Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Odgovor ge. Eleni Pečarič by Elena Pečarič on Scribd na

Poletno poslanico poslanki Simoni Kustec Lipicer

Sodišče je naložilo obtoženim Ivanu Vivodu, Borisu Šuštaršiču, Miranu Kalčiču, Danetu Kastelicu, Miranu Kranjcu, Antonu Petriču in Štefanu Kušarju solidarno plačilo dodeljenega zneska tožeči stranki Eleni Pečarič zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v njene osebnostne pravice s publikacijo »Socialno in etično delovanje YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa«. Tako je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo plačilo odškodnine v višini 3.000 evrov, 683,44 revizijskih stroškov in 294,72 pritožbenih stroškov sodišča prve stopnje v zadevi II P661/2009 14.3.2012. To je tudi moja osebna zmaga, potem ko smo zaradi te, iste publikacije, že leta 2010 dobili sodbo proti državi. Okrožno sodišče je namreč izreklo sodbo v kateri je tožena stranka, Republika Slovenija, dolžna tožeči stranki, YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa plačati 14.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tokrat se bomo podrobneje lotili dolgoletnih in raznovrstnih poskusov sinteze govora, kar pomeni ustvarjanje IT sistemov za branje besedil tudi v slovenskem jeziku. Seveda zelo pomemben in potreben pripomoček, ki bi slepim in slabovidnim ter vsem drugim s težavami vida, ali drugimi vrstami hendikepa, omogočal branje oziroma poslušanje tekstov na njim dostopen način. V to skupino potencialnih uporabnikov spadajo tudi starejše osebe, pa tisti, ki večino časa preležijo ali imajo druge težave v sedečem položaju … nenazadnje tudi vsi tisti, ki bi jim bilo tovrstno branje bolj prijetno, skratka – dostopno za vse.

eBralec (sintetizator govora slovenskega jezika) je bil sofinanciran v okviru projekta »Vzpostavitev infrastrukture za zagotavljanje enakih možnostih dostopa do publikacij slepim in slabovidnim ter osebam z motnjami branja« (oz. krajše KSS Knjižnice slepih in slabovidnih), znotraj finančne perspektive Evropske unije 2007-2013 in v okviru prednostne usmeritve 4.3: Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti. Za projekt je bilo namenjenih 3.118.103,75 evrov, Evropska skupnost pa je prispevala 85 odstotkov oziroma 2.650.388,18 evrov, medtem ko je razliko v višini 15 odstotkov zagotovilo Ministrstvo za kulturo. Čeprav sprva v projektu ni bil predviden sintetizator govora slovenskega jezika, se ga vključili ob izteku projekta (219.000 evrov).

Pred mesecem dni sem na Ministrstvo za finance in Ministrstvo za pravosodje poslala dopis glede nominacije dveh »spornih« članov FIHO za Nadzorni svet Loterije Slovenije. V tem dopisu jih pozivam na takojšnje ukrepanje preden nastanejo nepopravljive in škodne posledice. FIHO je namreč 40 % lastnik Loterije Slovenije in razpolaga z več milijonskimi sredstvi letno, ki so izvzete iz proračuna RS, za namene invalidskih in humanitarnih organizacij oz. v korist izvajanja storitev članstva v le-teh. Predsednik Nadzornega sveta Loterije Slovenije, g. Boris Šuštaršič, je bil na svoj zadnji mandat sodno imenovan, saj ga skupščina Loterije Slovenije ni potrdila.

Predsednik Nadzornega sveta je g. Boris Šuštaršič že vse od leta 1989, kar ni v skladu s priporočili Evropske komisije. »Z dne 15. februarja 2005 o vlogi neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta javnih družb in o komisijah upravnega odbora ali nadzornega sveta« (2005/162/ES), ki v Prilogi II (Profil neodvisnih neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta) pod točko 1 (h) pravi: »Neizvršni direktor ali člani nadzornega sveta ne bi smel biti v upravnem odboru ali nadzornem svetu več kot tri leta (ali več kot 12 let, kadar nacionalna zakonodaja za normalne pogoje določa zelo kratek čas).« Zato je ta zahteva vključena tudi pod točko h. v Obrazcu 4 (Okoliščine, ki predstavljajo konflikt interesov), ki je del prijave kandidature za članstvo v Nadzorni svet Loterije Slovenije.

Hvala za povabilo, mi je v veselje in čast, da sem po nekaj letih ponovno z vami kot govorka. Sicer se praviloma priključim v sprevodu nekje sredi poti, da smo na cilju čim številčnejši in čim bolj pestri glede na osebne lastnosti in vizualno podobo. Letos se praznuje 16 letnica parade ponosa, a moj spomin seže še nekaj let nazaj, ko smo se zbrali pred Škucom, peščica ljudi in potem ugibali kdo med prisotnimi je zares gej, kdo pa je prišel iz solidarnosti ali morda zgolj radovednosti. Danes so povsem drugačni časi, a zdi se, da smo zgubili tisto zanesenost, upanje in vero, da je vse možno in mogoče še pred nami. Morda zato, ker je za nami toliko izgubljenih bitk, da ne vidimo tudi tistih kljub vsemu pozitivnih premikov in sprememb. Smo vse številčnejši, a očitno nas je še vedno premalo, da bi lahko razblinili in zaustavili predsodke povezane z drugačnostjo.

