Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 3560

Obstaja ekonomska totalitarnost, ki jo živimo danes, in sicer nezavedno, zato namesto tega močnega, neprijaznega, neprijetnega in za nežne duše neprimernega izraza uporabljajo evfemizem: gospodarska rast. Dodajam: za vsako ceno. Obstaja torej zahteva po gospodarski rasti za vsako ceno. O tem nameravam razmišljati in govoriti, ker je preprosto treba govoriti in razmišljati, saj je zahteva neizprosna oziroma sadistična. Podobno je Kant razmišljal o francoski revoluciji in v njenem času ter nam potisnil v roke miselna orodja za pojasnjevanje banalnosti zla, Eichmannovega monstruoznega uveljavljanja kreposti, moralne impotentnosti današnjega časa in ekonomskega totalitarizma, ki dnevno razčlovečuje milijarde ljudi, medtem ko elita raja, ameriški predsednik Trump pa obljublja ljudstvu nemogoče zdravstveno zavarovanje za vsakogar.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3477

Ali pa tudi ni. Ko se je Titanik potapljal, je bilo čisto vseeno, ali orkester igra dobro voljo ali je ne igra. Ladja se je še vedno potapljala in nikakršna dobra volja je ni mogla rešiti. Ni pa bilo nobene nujnosti, da se je potopila. Lahko se tudi ne bi.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4265

Nekdo mi je napisal pismo in me mimogrede obtožil, ne da bi navedel eno samo študijo, kar je na žalost tipičen primer obračunavanja z intelektualci in znanstveniki v tej provinci, da je moje pisanje o rdečem mesu in raku, ki pa temelji natanko na znanstvenih študijah, nekritično; in ko zapišem, da temelji na študijah, mislim na veliko število študij, ne na eno samo, kar terja ogromno časa in študiranja; da ne bo kdo mislil, da se zadovoljujem s hitrim prebiranjem časopisov, Wikipedije ter lenobnim gledanjem televizije ter drugih lahko dostopnih in problematičnih virov. V branje priporočam, poleg drugih študij, ki jih bom še navedel v prihodnje, tudi tole metaštudijo: Consumption of meat and dairy and lymphoma risk in the European Prospective Investigation into Cancer and Nutrition, ki je bila priobčena leta 2011 v reviji International Journal of Cancer. Mimogrede: niti slučajno ne privoščim nikomur, da bi dobil diagnozo rak. Danes pa nameravam govoriti o holesterolu, za katerega številni ljudje ne vedo, da je tudi – močan antioksidant. Še vedno govorim o serijskih ubijalcih možganov.

3 komentarji

Podrobnosti
Zadetkov: 3531

Pri meni se je te dni oglasil filozof. Rekel mi je, da bi se rad pogovarjal z menoj o tem, kar zmore telo. Potem je dodal: ljudje pogosto mislijo, da se filozofija začne z idejami in da pomeni zgolj ukvarjanje z idejami, s pojmi, stavki, z abstrakcijami torej. Kot da konkretno telo ni pomembno, kot da ga lahko zanemarimo, kot da smo lahko do njega povsem brezbrižni. In nesporno dejstvo je, da so del telesa tudi možgani, s katerimi mislimo. Ko zanemarjamo telo, zato nujno zanemarjamo tudi možgane. Kako je torej mogoče hvaliti filozofijo, ne da bi skrbeli za možgane in telo? In prav Stari, ki izumijo filozofijo, so že zdavnaj pokazali, da je skrb za dušo obvezno tudi skrb za telo. Prav zato si ne znam predstavljati filozofije brez skrbi za telo, ki se začne pri hrani. Ta ni dobra ali slaba le za telo, temveč je vselej nujno dobra ali slaba tudi za možgane. Na katere moramo še posebej skrbno paziti, ker so izjemno dragocen organ, kar je bržčas očitno.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3196

