Gregor Hrovatin

Nekoč, pred davnimi davnimi časi, sem verjel, da je umetnost poklic. Sicer sem večkrat slišal, da gre za poslanstvo, a sem menil, da je to dodana vrednost, ne nekaj povsem drugega. Ko sem bil član sekte uprizoritvenih umetnosti, sem videl, kako to izgleda. A bil sem mlad in neumen. Menil sem, da za pisanje leposlovja to ne velja – da napišeš knjigo, jo pošlješ nekaj urednikom, nekdo jo izda, ljudje jo berejo in ti dobiš denar.

O internetu se govori skoraj tako grdo kot o Rusih. Je eden od dežurnih krivcev za naše težave. Delal naj bi nas odtujene, nesrečne, neumne in nasilne.

Med študijem na AGRFT smo morali prebrati skoraj vse Shakespearjeve drame. Prebijal sem se čez hudournike modre krvi in skozi močvare mračnih čustev. Marsikaj mi je bilo tuje: značaji in njihove težnje, okoliščine in razvoj dogodkov. »Zakaj bi nas tu danes brigala dejanja in nehanja nekih davno izmišljenih plemičev?« sem se spraševal. »Nemogoče je, da bi se kdo od nas znašel v podobnih zagatah, kaj šele, da bi jih reševal tako, kot to počnejo Shakespearjevi junaki …«

Spet sem se ujel v past. Pojavil sem se na mariborski izpostavi stavke pacientov … med nekaj več kot 100 ljudmi v mestu s 7.000 ljudmi brez osebnega zdravnika … zdrav kot riba, brez kroničnih bolezni, brez zdravil, ki svojo zdravnico obiščem tako redko, da se moram vsakič znova pozanimati, kje v stavbi se nahaja, ker vmes pozabim …

Glasnogovorniki so bili podobni meni: ne ravno stari in na videz zdravi. Upal bi staviti, da jih večina zaradi oteženega dostopa do zdravstvenih storitev še ni bila v stiski, kaj šele življenjsko ogrožena. Glasno so brali izpovedi tistih, ki so bili v stiski, ki so bili ogroženi, ki imajo posledice. Kje so jih dobili, ne vem. A teh resničnih pacientov na stavki pacientov ni bilo. Če bi bili in bi svoje zgodbe povedali sami, bi imele težo. Tako so bile samo zgodbe …

»Dončić je ponesel ime Slovenije v svet. Zaradi njega Amerikanci poznajo Slovenijo!«

A res? Amerikanci, ki se na zemljepis spoznajo slabše kot povprečna miss? Amerikanci, za katere ob mojem obisku leta 2004 Slovenija ni bila »ex-Yugoslavia«, ampak »Soviet Union«? Prav briga jih, od kod prihajajo njihovi gladiatorji, samo da zabijajo … Slovenci so res množično romali v ZDA na Dončićeve tekme. A koliko Amerikancev je zaradi njega prišlo v Slovenijo? …

Novo leto – načrtno skupinsko veselje, ker je po neki davno dogovorjeni in ne sončni uri polnoč, kakšnih 10 dni po tem, ko se dnevi spet daljšajo, južno od ekvatorja pa krajšajo … Prazniki – državni (ker se je nekoč približno toliko dni po novem letu nekaj zgodilo) in verski (ker se ni zgodilo, a se pretvarjamo, da se je) … Državljanstvo, vera, spol ipdb. – da se ve, kdo smo »mi« in kdo so »oni« … Tekmovanja in vojne – »naši« proti »njim« ali še bolje »mi«, ki sedimo pred TV, proti »njim«, ki prav tako sedijo pred TV … Šola/služba, dom, avto, družina (= izobrazba, položaj, zaslužek, urejenost) – zunanji znaki, da smo »naši« … Alkohol, nikotin, kofein, kokain ipdb. – notranji znaki, da smo »naši« … Določeno meso, določeno žito, sol, sladkor – namizni znaki, da smo »naši« … Deloholičnost, nakupovanje in organizirane skupinske 'prostočasne' dejavnosti – dokazovanje, da smo »naši« s srcem in dušo, da »nas« soustvarjamo in smo »nam« ves čas na voljo …

Hiša je bila polna ljudi. Mojmoja niso motili, a raje je imel mir. Ni bil več mlad pes. Mateja ga ni več potrebovala. Ob njej je bila Kika, kot nekoč on pozorna, vedno pripravljena, da vidi namesto nje.

Predaja poslov je potekala zgledno. Še vedno je bil družinski član. Dobil je toliko ljubezni in pozornosti, kolikor ju je potreboval. A zdaj ju ni potreboval. Postavil se je k vratom in spustili so ga ven.

Za sto romanov ali doktoratov

v eni sami tekmi je vsebine.

Kje žoga se odbije, skozi šine,

vsebina sanj je in elaboratov.

»Naravni odziv na nepričakovane, neznane, nepredvidljive okoliščine je boj ali beg,« nas učijo. YouTube pa je poln posnetkov, na katerih se ljubki otročički in živalice naravno odzivajo na nepričakovane, neznane, nepredvidljive okoliščine …

Ko sem kot član volilnega odbora razporejal glasovnice treh referendumov, so mi padli v oči krogi okoli »proti«. Mnogi glasovalci so s kulijem večkrat obkrožili to besedo. Drugi so okoli nje naredili zelo velik krog. Tretji so med obkroževanjem tako pritiskali, da so skoraj naredili luknjo v glasovnico. Malo glasovnic »proti« je bilo običajnih. To lahko vidite, kakor hočete. Sam sem videl jezo.