pred našimi očmi dvigajočo se dišavo iz balkanskega smradu. Na tem dišečem koščku kopnega se je prvič v znani civilizaciji zgodilo, da so si ljudje in njihovi izvoljeni predstavniki podali roke v en sam skupni blagor. In mi, otroci te dišeče pravičnosti, doživljamo neizmerno srečo, da smo priče, kako ta prelest še raste, stopa preko lastnih bregov, se širi preko naših meja in tudi onkraj njih zavzema tisto, kar si je človek vedno želel – kulturno in politično sodelovanje v interesu vseh, njihovega miru, varnosti, blaginje in napredka. Tako rekoč že vnaprej zagotovljeno nam brezdušno, samo na cekine mahnjeno, le po urnih kazalcih ravnajočo se in ementalsko luknjičavo Švico smo že daleč presegli in samo slabšim klimatskim okoliščinam gre pripisati, da sta Uganda in Togo še v rahli prednosti.
Zlati ljudje, takole je to na stvari.