Filozof in psihoanalitik
Število ljudi na planetu narašča iz dneva v dan; revnih ljudi je sorazmerno vse več, medtem pa imajo samo ameriški kapitalisti v tujih bankah za 27 tisoč milijard neobdavčenega in neprijavljenega denarja. Spektakli, kakršne so olimpijske igre, trajajo pa malo več kot dva tedna, so vse dražji – stanejo lahko tudi petnajst milijard evrov in več, varuje pa jih celo vojska z raketnimi sistemi, bojnimi ladjami in letali.
Prav zanimivo je razmišljati, katera je razločevalna poteza, zaradi katere znamo ločiti netotalitarni družbeni sistem od totalitarnega. Enako zanimivo je ugotavljati, kaj zaboga pomeni fraza evropski vrednostni sistem v vsakdanji praksi, saj ni ničesar lažjega kot sklicevati se na nekakšne sisteme, beseda vrednota pa je te dni, zlasti med intelektualci in ljubitelji knjig, zelo v modi; čisto nekaj drugega je vrednote tudi živeti.
Svet je namreč ena sama velika neurejena kaotična zmeda. Na njem je tudi čisto preveč ljudi. Hrane je namreč premalo za vse. In čiste pitne vode tudi. Denarja je dovolj le za peščico, ki je v davčnih oazah nagrmadila, po oceni ameriškega ekonomista, nezamisljivih 27 000 milijard neobdavčenih dolarjev. Ne morejo vsi živeti, kot živijo pripadniki elit, in tudi ne bi bilo prav, da bi, kajti red mora biti, in kdor si takega življenja ne zasluži, si ga pač ne zasluži.
Dediščina Jezusa Kristusa zagotovo ne podpira kapitalizma in ga tudi nikoli ne bo, saj se preprosto izključujeta, pa naj papež še tako vztrajno vzklika, da moderna Evropa stoji na judovsko-krščanskih temeljih. Sveti duh kot egalitarni princip je v ostrem in popolnem nasprotju z ustvarjanjem razlik, za katere vsak dan skrbi kapitalizem prek zastopnikov, ki še vedno slepo verjamejo, da se svobodni trgi uravnavajo sami in v korist vseh ljudi.
Ena ključnih značilnosti psihopatskega delovanja je tudi popolna neobčutljivost za druge ljudi in njihovo trpljenje. Kaže se na primer v politikovi izjavi, da problemi, o katerih na glas govorijo ljudje, zanj še niso dovolj veliki, da jih bodo čez nekaj mesecev skupaj preučili in nato morda ukrepali, a ne kar tako, čez palec, pač pa po pameti.
Najprej je ideologija, ki počiva na nasilju. Tudi na koncu je nasilje, ki prekine z ideologijo. Bodite odgovorni. Obnašajte se odgovorno, razmišljajte odgovorno, delujte odgovorno. Navadni državljani namreč niste strokovnjaki, zato ne veste, kaj delate. Upoštevajte jih torej, spoštujte jih, da ne boste naredili preveč škode sebi in drugim. Resnično, dobro je imeti dobrega šefa nad seboj.
Doro Hvalica je pred nekaj dnevi podprl upokojence s transparentom, na katerem je pisalo: najpogumnejši, najbolj ustvarjalni, najboljši in stari so zlo, ki ga je treba izstradati. (€vang€lij po Jan€zu)
Nobenega dvoma ni, da je letošnje poletje privilegirani trenutek za razmišljanje o komunizmu; zgodovina bo to dodatno potrdila za nazaj. Privilegij namreč pomeni, da lahko naredimo nekaj zares vrednega in dobrega. Morda je res, da ljudje premalo berejo in razmišljajo, toda to nas ne more ovirati pri lastnem branju in razmišljanju. In skladno s Kantovim imperativom lahko prebrano in premišljeno povemo še na glas in javno. V tem je privilegij, ki se mu ne bi smel odreči noben človek, ki je zmožen za razmišljanje, zmožen pa je vsakdo.
Ko se ljudje očitno ne prenesejo (več), ko se ne morejo niti pogovarjati, ko torej samo še lajajo drug na drugega in se ne želijo gledati niti trenutek, je najbolje, da gredo mirno narazen. Zlasti je dobro, da se ne sprenevedajo, da so drug drugemu konstruktivna kritika, če se srečujejo na primer v parlamentu, saj preprosto niso.
Ko JJ razlaga, da država nima denarja za izbrisane, da ga ne bo imela, ker je pol milijarde torpedo v slovensko ekonomijo, in se tako rekoč požvižga na sodbo evropskega sodišča, ki državi nalaga plačilo odškodnin, ima na obrazu nenavaden izraz, ki bode v oči prav kot presežek nad hladnim ugotavljanjem dejstev. Bodite pozorni: poteze so trde, pogled je strm in nekoliko depresiven, usmerjen ponižno navzdol, če pa gleda naravnost v kamero, je očitajoč. Drža telesa je sklonjena, glas je globok in odločen, v njem je čutiti moralistični prizvok, zato ima človek občutek, da premier bodisi pridiga bodisi grozi – seveda je možno tudi oboje sočasno.