Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3831
Leta 1916 je nastalo besedilo, napisano v arabskem jeziku, ki ga je razširjal po Kairu Mohammed Ali al-Maliji. Njegov naslov je Vprašajte Jezusa Kristusa. Ne morem si predstavljati, da bi po Ljubljani krožilo besedilo z naslovom Vprašajte Mohameda. Sledi povzetek arabskega besedila. Vprašajte torej in izvedeli boste, potem pa bo odvisno le od vas, kaj boste storili s tako pridobljeno vednostjo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3624
Sokrat v resnici ni bil nikoli ravno naklonjen demokraciji. Številni ljudje sicer mislijo, da moramo verjeti, da je bil na strani demokracije, ker je bil zelo moder mož, kot da sta modrost in demokracija nujno povezani, vendar je imel, prav zato, nekaj dobrih argumentov, da je bil proti demokraciji, kot jo navadno razumemo. Takole je razmišljal: celo najboljši in najkrepostnejši demokratični voditelji so komaj kaj boljši od demagogov.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3570
Ljudje bi imeli radi delo, politiki jim ga nenehno obljubljajo, lastniki kapitala pa v zboru ponavljajo, da danes ne more biti tako kot v rajnki Jugi, kjer so imeli vsi delo, delal pa ni skoraj nihče. V resnici govorijo še večje neumnosti, kot smo jih poslušali nekoč. Govorijo nam namreč, da bodo vsak čas nastopili boljši časi, obenem pa se z vsemi štirimi oklepajo kapitalizma, ki temelji na nekaterih principih, o katerih nameravam spregovoriti. Njihovo vedenje je podobno vedenju človeka, ki obljublja, da bo ukinil gravitacijo, obenem pa trdi, da držijo Newtonovi zakoni kot pribito. V resnici nihče ne upa ogroziti profitabilnosti kapitala, zato nam sipljejo pesek v oči, da se ne bi slučajno drznil ogroziti ga kdo od nas. Imajo nas za neumne, v resnici pa se nas na smrt bojijo. Ob priložnostih hvalijo našo inteligenco, drugič jo polivajo z gnojnico. Smo eksperti, ko jim to pride prav, potem smo nenadoma obcestni kamen, ki ga lahko vsakdo zbrca, kamor pač hoče. Danes smo nosilci napredne misli, toda že jutri bomo nebodijihtreba.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 2929
Nekdo me je med enim in drugim čajem tako rekoč mimogrede povprašal po mnenju glede pismenosti slovenskih politikov in o tem, koliko knjig preberejo na mesec. Najprej sem odgovoril, da bi moral vprašanje nasloviti nanje, kajti sam ne morem dobro ugibati, koliko jih preberejo, vendar mi je odvrnil, da ga kljub temu zanima moje mnenje. Ker zares nimam nobenega mnenja, odgovarjam na vprašanje tako, da navajam vprašanje, pod katerega je podpisan francoski filozof Jacques Rancière (Kako lahko ljudje, katerih posel ni razmišljanje, prevzamejo vlogo avtoritete na področju razmišljanja in se sočasno konstituirajo kot misleči subjekti?), obenem pa komentiram zelo zanimivo knjigo, ki sem jo pravkar prebral. Njen naslov je Why Voice Matters: Culture and Politics After Neoliberalism. Spisal jo je sociolog Nick Couldry, izšla pa je leta 2010. Že iz naslova je razvidno, da je smiselno in produktivno razmišljati oziroma govoriti o obdobju po neoliberalizmu, samo razmišljanje pa je za praznični čas kot naročeno.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3294
Trenutno berem izvrstno, napeto in v slogu spretnega, zlasti pa zelo izobraženega pisca napisano knjigo z naslovom In Search of Memory, ki jo je spisal Eric Kandel, prejemnik Nobelove nagrade za medicino (2000). Knjiga je zares bogata znanstvena študija o nastajanju in delovanju različnih vrst spomina, obenem pa je tudi avtobiografija. Napisana je tako, da se iz nje zlahka poučimo o nas samih, o našem vedenju in delovanju, o dolgoročnem spominu in produktivnem učenju, ki ga tako zelo pogrešamo zlasti v šolah, o zgodovini 20. stoletja in o – napakah, ki jih delamo vedno znova. Izpostavljam zlasti dve: trdovratno vraževerje Cerkve tudi v XXI. stoletju in neoliberalno mizerijo, ki jo dihamo iz dneva v dan kot meglo, ki ni nič drugega kot umazanija.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3136