Ta teden me je kot strela z jasnega, da bomo aktualni tudi z metaforami, udarila novica o mednarodni vojaški vaji vojaškega letalstva poimenovani »Jadranski udar«. In smo spet spičili v zrak 100.000 EUR. Kar je mogoče nekaterim zanimiv mednarodni dogodek celo sodelovanje, izobraževanje in urjenje za morebitne skupne vojaške posege, se meni zdi povsem nekaj groznega in alarmantnega. Slovensko javnost očitno to ni kaj dosti pretreslo, civilna družba je to sprejela bolj ali manj vdano kot to počne vse pogosteje, apatično. Dejstvo je, da se vse bolj usmerjamo v nekakšno vojno pripravljenost, kot bi se vračali v čase tik pred ali takoj po osamosvositvi. Pravzaprav niti ne, spomnim se, da smo takrat celo razmišljali o priložnoti popolne demilitarizacije Slovenije. Nekateri smo čisto zares v to tudi upali in verjeli.

Vlada je počasi, a vztrajno iz neke »kremšnit politike« prešla v izrazito avtoritarno in samovoljno; še vedno ne vemo koliko nas je stala žica in ograje, ki so jih namestili, da bi nas zaščitili. Kakšni razlogi sloh lahko obstajajo za zaupnost te informacije, da nam to prikrivajo, ko se ve, da bo račun izstavljen nam?

Nekaj več kot dva tedna nazaj je bila v javnosti objavljena sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V K 27863/2013 z dne 25.02.2016, v kateri sem bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika. Izreka se mi pogojna obsodba in sicer 3 mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta ne bom storila novega kaznivega dejanja. Prav tako mi grozi tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Glede na svojo zagrizeno iskanje resnice in pravice ter v odločnosti, da stvarem sežem do dna, bi mi bila zaporna kazen celo ljubša, saj bi tako v javnosti vzbudila večjo pozornost, ki bi ponovno odprla vprašanja glede svobode govora ter razkrivanja umazanih poslov javnih funkcionarjev na račun in v škodo najšibkejših. Zaradi svojih besed seveda, ni prvič, gotovo tudi ne zadnjič, da sem se znašla na sodišču. Tokrat pa sem na prvi stopnji izgubila. Nič zato, to me ne bo utišalo, niti prestrašilo. Tako sem dolžna dati pojasnilo kako se nameravam boriti naprej. Pritožba na sodbo je bila že vložena.

Zopet se prostituiramo,

da kot ljudje zaživimo;

da tudi tokrat preživimo,

osebno asistenco obdržimo.

Že leta politko prepričujemo,

da asistenca za nas je eksistenca,

liberalce, kristjane, drugih ideologij farane,

a vedno se najde kej,

da čas za nas še ni zdej.

Tudi sama sem strokovna delavka na področju socialnega varstva z opravljenim strokovnim izpitom že več kot 15 let. Pri svojem delu z uporabniki se moram pogosto obračati tudi na različne CSD za zadeve, ki presegajo okvirje našega dela in sicer nudenja storitve osebne asistence. Naše izkušnje za njihovo pripravljenost iskanja rešitev uporabnika, so zelo slabe. Ne bi bilo pošteno reči, da to drži za vse in da ni moč najti pri reševanju težjih družinskih problemov, tudi svetlo izjemo. Praviloma pa se srečujemo s socialnimi delavkami, ki jim moramo najprej razložiti naše delo, nato pa jim sugerirati tudi vrsto pomoči, ki so jo one po svoji uradni dolžnosti dolžne nuditi uporabnikom oz. družini. Do tu bi bilo še vse v redu, če ne bi bil običajen odziv, da ne morejo več kot to kar zakonodaja predpisuje, da to ni v njihovi pristojnosti in te napotijo na drugo institucijo... V praksi pa se izvaja zgolj administrativni, birokratski del socialne pomoči, nekakšen nadzor in regulacija države posameznih skupin prebivalstva, za konkretno pomoč na terenu, upoštevanje želj ter pomoči uporabnika pri reševanju njegovih težav, pa ni časa, zakonskih možnosti, niti prave volje in znanja/kompetenc. Socialne delavke so praktično zgolj še uradnice za izvrševanje socialne in posredno tudi ekonomske politike države. Zgolj za ekstremno pereče aktualne sprotne težave se odločajo tudi za obisk na domu, se pogovarjajo iz oči v oči z družino oz. uporabniki in preventivno spremljajo družino, ki je ogrožena ali obstaja verjetnost nasilja. Zato se ne gre čuditi, da je mnogokrat že prepozno in usodno.

Da že poteka tretja svetovna vojna sem prvič slišala iz ust papeža Frančiška, septembra 2014, ko je v Sredipolju (Redipguli) daroval mašo za žrtve vseh vojin. Ob njegovih obtožujočih besedah do vseh, ki trgujejo z orožjem na račun človeških življenj, me je dobesedno spreletel srh, nekakšna šok terapija streznitve. Če že papež brez dlake na jeziku in brez odvečne retorike govori o tretji svetovni vojni, potem je stanje dejansko alarmantno, zastašujoče in že pred našimi vrati. Huje kot si »navadni smrtniki«, ki smo vsakodnevno zavedeni z instant novicami in obremenjeni z reševanjem lastne eksistence, lahko sploh predstavljamo, slutimo, razumemo in dojemamo kompleksnost ter sopovezanost dogodkov, ki se odvijajo na najrazličnejših koncih sveta.