Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3067
Najlepše je, ko kdo ugane vašo skrito željo, nam pravijo v teh dneh. Ali res? In kaj bi se zgodilo, če bi kdo uganil skrite želje Trumpa, Putina, Erdoğana, Marine Le Pen ali celo Hitlerja? Sam ne bi niti slučajno hotel ugibati skritih želja teh in njim podobnih ljudi, ker me je že vnaprej groza, kaj bi odkril; še manj bi jim želel, da se njihove skrbno skrite želje uresničijo ali izpolnijo. Mislim, da je zato najlepše nekaj drugega. Resnična vizija zgodovine se mora pričeti s subjektom, pravijo nekateri zgodovinarji, ki jih omenja v svojih delih Russell Jacoby. Na primer v članku z naslovom A New Intellectual History?, ki je priobčen v reviji The American Historical Review. In kaj naj bi to pomenilo?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4082
Kdor redno gleda nacionalno televizijo, komercialnih raje ne omenjam, ker so predvidljivo obupne, ve, da se z njo v zadnjem času nekaj dogaja. Zadeve se namreč spreminjajo s slabega na slabše. Ker moram plačevati mesečno naročnino, imam tudi dodatno pravico, da o tem nekaj povem, ker mi ne more biti vseeno, kaj delajo z mojim denarjem in z denarjem mojih sotrpinov, ki so prisiljeni gledati vsebine, za katere moram reči, da so na meji dobrega okusa, zdravega razuma in vsaj za silo sprejemljivih kognitivnih meril. Dvomim, da so se novinarji čez noč čudežno spremenili ali celo spridili, ne verjamem, da jih je kdo začaral, zato je možno sklepati, da nekdo s kapitalom pritiska na vodstvo televizije, da kaže ljudem vse več podob, ki ne zaslužijo, da jih človek ošvrkne s pogledom, in besed, ki so tako blizu sveti preproščini in vraževerju, da se skoraj ni mogoče znebiti vtisa, da ima zraven prste korporacija, ki se sicer imenuje Cerkev.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3583
Naslov knjige, ki jo berem, je: Education and Capitalism: How Evercoming Our Fear of Markets and Economics Can Improve America's Schools. Spisala sta jo Herbert J. Walberg in Joseph L. Bast. Moja ideja je prav nasprotna od njune: kako lahko vračanje k človekovi naravi preseže kapitalizem in mite o svobodnih trgih, na katerih se je treba nenehno bati nekoga, s katerim tekmuješ, in tega, da ti bo zabodel nož v hrbet.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 8857
Učenec v ameriški šoli. Test. Vprašanje: Opišite situacijo, ko si številni ljudje nekaj delijo, vsi pa imajo od tega koristi. Učenčev odgovor: komunizem.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3967
Vsi čakamo na iPhone 8. Tako beremo v časopisu. No, vsi prav gotovo ne čakamo, ker vsaj jaz nikakor ne čakam, to pa je že dovolj, da ne moremo reči, da čakamo Vsi.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4072
Tovariši in tovarišice! Na praznično jutro berem knjigo, kot se spodobi: Jesus Before the Gospels: How the Earliest Christians Remembered, Changed, and Invented Their Stories of the Savior. Spisal jo je izvrstni Bart D. Ehrman, izšla pa je pri založbi HarperOne, in sicer pred kratkim. Temeljna zamisel? Vloga spomina pri pripovedovanju zgodb o Jezusu in njihovem širjenju med ljudmi, vloga pripovedovalcev in vloga poslušalcev. Preden so cerkvene avtoritete spolirale uradne zgodbe o Jezusu in jih priredile za svoje oblastne potrebe, so si namreč ljudje sami pripovedovali zgodbe o njem in njegovem delovanju. Neprimerno zanimivejše in radikalnejše! Zakaj? Sledi odgovor. Obenem berem še eno izvrstno knjigo z naslovom The Verso Book of Dissent: Revolutionary Words from Three Millenia of Rebellion and Resistance; uredila sta jo Andrew Hsiao in Audrea Lim. V novem letu tudi vam privoščim mnoge dobre knjige in veliko etičnosti v bojih zoper nepravičnosti in krivice.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3159
Kako lahko v družbi znanja, kot jo imenujejo, nastaja znanje, če ne v odnosih do resnice? Logično je namreč, da ne obstaja znanje brez resnice. Obstaja tudi neznanje, toda nihče ne govori o družbah neznanja. Slavijo znanje, vendar obenem ne slavijo vsaj enako tudi resnice. Zakaj je potem okoli nas tako malo resnice in zakaj nas ves čas prepričujejo, da živimo v družbi znanja, če pa je očitno, da slavijo znanje, ki ne obstaja, če ne slavimo obenem tudi resnice? In v novem letu nam želijo veliko sreče in zdravja. Kako, če ne natanko v odnosu do resnice, ki je luč? Ali kot bi pripomnil Alain Badiou: če hočemo novo življenje, potrebujemo najprej novo luč.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3221