V teh dneh je zunaj zelo mrzlo in gotovo se najde kdo, ki si misli, da je to sočasno empirični, objektivni dokaz, ki upravičuje dvom v podnebne spremembe in globalno segrevanje planeta. Dogajajo pa se tudi druge reči. Časnik The New York Times je 1. avgusta leta 2015 priobčil podatek, da je zgolj nekaj sto ameriških družin darovalo polovico vsega denarja, potrebnega za ameriško predsedniško kampanjo leta 2016, ki je stala krepko čez dve milijardi dolarjev. In niti ena družina ni neumna, da ne bi pričakovala česa v zameno. Tako je sodobno timsko delo med oligarhi in samo domišljamo si lahko, da vemo, kakšne usluge si izmenjujejo, kajti v kapitalizmu ni nič zastonj, kot pravijo. Thomas Piketty zato lahko samo sanja o globalnem obdavčenju bogastva; tega ne bo nikoli doživel. Dejstvo kapitalističnega življenja pa je tudi korupcija, piše Wolfgang Streeck v knjigi How will capitalism end?: essays on a failing system. Videti je, da ni sile na tem svetu, ki bi jo preprečila. Za povrh pa je treba reči tudi tole: vizije novega sveta ni nikjer. Povsod je le več istega. In zopet je pri roki filmska produkcija: serija The Walking Dead je vse bolj aktualna, in ob gledanju se gledalcu vedno znova ponuja občutek, da sploh ne gre za fikcijo, temveč za realnost, ki jo živimo iz dneva v dan, kar pomeni, da smo zombiji tudi sami.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3767

Na koncu zapisanega naslova ni vprašaja, ker je naslov trditev. Kapitalizem se bo končal, kot sledi, onkraj vsakega razumnega dvoma. Njegov konec razumemo, če prepoznavamo jezdece apokalipse, ki so: stagnacija in nazadovanje; dolgovi; neenakosti. Pravljice o rasti so v takem obzorju zares zgolj pravljice. Pravzaprav so tudi utopije. V tem je zares bizarnost človeških življenj v propadajočem kapitalizmu: verjetje v utopije, ki so sestavni del vsakdanjega življenja tukaj in sedaj. In da bo mera polna: vanje verjamejo celo tisti, ki zatrjujejo, da ves čas kritično mislijo! Resnično, kritično razmišljanje je danes del kapitalističnih utopij. Predlagam, da omenjeni preberejo še tole knjigo: Richard Sennett, The Corrosion of Character: The Personal Consequences of Work in the New Capitalism.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3859

Ničesar, prav ničesar. Na žalost. Nietzsche je vedel, da potrebuje svet novega človeka, novi subjekt, Borut Pahor verjame, da je že samo prijazno govorjenje, sklicevanje na vrednote in lepo bodočnost dovolj za skupno počasno napredovanje in izboljševanje eksistenc ljudi. Medtem ko Nietzsche razmišlja o večnem vračanju istega ter prav zato potrjuje voljo do življenja in novega, se Pahor rokuje z avtoritarnimi voditelji, kot sta Putin in Erdoğan, govori naravnost v kamero in z resnim obrazom poudarja pomen prijateljstva, medtem pa turška vlada pospešeno zapira intelektualce, zdravnike, učitelje in druge ljudi, številke gredo v tisoče, ki prijatelju Erdoğanu preprosto niso všeč. Res je, da se Pahor prikazuje ljudem tudi v delovnih oblekah, medtem ko čisti jaške in kanale, vozi traktor, orje njive in žanje pšenico, kida v štalah, pestuje otroke in razdeljuje hrano lačnim, toda za to potrebuje kamere. In isto je delal Tito, ki je bil, kot vemo, ključavničar, delavcem pa je šla v rajnki Jugi vsa čast in tudi oblast. Vsaj tako je bilo rečeno. A saj je vselej na prvem mestu, kar je izrečenega, medtem ko je resnica izrekanja vselej nekje zadaj, pozabljena, zasmehovana in poteptana. Zdi se, da je pomembno le, da dogaja. In v teh dneh gre hvala tudi na račun Tine, zato ji osrednji televizijski dnevnik namenja desetkrat več časa kot novicam o radikalnih globalnih spremembah, za katere se zdi, da zanje tukajšnji domorodci preprosto ne marajo, dokler imajo Tino in gospoda predsednika. In ko bo prepozno, bo zgolj prepozno.

