Filozof in psihoanalitik
Na tem končnem svetu živita samo dve vrsti ljudi; moji mi že od nekdaj govorijo, da je svet zelo preprost, in zdaj jih končno razumem. Eni ljudje so tako čisti, drugi pa niso. Čiste zlahka prepoznaš. To so naši. Nečiste tudi. To so oni. Delitev si mimogrede zapomni vsakdo, ki ima IQ višji od tistega, ki ga lahko pripišemo kokoški. Tako pa je tudi prav, kajti red mora biti. In vsak red je dober, tudi če je slab, saj je še vedno red, medtem ko je njegovo nasprotje, nered namreč, čista polomija. Nered je zato slab tudi, ko je dober. In za red mora nekdo skrbeti; v kratkem bodo tako naredili red v zdravstvu, pravijo. Da ga bodo ljudje imeli. Red namreč. Ljudje so namreč vse preveč nagnjeni k neredu. Nekateri so tudi leni in mnogi so zarukani. Ne izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. In to nikakor ni v redu, zato pa je tako, kot je. Vse gre v maloro. No, ne čisto vse. Kar naredimo mi, ne gre v maloro, ker je v redu. Kar naredijo oni, pa gre v maloro, ker ni v redu. Ne vedo, kaj red sploh je, zato je vse, kar naredijo, slabo, in ni v redu. Saj je logično. Nekdo bi jih moral poučiti glede reda. Ali pa jim ni več pomoči, zato bodo naši naredili red, ko pridejo gor, in jih ne bodo nič poučevali, ker so zabiti kot noč in jim ni nič jasno. Ljudje bi namreč morali disciplinirano izkoriščati priložnosti, ki jih imajo. Ne bi smeli biti neurejeni. Biti bi morali urejeni in v redu. Ne bi smeli biti neverodostojni. In če greš na primer na olimpijske igre, moraš biti v redu, ker te vsi gledajo. Zlasti, ko nosiš zastavo. Če jo seveda sploh nosiš. Če si dovolj čist, da ti jo lahko potisnejo v roke. Biti moraš čistokrven. Obstajajo tudi čistokrvne živali. Z rodovnikom, na primer čistokrvni konji. Ti imaj čistokrvne prednike. Čistokrvni Slovenci lahko nosijo zastavo, nečistokrvni pač ne. Kaj tu ni jasno?!
Najprej jaz. Najprej moj narod. Najprej moja država. Najprej naši. Najprej tehnološki napredek. Najprej naravoslovje. Najprej menedžerji. Najprej bankirji. Najprej elite. Ljudje na vseh koncih sveta vsak dan razmišljajo na take načine in ne vidijo v njih nobenega problema. Potem morda vidijo kak dober film. Na primer tega, v katerem režiser Sidney Lumet (film ima naslov The Pawnbroker (1964)) prepričljivo pokaže, kaj se dogaja s človekovo identiteto, če je dolgo izpostavljena zlu: zlomi se, razpade. Ljudje kljub temu pogosto rečejo, da je življenje trdo in da je treba otroke navajati na trdoto že od malega. Kot bi rekli, da jih je treba čim prej pripraviti na zlom moralne identitete. Protagonist Lumetovega filma je na koncu povsem zlomljen, čeprav preživi in je zgolj priča. Torej za moralni zlom ni treba, da je človek avtor zlih dejanj, saj zadošča, da jih spremlja, vidi, sliši zanje. Potem ne pomaga niti Najprej jaz, najprej naši. In tehnologije so zgolj brezbrižne, neme in hladne.
Pogled od zelo blizu nam v teh dneh poleg sive megle ter nadležnega hrupa in potrošniške mrzlice ne ponuja prav dosti, saj se tako rekoč samodejno vsiljujejo svetlobne predstave in konformistične ideje, kaj vse je treba narediti in kaj vse se nujno mora zgoditi, ljudje subjekti pa tudi ne kažejo pretiranega navdušenja, da bi se takemu vsiljevanju zoperstavljali; na delu je kolektivni užitek. Običajne rutine in vedno enake procedure so del železnega repertoarja preživljanja zadnjega meseca v letu, medtem ko nam mainstream mediji vsak dan optimistično pripovedujejo, kako dobro nam gre, kako se gospodarstvo postavlja na noge, koliko denarja se kopiči v rokah lastnikov kapitala in kaj dobrega, lepega in resničnega nas čaka za vogalom, če bomo sledili političnim voditeljem, managerjem in bankirjem. Pogled od daleč podobno ponuja vedno enako zloščeno podobo teh, ki imajo dostop do kapitala, in onih, ki ga pač nimajo, o njihovem vedenju in delovanju, o tem, kar imajo med seboj. V novem letu si temeljite preobrazbe te klavrne podobe ni mogoče obetati, saj je, kot rečeno, zacementirana, kot bi bila večna; povsem enako se je v stari Jugi zdelo nam, ko smo kot otroci socializma živeli veliko skromneje, občutek stabilnosti in varne prihodnosti pa ni bil majhen. Morda je res temeljil na iluzijah, a teh je danes na voljo več kot takrat, če fantazem niti ne omenjam – znani filozof jih prepoznava celo kot kugo.
