Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 828
Ljudje so večinoma navadno in zelo dolgo časa zelo potrpežljivi do svojih oblasti. Že dolgo nazaj so socialni psihologi in drugi znanstveniki dokazali pomen zapletenosti razmerij med gospodarji in hlapci, njihovo nenavadno naravo, zaradi katere je včasih vtis, da hlapci gospodarje celo ljubijo in hočejo več gospostva nad seboj. Torej ni čisto res, da bi bili vsi radi svobodni na način, ki ne prenese hlapčevanja, podrejenosti in trpljenja. In enako ni res, da ljudje vselej sledijo svojim željam – te so včasih zgolj želje njihovih gospodarjev. Ne, ne nameravam vnovič razmišljati o oblastnih razmerjih, kot jih je raziskoval Michel Foucault, pa tudi Heglovega razmišljanja o gospostvu in hlapčevanju ne bom niti omenil. Zanimajo pa me dogodki v povezavi s predlagano in že sprejeto pokojninsko reformo v Franciji, zaradi katere se je dvignilo na noge vsaj nekaj milijonov ljudi, ki ne nameravajo več biti potrpežljivo tiho in se oblastnikov niti malo ne bojijo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 1722
Knjigo Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti sem pisal z zelo jasnim namenom. Pisal sem jo tako, da sem imel ves čas v mislih potrebo ljudi po organiziranju, po skupnem delovanju, po upiranju kultu individualizma in kulturi narcizma, ki razbijata občestva in onemogočata njihovo ustvarjanje. Pisal sem jo za potrebo po kultiviranju sočutja, občutkov pripadnosti in sprejetosti, vključenosti, pomena in smisla življenja. Nisem je pisal za populariziranje konceptov empatije, sočutja, opolnomočenja, skupnostne skrbi, etičnosti kot skrbi za drugega – takega populariziranja je še preveč, ter pogosto ni nič drugega kot zgolj poenostavljanje radikalnih humanističnih idej zaradi dobičkonosnosti in ideoloških ciljev.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 845
Pred desetletji so nekateri filozofi in marksistični avtorji pisali knjige, v katerih so dokazovali, da neoliberalni kapitalizem lahko ustavi le narava, da ga ljudje niti ne želijo niti ne zmorejo. Desetletja pozneje pravijo podnebni znanstveniki, da je človeštvo na razpotju. Le hitro in drastično ukrepanje lahko prepreči nepopravljivo škodo svetu, dodajajo. Gotovo se ne motijo. A poglejmo, kako se ljudje navadno obnašajo, ko so potrebne hitre in drastične akcije, h katerim pozivajo znanstveniki že dolgo časa. In razmislimo vnovič, kaj pomeni vztrajno ponavljanje, da kapitalizem nima alternative. Razpotje namreč po definiciji pomeni možnost alternative. Če pomeni oditi na levo dobiti več tega, kar dobimo, če se odločimo za pot na desno, potem je to le navidezno razpotje, narejeno za potrjevanje slogana, da alternativa ne obstaja.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 626
Buda je nekoč dejal, da uči samo o trpljenju in zmanjševanju oziroma prenehanju trpljenja. Torej je govoril o sočutju. Ko nastajajo po svetu sočutne skupnosti, med katerimi so sočutne šole, izhajajo iz zapisanega. Na svetu je namreč veliko trpljenja. In vsak človek je ranljiv. Ranljivi niso le nekateri posamezniki s posebnimi potrebami. Daleč od tega.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 1413
Namesto razmišljanja, kako spreminjati šolski sistem, da bo ustrezal prenovljenim zahtevam kapitalističnih trgov po digitalizaciji in kompetentni delovni sili, bi morali, zlasti v luči aktualnih podnebnih sprememb, razmišljati o odgovorih na vprašanja, kot so: Kaj je prav, kaj je pravično, kaj je etično, kaj je trajnostno, v kakšnem svetu želimo živeti? Ne ugotavljamo, kakšen je svet, da bi se mu prilagodili, temveč razmišljamo, kako dober sploh je, za koga je dober in za koga nikakor ni, kakšen bi moral biti, da bi bil dober za vse. Šole v svetu, v katerem živimo, niso kazenski zavodi, v katerih bi morali otroci stati mirno, se izogibati medsebojnemu dotikanju, držati roke ob telesu in gledati naravnost. To niso kraji, v katerih molk in disciplina kot obliki spoštovanja avtoritet onemogočata kreativnost in eksperimentiranje. Nadzorovanje in discipliniranje šolskega vsakdana s svetom podob, prevelikih količin informacij, podatkov, znanja in izkušenj, ki temeljijo na kiču, klišejih, ekscentričnosti in neumnostih, sta ves čas predmet ostrih kritik, v glavnem pa sta že na smetišču zgodovine. Prav zato je čas za nova razmišljanja o šoli prihodnosti, ki temelji na egalitarnosti, sočutju, družbeni pravičnosti in družbenem opolnomočenju.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 942
