Filozof in psihoanalitik
Prav v teh dneh, ko se pripravljam na predavanja o teoriji hendikepa in neodvisnega življenja, ki jih bom imel v naslednjem šolskem letu, pa tudi na predavanja za vzgojiteljice z naslovom Travma, hendikep in vzgajanje otrok, se dogajajo nadvse zanimive reči; razmišljam o konceptu opolnomočenja in se sprašujem, kaj to sploh pomeni, kaj pomeni biti opolnomočen, kaj pomeni opolnomočiti se, kdo koga opolnomoči, kako se človek opolnomoči sam. Danes mi pošlje Andrej Pešec ponudbo predavanj z naslovom Znanje za življenje, medtem ko me nekateri bralci že nekaj časa sprašujejo, zakaj pišem vedno znova o sočutju in sočutni šoli, kot da je to edina pomembna tema; lahko bi dodal, da tudi predavam o isti temi, ne le pišem. In čisto naključje je hotelo, da mi v istem času nekdo pripoveduje o svojem življenju. Naj navedem nekaj utrinkov iz njene pripovedi, da bo razvidno, zakaj je sočutje pomembno ne le zame, temveč tudi za – vsakega drugega človeka. In zakaj govorimo o sočutju čisto premalo, ne preveč, zlasti pa ga premalo udejanjamo.
Mineva stoletje, odkar so nekateri ljudje prišli na misel, da bi bilo zelo koristno razvijati nove propagandne prijeme, poskuse na ljudeh in eksperimente z njimi. Rodi se industrija public relations, odnosov z javnostmi, ki zamenja izraz propaganda, ker je ta preveč grob.
Roku Kralju sem hvaležen za njegovo izvrstno navezovanje na mojo knjigo Sočutna šola. Njegov zapis je tako dober in tako produktiven, da terja odziv, zato sem ga spisal.
V resničnem vsakdanjem življenju se ljudje spoprijemamo z realnimi problemi in jih skušamo reševati. Nekatere rešimo sami, za reševanje drugih potrebujemo sodelovanje. Na voljo imamo servise in strokovnjake, obrtnike, mojstre in druge ljudi, na primer sorodnike in prijatelje. Lepo in prav. Obstaja pa izjemno zanimivo področje vsakdanjega življenja, v katerem se dogaja nekaj paradoksnega.
Od knjige, ki sem jo napisal pred leti, njen naslov je Komunizem, do zadnje knjige, ki je izšla pred nekaj tedni, Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti, sem prehodil pot, na kateri še vedno vztrajam pri ideji, da kapitalizem ima alternativo. Pri tem ne mislim le na miselno igro, da alternativa pač obstaja, temveč mislim na objektivno dejstvo, da je kapitalizem vse teže zagovarjati in ga hvaliti. Ne trdim, da ne obstajajo njegove zmogljivosti, ki so v resnici velikanske, to so zmogljivosti v proizvodnji storitev, dobrin oziroma blaga, ne trdim, da je njegovo delovanje zgolj destruktivno ali celo nesmiselno, če pomislim na podnebne spremembe, ne, trdim le to, da njegove večno ponavljajoče se krize zmanjšujejo upanje v resnično lepši in boljši jutri. Prav zato se strinjam, da današnji ideološki konflikt ni več med zagovorniki kapitalizma in tistimi, ki ga zavračajo, temveč med upanjem in resignacijo, kot pravi Søren Mau v prispevku z naslovom Communism is Freedom (https://www.versobooks.com/en-gb/blogs/news/communism-is-freedom).
Današnji dan je najboljši dan, kar jih je bilo doslej. In tudi jutrišnji dan bo najboljši od vseh. Vsak dan bo tak. Do konca časa bo vsak dan najboljši od vseh. Tako pravi Barbie.
Sočutna šola je oblika sočutne skupnosti. In morda se bližajo časi, ko bo koncept sočutne skupnosti vse bolj priljubljen, kot so že priljubljene skupine za medsebojno pomoč, ki temeljijo na vzajemnem altruizmu, kolektivi za participativne proračune, skupinske oblike medvrstniške pomoči, medgeneracijske skupnosti, terapevtske skupnosti in druge oblike skupinskega delovanja, ki temeljijo na solidarnosti, sočutju, medsebojni pomoči in kolektivnih vizijah prihodnosti.
Trpljenje drugega človeka nikoli ni zgolj njegovo trpljenje. Vselej nujno zadeva tudi ljudi okoli njega, bližnje.
Ko se srečam z drugim človekom, se mu približam. Drugega prepoznam v njegovi goloti, v njegovi končnosti, ranljivosti in smrtnosti. Segam onkraj vsakdanjih šablon o drugih ljudeh, onstran klišejev, modnih podob, vsiljivih telesnih dizajnov, ki mi sporočajo, kako fit so, kot bi se bali, da morda niso, znajdem se onkraj stereotipov in domnev, kdo je drugi človek ali kakšen naj bi bil, kakšen bi moral biti, da bi ustrezal tem ali onim modnim zapovedim, novoreku ali političnemu žargonu. Tako srečanje je prekinitev z mojo sebičnostjo, z željo, da bi sebe postavil na prvo mesto, v ospredje, v središče srečanja, pod luč, upajoč, da me vsi vidijo in potrjujejo. Zakaj je tako in zakaj se to zgodi? Zakaj je dobro, da se to zgodi?
Nekaj časa je veljalo, da ne smemo pretiravati pri razlaganju podnebnih sprememb, češ da katastrofični scenariji zgolj vnašajo paniko med ljudi; to v glavnem sicer ne drži, zveni pa domače. Ko empirični vsakodnevni podatki kažejo, da se uresničujejo prav ti scenariji, so tako rekoč vsi tiho. Zlasti ni nikjer nobene panike; ljudje so na dopustih, sproščeni. Poročila z vsega sveta so sicer alarmantna, trenutno ljudje umirajo zaradi vročinskih rekordov, ki se vrstijo dobesedno iz dneva v dan, umirajo pa tudi zaradi strahovitih poplav in obsežnih gozdnih požarov. Medtem ko torej dejstva potrjujejo napovedi, narejene na podlagi računalniških modelov, je še vedno v ospredju žargon, da se bo vse skupaj nekako magično rešilo z novimi tehnologijami in tako, da bodo drugi, o čemer sem že pisal, poskrbeli za vse, za kar je treba poskrbeti, da bomo nemoteno živeli naprej in uživali v blagostanju, ki ga zagotavlja kapitalistična proizvodnja dobrin. A človeško vedenje in delovanje je vendarle ne le razložljivo, temveč je tudi predvidljivo. Zakaj?