Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.
Res zanimivo in bizarno kako nespretno se vlada bojuje proti »ukradenim« posnetkom sej vlade na You Tubu, ki resnici na ljubo kljub oznaki tajnosti niso nič kaj posebnega. Komaj so jih s pravnimi sredstvi državnega aparata uspeli odstraniti, pa so že ponovno na spletu.
Moja zgodba je ob tem dogodku še toliko bolj zanimiva za analizo in vredna pozornosti, a jo v medijih seveda ne dobi. Konec avgusta sem na svojem kanalu You Tubu objavila 48 minut dolg dokumentarec z naslovom Invalidski multifunkcionar. Zmontirala sem ga iz arhivskih posnetkov Kanal-a A, Vest.si, Spletne Tv za gluhe in lastnih posnetkov, vse skupaj pa začinila z nezakonito pridobljenimi zvočnimi posnetki telefonskih pogovorov med mano in (takratnim, sedaj že pokojnim) direktorjem FIHO, g. Janezom Jugom. Nimam nobenih zadržkov odkrito povedati, da za snemanje nisem imela dovoljenja s strani sogovorca. Ti pogovori so med nama potekali v obdobju od 2009 do 2011. Zavestno sem šla v riziko ovadbe oz. tožbe, da le objavim resnico o zamolčani temi, »invalidski mafiji«, ki nikoli (hote ali nehote) ne pride v osrednje novinarsko raziskovanje, čeprav se okrog tega področja obrača veliko javnih sredstev, interesov in političnih kupčkanj. Medtem, ko so se v zadnjih letih v Sloveniji podrli že marsikateri tabuji in so se novinarji lotili številnih »nedotakljivih« baronov, pa je na področju t.i. invalidskega varstva še vedno prisotna neka bojazen, strah ali nelagodje, da bi se lotili invalidskih funkcionarjev, ki svoje pozicije spretno zlorabljajo za pridobivanje zasebnih koristi in večje moči. Po prvi objavi na You Tubu sem se s prošnjo za nadaljno objavo obrnila tudi na Požareport in Politikis, kjer so mi obljubili premislek, a nisem prejela ne odgovora in ne objave. Povezavo pa sem potegnila tudi na moj blog na MMC, kjer je prav tako bilo veliko ogledov.
Žalostno in obenem grozljivo, da mora fant na vozičku pri svojih 26-ih letih upati in si celo želeti, da se zanj sprosti mesto v kakšnem domu za ostarele. Dejstvo, da se to kaže kot edina realna opcija za njegovo bivanjsko stisko, bi moralo pri ljudeh sprožati val ogorčenja, pristojne državne institucije pa bi morale biti pozvane na odgovornost in zagovor zaradi nevestnega dela. A saj smo v Sloveniji, kjer so nas državljanke in državljane že navadili, da je socialna država zgolj še beseda na papirju. Danijel Spasojević ima mišično distrofijo, napredujoče obolenje, zato potrebuje poleg strehe nad glavo tudi stalno pomoč oz. osebno asistenco.
Le za nekaj sekund si poskusite predstavljati, da bi bili na njegovem mestu. Ne, prav verjetno si tega ne morete niti za hip zamisliti. Tudi sama, ki imam prav tako distrofijo in potrebujem osebno asistenco 24 ur na dan, se težko vživim v vse to kaj vse Danijel preživlja (prispevek Svet, kanal A) in doživlja, ko zaman piše prošnje domovom za ostarele in trka na pristojne inštitucije.
Čas beži, a politična tragedija in farsa hkrati se še kar »mirno« odvija pred našimi očmi, četudi prav vsi po vrsti govorijo, kako se mudi. Ni videti obeta, da se lahko zgodi kaj dobrega, kaj boljšega, novega ali drugačnega. Govori se o vse večji razklanosti levice in desnice, o poglabljanju brezna med njima in vztrajanju na okopih lastne dogmatične ideologije. Če odmislimo napihljivo ideologijo, pa pravzaprav ne vidimo temeljnih konceptualnih odmikov ali resnih programskih razlik, ki bi tako deklarirane leve kot tiste desne ali pa one, ki se imajo za sredinske, vodila stran od neoliberalne logike reševanja tako globalnih kot lokalnih problemov prebivalstva. Ideologija enih in drugih služi bolj za scenografijo v političnem teatru, da se ustvarja primerno vzdušje, v katerem volivkam in volivcem odvrača pozornost od dejanskih vsebinskih vprašanj in reševanja problemov. To so predvsem problemi povezani z (ne)delom oz. posledično socialno stisko, okoljem in etiko. Nobena opcija si res ne želi in si posledično tudi ne prizadeva, da bi se odpravile strukturne neenakosti, diskriminacije in sistemske možnosti korupcije in kraje.
