Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Korporacije danes zastopajo posebno idejo, ki naj bi jo sprejeli vsi ljudje tega sveta. To je ideja liberalnega kapitalizma, ideja, da je v civilizacijskem razvoju najdlje prodrla zahodna civilizacija. Zaradi njene razvitosti se morajo vsi drugi zgledovati po njej. Torej je jasno, da morajo izmed vseh partikularnosti izbrati prav to, ki jo imenujejo liberalni kapitalizem.

Boj zoper družinski zakonik je tudi boj zoper kartezijanski subjekt, ki sta ga tako dobro razumela Spinoza in Kant. To je boj zoper univerzalnost človeškega bitja, zoper libertarnost in proti spoznanju, da nobena tradicija ni boljša od kake druge, da niti ena partikularna kultura ni v kaki prednosti pred drugimi in da je edina zares etična in moralna drža tista, ki se upira vsaki privatni ali zasebni rabi uma.

Zahteva, da morajo otroci živeti v idealnih družinah, z idealnimi materami in z idealnimi očeti, je nemogoča nadjazovska zahteva, ki ji nikoli ni mogoče ustreči. Ljudje, ki kljub temu skušajo ustreči nemogočim nadjazovskim zahtevam, se prej ali slej zlomijo in postanejo duševni bolniki.

Predstavniki katoliške korporacije verjamejo, da ljudje verjamejo vanje. Prepričani so, da jih ne smejo razočarati, zato jim ponujajo ideje in prakse, kot si jih domnevno želijo. Kaj pa, če se pri tem radikalno motijo?

Ali najvišji cerkveni dostojanstveniki zmorejo najvišjo etično držo? Hm …

Starodavni zakon, ki od nekdaj uravnava življenje ljudi v občestvih, je zelo preprost: obnašaj se tako, da boš poskrbel za svoje dobro. Zdi se, da je tako vedenje egoistično, vendar ni tako.

Vsi poznamo, kako Janez opiše zadnje trenutke Jezusovega življenja. Njegove zadnje besede naj bi bile: Moj bog, zakaj si me zapustil?

Ko nasprotniki družinskega zakonika zagovarjajo otrokove pravice, navadno simptomatično spregledajo logiko družinskega nasilja, zaradi katerega najbolj trpijo prav otroci. Spravljajo se nad geje in lezbijke, ker domnevno ne morejo odigrati vloge očeta in matere, ničesar pa ne rečejo o nasilju empiričnih očetov in empiričnih mater, zaradi katerih trpi ogromno otrok v slovenskih družinah prav ta trenutek.

Mislimo lahko samo v jeziku, ki nam omogoča razmišljanje; seveda mislimo tudi z njim. V njem pa lahko mislimo tudi proti njemu in iluzijam, ki jih omogoča z našo pomočjo. Če hočemo biti svobodni, to pa tudi moramo biti, saj je zahteva po svobodi imanentna, moramo znotraj jezika in z njim misliti tudi iluzije, za katere vselej poskrbimo sami.

Krščanski fundamentalizem ne pomeni, da zadrti, napol blazni in slabo artikulirani verski navdušenci silijo druge ljudi, naj sprejmejo njihovo religijo kot najboljšo na svetu. Resnica fundamentalizma je precej bolj prozaična, obenem pa je tudi nevarnejša. Zakaj je tako?