3 komentarji

Podrobnosti
Zadetkov: 3338

Umrl je John Berger. Bil je izjemen mislec in človek. Njegove misli so pogost navdih za pisanje kolumen, ki jih objavljam na tem kraju. Tudi danes je tako. Nekoč je zapisal: ljubezen do umetnosti je bila dolgo časa uporaben koncept evropskega vladajočega razreda. Njegovi predstavniki so trdili, da je njihova ljubezen pristna. Toda za uporabnost takega koncepta je bilo treba plačati ceno. Ljubezen do umetnosti je bila njihov privilegij, povezan z moralo, in v XIX. stoletju je nastalo veliko projektov kulturne filantropije – Zahodna ministrstva za kulturo so danes njene zadnje, absurdne in smrti zapisane manifestacije. In zagotovo je res tole: v današnjih evropskih družbah je izvirno umetniško delo obsojeno na propad – na more pobegniti usodi, da postane ritualni objekt oziroma privatna lastnina, in njegova vsebina, četudi ni povsem samodopadljiva, si ne more pomagati, da ne bi bila opresiven in brezupen poskus zanikanja te vloge. Razsežnosti sveta, v katerem se dogaja zapisano, so obenem tudi razsežnosti bodočnosti, ki je morda sploh ne bo – čisto mogoče je, da vam prav zato nenehno in iz dneva v dan pripovedujejo, da vse raste in da bo raslo še bolj.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3608

Za številne ljudi je vsakdanje življenje zgolj vulgarno. Ne daje jim občutka, idej ali zamisli, da ima življenje smisel, pomen, smoter in vzvišene cilje. Ljudje zato pogosto še vedno mislijo, da je najpomembnejša potreba v življenju tista po hrani in pijači. Tudi številni psihologi in drugi strokovnjaki tako mislijo. In v šolah se deca še vedno uči na pamet, kaj je povedal Maslow o hierarhiji motivov. To je srednji vek, kajti najpomembnejši gon za preživetje vsakega živega bitja je natanko tisti, ki žene k ustreznemu zaznavanju, spoznavanju in razumevanju okolja. Ta gon je obenem pomembnejši celo od seksualnega nagona. Razlog je jasen: če živo bitje ne more povečevati podobnosti med tako imenovanimi top-down in bottom-up signali, preprosto ne more ustrezno zaznavati ničesar, zato ne more preživeti, saj nima nobene prave ideje, v kakšnem okolju sploh živi.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3359

Slovenskega predsednika Boruta Pahorja lahko parafraziram tudi takole: z vsemi silami se moramo truditi, da bomo na istem vlaku, kjer sta Francija in Nemčija. Biti moramo enakopravni člani evropske družine, z vsemi silami si moramo prizadevati, da bomo prenašali v družbeno prakso žlahtne evropske tradicije in vrednote, kajti brez njih smo sami, bosi in goli, prepuščeni na milost in nemilost hladnim zimskim vetrovom in ostrim zobem lačnih volkov, ki komaj čakajo, da popustimo in odstopimo od začrtane poti, ki je zagotovo naporna, tega se dobro zavedam, vendar je tudi edina, po kateri je zares vredno hoditi. Ne bo lahko, kajpada, toda na koncu bomo s skupnimi močmi zagotovo uspeli. Jaz verjamem v slovenske ljudi, ki so se v zgodovini že velikokrat dokazali in se bodo v prihodnosti tudi. Lahko pa parafraziram tudi tovariša Tita, ki je nekoč ponovil za Leninom: učiti se, učite se, učite se. S tem sloganom smo rasli kot otroci, saj je bil zapisan na hrbtni strani naših osnovnošolskih spričeval. Današnji slogan je nekoliko drugačen in je brutalen: delajte, delajte, delajte. Delajte torej in vaše plače se bodo počasi zmanjševale, ker moramo varčevati in dobro plačevati vrhunske bankirje, da ne bodo odšli kam drugam. Potem boste pa itak umrli.

2 komentarja