Velika večina ve, da je Mario Dragi bivši guverner Banke Italije in da je v začetku novembra 2011 postal novi predsednik Evropske centralne banke (ECB), zamenjava za Jeana-Clauda Tricheta. Mandat, ki traja kar osem let, mu daje več kot dovolj časa, da se uresničijo veliki načrti finančnih elit katerih kurir oz. zastopnik je. A koliko je še neznank in pomembnih stvari, ki jih je potrebno obelodaniti, da bi si o njem, predvsem pa o viziji politike financ, ki jo zasleduje, ustvarili bolj jasno podobo.
Včeraj smo se v Pogledih Slovenije lahko ponovno zgražali ob abotnih razlagah, kaj vse bo družinski zakonik prinesel škodljivega za našo družbo, saj naj bi po besedah Tadeja Strehovca »razvrednotil simbolni pomen družine ter prinesel nekakšen socialni inženiring.« In zopet se zaostrujejo ideološki boji med RKC in ostalimi; verujočimi in neverujočimi. Pomembno je, da ločujemo med katoličani ali verniki nasploh in stališči, ki jih izraža institucija RKC in njej pripadajoče (ter z njene strani financirane) t.i. civilne iniciative ali društva. Verjamemo namreč, da veliko vernikov ne deli stališč in mnenj, ki jih RKC širi ob istospolnih družinah, da se mnogi počutijo tudi opeharjene in užaljene, ker za strpnost, drugačnost in razumevanje preprosto tu ni prostora. Pa toliko bolj prav tu, ko se o tem govori in pridiga! Če beremo »božjo besedo« in sledimo Kristusovemu nauku, lahko razumemo in dojamemo, da bi moralo biti razumevanje povsem drugačno prav s strani tistih, ki se imajo za glasnike le-tega. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« 1
Ta tako imenovana kriza bi lahko bila dejansko zgodovinska priložnost, da se osvobodimo smrtonosnega oprijema bank in njihovega oderuškega sistema, ki ga lepše imenujemo dolžniški sistem. Le-ta počasi, počasi, v zadnjem obdobju pa vedno hitreje, najeda tudi samo suverenost posameznih držav, ki postajajo vse bolj talke globalnih finančnih špekulacij, t.i. casinó kapitalizma. Države se z neverjetno lahkotnostjo zadolžujejo za »premagovanje« najrazličnejših težav in se s tem ujamejo v past, v dolžniško spiralo, ki ji ni videti konca in pravega izhoda. Izhod pa se zdi zgolj eden in edini, vsaj tako nam prikazujejo; zahteva pa od nas neizogibno »znoj in kri«. Krčenje javnih izdatkov in države, razprodaja državnega premoženja, socialne in zdravstvene reforme.
Oblikovalci evropskih politik nas še vedno vztrajno poskušajo prepričati, da bi jim verjeli in zaupali. Nič kolikokrat so nam že napovedali čarobne rešilne formule in zgodovinske dogovore za rešitev »evrokrize«, pa nič iz tega. A praviloma se že drugi dan vsakega takega »evrokratskega vrhunca« vrhov EU politike izkaže, da svetovne borze pokažejo koliko veljajo izrečene besede in kako visoko kotirajo njihove dejanja. Prepričani so, da ljudje sproti pozabljamo njihove številne ne-umne in napačne odločitve ali neukrepanje, ko je za to potreba in še pravi čas. Računajo na naše nerazumevanje, ignoranco, pasivnost in predvsem na dejansko institucionalno nezmožnost nasprotovanja njihovim samovoljnim ukrepom, ki pa imajo daljnosežne in usodne posledice za vse nas, državljanke in državljane EU. In prav imajo, nič jim ne moremo!?