Na Fakulteti za socialno delo sem študentkam in študentom oni dan predstavil svojo zadnjo knjigo Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. Na tem kraju bi dodal razmišljanje o statusu resnice v današnjem svetu in o odnosu ljudi do nje, ker imam vse močnejši občutek, da so vse pomembnejša mnenja, ki jih imajo radi sofisti, in je vse manj pomembna resnica. Ljudje tako vedno znova ponavljajo, da imajo pravico do mnenj in do svobode govora, redko pa slišim koga reči, da ima pravico do resnice.
Pravkar minule predsedniške volitve so postregle z vsemi simptomi življenja v občestvu, kar pomeni, da so bile kot laboratorij, v katerem znanstveniki opazujejo dogajanja, ki jih sicer vnaprej poznajo, opazujejo pa jih predvsem zato, da bi ugotovili, da se je potrdila njihova hipoteza. Na omejenem prostoru je vse simptome skoraj nemogoče našteti, kaj šele analizirati, saj je Freud velikokrat poudaril, da morajo biti analize narejene tako, da se analitik posveti vsakemu simptomu posebej, dokler ta ne izgine. Simptomi v Sloveniji še dolgo ne bodo izginili, ker tisti, ki jih proizvajajo, nimajo nobenega interesa, da bi se podvrgli analizi. Torej je ta nemočna. Pa vendar.
Seveda ne mislim, da so obrambni mehanizmi, s katerimi se posamezniki branijo pred vpogledom v realnost in njeno resnico, neposredno uporabno miselno orodje za pojasnjevanje družbenih dogodkov, kljub temu pa mislim, da je psihoanalitični razmislek o skorajšnjih družbenih dogodkih in nekaterih izjavah, ki se nanašajo nanje, več kot na mestu. Mislim na množični poboj v Las Vegasu, mislim na pretepanje miroljubnih katalonskih državljanov, ki so želeli oddati listek na volišču; mislim na vzpon neonacistov in njihov vstop v nemški parlament; mislim na izjavo predstavnikov španskih oblasti, da se nedeljsko demokratično uresničevanje pravice katalonskih ljudi, da povedo, ali želijo živeti v samostojni državi ali ne, sploh ni zgodilo. Ne trdim, da imajo dogodki skupni imenovalec, mislim pa, da jih je dobro misliti skupaj, saj so nastali v približno istem času. Torej imajo skupen vsaj čas, jesen 2017. Vse skupaj bo morda zanimivo zlasti za zgodovinarje.
Gospa Angelca Likovič je te dni samozavestno napovedala kandidaturo za predsednika oziroma predsednico republike. Bodimo dobronamerni in za hip pomislimo, kaj bi njena zmaga na volitvah prinesla državljanom in državljankam. Gospa je namreč izjavila, da se brez Božje pomoči na Zemlji nič ne zgodi.
Nisem nacionalist. In nimam rad popačenih desničarskih idej o nekakšni ljubezni do Boga, krščanskih vrednot, domovine, očetnjave, matere, srečne družine, nedolžnih otrok in tradicij ter sovraštva do tujcev, migrantov, homoseksualcev in sploh vseh nepravih Slovencev, ki v svoji čudnosti in zmanjšani inteligentnosti domnevno ne morejo dojeti, kako pomembni smo mi, kleni Slovenci, in kako drugačni oziroma boljši smo od njih. Prav tako ne verjamem, da obstaja posebna substanca, bistvo Slovencev in Slovenk, ki je drugačno od bistva drugih ljudi, zato ne maram njihovega pritlehnega pozivanja, naj se ves čas nečesa bojimo, naj nenehno pazimo na nekakšne čudne ljudi, ki nam hočejo nekaj ukrasti, nas oropati nečesa neoprijemljivega, nam odvzeti nacionalno bit, načeti narodovo dušo in esenco slovenstva ter raniti srce, ki seveda vselej bije za naše.
Mi smo banda brez idej, poje Zoran Predin. In dol nam visi za zdrav razum, še dodaja. Ne vemo natančno, na koga se nanaša zaimek mi, lahko seveda ugibamo, toda ob poslušanju njegove pesmi se je skoraj nemogoče ogniti mislim, ki sledijo, nanašajo pa se na vedenje in delovanje slovenskih in hrvaških politikov v povezavi z arbitražnim sporazumom o meji.
Pred začetkom novega šolskega leta je v navadi nagovor otrok, pa staršev in učiteljev. To je obenem čas za politično leporečenje in pripovedovanje pravljic o tem, kako lepo je v šolah in kako se mladina uči in še enkrat uči, da bo nekoč v prihodnosti koristen član občestva, kot je rad poudaril Tito. Ni pa pripovedi o resnični, realni plati šolskega sistema, v katerem se konkretni ljudje vsak dan spopadajo s problemi, od katerih so nekateri tako veliki in radikalni, da jih upravičeno imenujemo bizarnosti.