Pravijo, da slovenski šolski sistem potrebuje prenovo. Da ga je treba posodobiti, da bo skladnejši s časom, v katerem živimo; pri prenovi bo sodelovalo zelo veliko strokovnjakov, je poudaril ministrski predsednik. Prav zato potiskajo v prvo vrsto pomen digitalizacije. Omenjajo tudi šolsko prehrano in prenovo učnih načrtov. A sodobni koncepti šolanja, učenja in poučevanja daleč presegajo spremenjene učne načrte, digitalizacijo in drugačno prehranjevanje otrok, med katerimi je veliko takih s preveliko telesno težo. Zanimiva vzporednica se ponuja z drugega konca sveta. V Indoneziji uvajajo prav zdaj eksperimentalni projekt, ki predvideva, da bi nekateri dijaki pričenjali s poukom ob pol šestih zjutraj, kot poroča današnji The Guardian (Parents in Indonesia outraged by 5.30am school start trial, 15. marec 2023). Nekateri politiki in predstavniki lokalnih oblasti, ki poskus podpirajo, pravijo, da je namenjen krepitvi discipline otrok in njihovega zdravja.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 911
V družbi je njenim članom in članicam precej jasno, kakšen status ima kdo. Torej vedo, kdo je elita, kdo sodi vanjo, kako se pride tja, kdo so moški in kdo so ženske, kaj pomeni biti učenec ali učitelj, kdo je hendikepiran in kdo ni, kdo je defekten in kdo ni, kdo je invalid in kdo ni invalid. Prav tako je ljudem jasno, da obstajajo hierarhije, vedo, kdo je zgoraj in kdo je spodaj, kako se vedejo eni in kako se vedejo drugi. Številne zadeve so torej precej jasne in natančno določene. Obstaja tudi pričakovanje, da se ne spremenijo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 1220
Obstaja tudi knjiga: Nicht mehr normal. Gesellschaft am Rande des Nervenzusammenbruchs. Avtor je direktor Frankfurtskega inštituta za družbeno raziskovanje Stephen Lessenich; mineva sto let od njegove ustanovitve. Časi so se od takrat kajpak spremenili. A ne bistveno. Poglejmo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5067
Vsak Slovenec bo vsaj malo čutil na svojem vratu kolajno, ki jo bo prejel Jakov Fak. Take in podobne vzhičene stavke lahko poslušamo, odkar je sicer ne povsem čistokrvni slovenski športnik osvojil srebrno odličje na olimpijskih igrah. Še nedavno tega so ga nekateri polivali z gnojnico prav zaradi dejstva, da mu teče po žilah hrvaška kri, danes je slovenski športni komentator suvereno prepričan, da bo VSAK Slovenec čutil del tega, kar čuti tekmovalec. A tudi pričakovano vzhičenost lahko nekoliko prizemljimo že na začetku in se vprašamo, ali bo to čutil zgolj vsak čistokrvni Slovenec ali pa bodo čutili vsi, ki jim v potnem listu piše, da so Slovenci. Lahko bi kajpak tudi cepili dlako, kajti čisto mogoče je, da je nekaterim Slovencem povsem vseeno za olimpijske igre, denar, ki se tam obrača, medalje in vse drugo, toda zares pomembno je nekaj drugega.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3820
Razkorak bije v oči, je velik in nadvse pomenljiv: medtem ko eni praznujejo vsakoletni dan kulture, se drugi čudijo, o čem govorijo, ko se pritožujejo čez svoj mizerni družbeni položaj. Ne morejo jih razumeti, ker so prepričani, da vse raste in da bo plima dvignila vse čolne, torej tudi njihovega. Čudijo se, ker živijo v vzporednem vesolju, v neoliberalni kulturi, v kateri drugače zaznavajo svet in ga tudi drugače razlagajo. Niso dovzetni za razsvetljenstvo, saj verjamejo, da so ves čas že razsvetljeni. Z vsemi štirimi so za neoliberalno kulturo, torej so tudi za kulturo. Tako kot je Kitajska demokratična država, ker ima besedico demokratična že v imenu; o njeni demokratičnosti torej sploh ne moremo dvomiti, saj je zagotovljena že z rabo besede. Podobno je vsakdanje življenje ljudi odvisno od plime, ki zagotovo pride, obenem pa je čez in čez prepredeno z neoliberalno kulturo, ki se globalno širi, zato bi se lahko čudili tudi sami. A se ne. Medtem ko razglašajo delavce v javni upravi za čudake, ker hočejo višje plače in želijo, da plima res dvigne vse barke, se kulturniki utapljajo v morju denarja, ki nastaja in se kopiči v rokah elit, saj celo Evropa razglaša, da je gospodarska rast v Sloveniji na meji čudežne. Rast je velika, denarja je dovolj, plime je, kolikor hočete, pravijo, le delavci v javni upravi in kulturniki bi se morali končno navaditi, da ne živimo več kulture, ker živimo neoliberalno kulturo. Razloček je, kot rečeno, velik, pomenljiv in bije v oči.