Donald Trump je napovedal, da bo ameriški obrambni minister general z vzdevkom Mad Dog ali Pobesneli pes. Sam vzdevek še ne pove ničesar o generalu – ali pač, saj ga ni dobil po naključju in tudi Trump ga ni izbral slučajno. Naredimo preskok v času. Ko se Hitler odpravlja na pot v zapor, v katerem bo nekaj mesecev počasi in vztrajno pisal Moj boj, piše se leto 1923, se že zbira na Victoria Alle 7 v Frankfurtu skupina ljudi, da bi sebi in drugim pojasnila svet in njegovo delovanje, da bi torej ljudem razložila resnico sveta, karkoli naj bi že to pomenilo. Rojeva se Frankfurtska šola. Med njenimi najvidnejšimi člani bodo v naslednjih desetletjih: Walter Benjamin, Theodor Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse. Potem pride na oblast Hitler in nič več ni, kot je bilo nekoč. Benjamin kasneje stori samomor, Marcuse spiše One Dimensional Man in požanje slavo, Adorno pa doživi radikalno bližnje srečanje z upornimi študenti, ki ga niso več voljni poslušati, in infarkt. Česa se lahko naučimo iz zgodovinskih lekcij in kaj lahko pričakujemo od Pobesnelega psa?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4413
Slavoj Žižek je pred kratkim spisal knjigo o težavah s sosedi, ki so obenem tudi težave v paradižu oziroma v kapitalizmu; njen naslov je Trouble in Paradise. Zgovoren je tudi njen podnaslov: od konca zgodovine do konca kapitalizma. Poleg diagnosticiranja stanja neoliberalnega kapitalizma v 21. stoletju, ki je zares katastrofalno, kar vemo že nekaj časa, odkrijemo v knjigi tudi razmišljanja o novih emancipatoričnih spopadih, ki nas bodo pripeljali naravnost v komunizem – če bodo uspešni, kajpak. Na tem kraju pa želim komentirati skorajšnji Žižkov odgovor za televizijsko hišo Al Jazeera. Odgovarjal je na vprašanje, zakaj so begunci tako velik izziv prav za Evropo in tako imenovane evropske vrednote. Pojdimo počasi.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4399
Kdor spremlja oddajo Tarča, na sporedu je bila tudi včeraj zvečer, in kdor podrobneje analizira besednjak slovenskih politikov, njihovo vedenje, body language, načine vstopanja v medsebojne odnose in javne nastope, lahko ugotovi, da obstaja nekaj zanimivih in razmisleka vrednih stalnic oziroma konstant, ki omogočajo sklep, da vsaj nekateri ne bi smeli biti na dobro plačanih mestih, ki jih sicer zasedajo, obenem pa lahko sklepa, da bodo kljub vsemu tam še naprej, sklicevali pa se bodo na – demokracijo. Sledijo podrobnosti.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3106
Louis Althusser je nekoč razvijal koncept aleatoričnega materializma (cf. Banu Bargu, In the Theater of Politics: Althusser’s Aleatory Materialism and Aesthetics, Diacritics, let. 40, št. 3, str. 86 – 113). Na kratko: aleatorični materializem je materializem, ki jemlje naključje ali kontingenco resno. Prav zato aleatorični materialisti zlahka mislimo radikalne družbene spremembe. V rokah imamo ustrezno orodje, ki nam pove, da že v sami materialni realnosti obstaja nekaj, kar omogoča radikalne preobrazbe, ki se zato vselej nujno zgodijo. Obstaja namreč lakuna, praznina ali brezno, ki zagotavlja aleatoričnost oziroma met kocke. Tudi Lenin je bil izvrsten zastopnik aleatoričnega materializma.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5723
Obstaja program, ki se imenuje Tanka črta odgovornosti. Na spletu piše, da je to zelo poseben program, ki prinaša 'redefinicijo odgovornosti'. Piše tudi tole: ta interaktivna delavnica, ki je sestavljena iz dveh delov, pojasnjuje vedenjski model, s katerim lahko na preprost način dosegamo osebnostne spremembe ter spremembe v organizacijski kulturi. V filozofiji in znanosti, pa tudi sicer v vsakdanjem življenju, je modele dobro preverjati, da se prepričamo, ali zdržijo logične in še nekatere druge zahteve ali ne. Doseganje osebnostnih sprememb je namreč izjemno zahtevno, zato so lahko obljube po takih spremembah zgolj poceni zavajanje. Še trši oreh pa je 'redefinicija odgovornosti'. Res je, da bi taka redefinicija zelo prav prišla vsemu svetu, zato bi bili lahko samo veseli, če bi nam kdo ponudil recept, čarobni izrek ali model, kako to narediti. Naredimo torej preprost preizkus in se prepričajmo, kako je s tem. In čisto nič ni narobe, če imamo obenem v roki dobro knjigo. Na primer: Michel Aglietta, A Theory of Capitalist Regulation, Verso, 2015. Knjiga je med drugim izvrstna tudi zato, ker postavi tako imenovano regulation theory v kapitalistični kontekst naših življenj v 21. stoletju. V kapitalizmu namreč tudi živimo, saj ne lebdimo v praznem.