Naj najprej povem, da moje delo poleg predavanj, pisanja člankov in knjig zajema tudi psihološko delo z dijaki in drugimi mladimi ljudmi, ki se znajdejo pred takimi ali drugačnimi težavami oziroma problemi. Te dni sem dobil tole ponudbo od neke Irene Janžekovič Ž.: Dijake lahko spodbudite k samostojnemu reševanju njihovih težav s pomočjo brezpl. aplikacije. Dijaki se pogosto znajdejo v nekem neprijetnem počutju iz katerega ne vidijo izhoda. V aplikaciji POČUTKO - Problem? Resitev za android lahko izberete svoje počutje, nato pa vam aplikacija ponudi več možnih predlogov kaj lahko storite, da izboljšate svoje počutje. Izmed predlogov lahko sami izberete kaj boste storili, da bo vaše počutje boljše. Če posameznik nekaj naredi, lahko svoje počutje izboljša - namen je ljudi spodbujati k aktivnosti in k prevzemanju odgovornosti za svoje počutje. Namen aplikacije je premagati nemoč, dati ljudem moč za svoje življenjske odločitve, posledično tudi za počutje. Pojma nimam, kdo je Irena Janžekovič Ž., dejstvo je, da ne zna dobro slovensko in se ne zna pisno izražati, mogoče je, da sploh ne obstaja in da je sporočilo navadna šala kakega pametnega androida, kljub temu pa sledi komentar, kajti morda bodo ljudje res že v kratkem svoje počutje naravnavali po androidih in drugih pametnih napravah ter se še bolj pogrezali v depresijo, ko bodo spoznavali, da je okoli njih vse več robotov in mrtvih stvorov ter vse manj živih ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjali o svojem resničnem počutju, a se ne bodo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3106
Leto 2016 gre h koncu. To je še eno leto, v katerem so ljudje na vseh koncih sveta nakopičili milijarde fotk, podob, slik in drugih imaginarijev, misleč, da je tako tudi prav in da jim bodo prijazne podobe nekoč v krogu družine obujale tople in prijetne spomine. Saj jih v resnici bodo, le da bodo to tudi spomini na celotno leto 2016, ne le na tiste dogodke, ki jih želimo videti, ker so nam všeč, na leto torej, ki bo za nazaj videti kot srhljiva podoba še zadnjega upanja, da se svet ogne katastrofi epskih razsežnosti. Prijetni spomini se bodo tako mešali s podobami vulgarnosti, bizarnosti, absurdov, neumnosti in katastrof, ki bodo na povsem nove načine naddoločale še vedno žive podobe koncentracijskih taborišč in vojnih grozot iz prve polovice 20. stoletja, pa podobe obleganega Sarajeva, bombardirane Faludže, porušenega Alepa, neskončnih taborišč za prebežnike po vsem svetu, bodečih žic, zidov in ograj, podobe torej, za katere so pričevalci že zdavnaj povedali, da pomenijo zaton nečesa pristno človeškega, nečesa, kar naj bi ostalo nedotaknjeno na veke, nečesa, kar so ljudje varovali in negovali tisočletja, negovali in kultivirali pa bi tudi v prihodnosti, če bi še lahko upali, da bo napočila. In naj povem že vnaprej, da nikakor na mislim na preprosto in prevečkrat poudarjeno razliko med apokaliptičnim pesimizmom in tehnokratskim optimizmom. Ne eno ne drugo me ne zanima niti malo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3476
Zopet berem knjigo: Critical Theory and Political Engagement: From May ’68 to the Arab Spring (Christopher Pawling, 2013). Ljudje mi sicer vedno znova pravijo, naj odneham, naj končno že prekinem, naj ne berem toliko, ker se mi bodo skisali možgani, toda ko jih zadnje čase natančneje opazujem, se mi zdi, da so prav njihovi možgani vse bolj kisli, saj so tudi stavki, ki prihajajo iz njihovih ust, vse to pa nadzorujejo prav možgani, vse bolj ubogi, vse enostavnejši, vse krajši, vse bolj oropani pomena in vse bolj klišejski. Ni čudno, da vedno znova potožijo, da jim peša spomin, saj nevroni dobro delujejo le, če jih priganjamo k delu in če jih znamo spodbujati, pri čemer ima poleg branja dobrih knjig pomembno vlogo prehrana, skupaj z veliko gibanja. Potem seveda za svoje težave obtožijo polno Luno in dodajo, da bom že videl, kaj to pomeni, ko bom toliko star, kot so sami; in ko bom imel sto kil, bi smel dodati v duhu njihovega žargona. V resnici sem že sedaj starejši od njih, ampak pustimo detajle ob strani. Berem torej knjigo, se veliko premikam in jem ustrezno hrano, v kateri zlasti ni rakotvornega rdečega mesa, ki ga sicer besno zagovarjajo in je zavest ljudi dobesedno preplavljena z njegovim oglaševanjem oziroma s propagando. Kako je mogoče oglaševati nekaj, kar je dokazano rakotvorno? Vprašanje je kajpak retorično.