Gregor Hrovatin

Razmah znanosti … Ločitev države in cerkve … Razsvetljeni vladarji, ki skrbijo za ljudstvo … Začetki javnega šolstva … Stroji pričnejo spreminjati svet … Ukinjanje tlačanstva in suženjstva … Oblikovanje kapitalizma … Osebne pravice … Začetek sveta, kot ga poznamo danes … – To je razsvetljenstvo. Le kaj bi lahko bilo s tem narobe?

Bolje se je peljati z avtom kot s kočijo. Nedvomno. Zdaj. Ko je bil avto izumljen, pa je bila kočija bolj udobna, hitrejša in neprimerljivo bolj zanesljiva. Vožnja s prvimi avti je izgledala takole: neprestano dolivanje vode in bencina (iz lekarn), sprotna mala in velika umazana popravila (uravnavanje dolžine jermena, natikanje snetih gum, krpanje od odpadlih konjskih žebljev redno predrtih zračnic …), potiskanje v hrib, zaključek vožnje pred mrakom, po snegu ne gre, nevarni jarki za odvodnjavanje cest, otroci, ki mečejo kamne, psi in kokoši, ki se zaganjajo v kolesa, dviganje prahu ali škropljenje blata po mimoidočih, naravno sovraštvo s konji, kočijaži in policaji, kazni za resnične in izmišljene prekrške, prepovedi vožnje in parkiranja na javnih površinah, drage cestnine, ter kup drugih težav. Dejansko si – brez vseh teh nevšečnosti – na cilj hitreje prispel peš. Carl Friedrich Benz, ki je avto izumil, se je teh težav zavedal. Tudi kupcem je bilo jasno, da je vožnja z avtom počasna, draga, naporna in polna neprevidljivih težav – da v njej ni tako rekoč nič lepega in prijetnega. In vendar so avto na vsak način hoteli imeti …

Deljenje zgodovine na čas pred našim štetjem in čas našega štetja je neumnost. Okoli leta 1 po tem štetju se ni zgodilo nič pretresljivega. To leto je 525 let kasneje za začetek štetja predlagal vzhodno-rimsko-cesarski menih Dionysius Exiguus, ne da bi svoj predlog kakorkoli utemeljil. Omejeno se je Dionysiusovo štetje začelo uporabljati tri stoletja kasneje, se nato zlagoma širilo po Evropi, med kristjani, v evropskih kolonijah, v znanosti in je zdaj v veljavi skoraj povsod …

Slovenci imamo čuden odnos do zgodovine. Ko dobimo novo državo, o prejšnji nočemo več niti slišati. Odkar imamo Slovenijo, je Jugoslavija v naših očeh siva in zaostala diktatura. Jugoslovani so – iz razumljivih razlogov – izničili obstoj medvojnih okupacijskih oblasti in ustaške Hrvaške. Z izjemo četnikov se za časa okupacije nikomur ni več kolcalo po Kraljevini SHS. V času te kraljevine je predhodna, Avstro-Ogrska, veljala za »ječo narodov«. Za Ilirske province smo sicer slišali v šoli, ni pa nam prodrlo do zavesti, da smo bili tista 4 leta uradno Francozi. Države, ki smo jim pripadali pred Habsburžani, pa so izginile iz naše zavesti. Ni jih ne v učbenikih ne v bajkah. No, v učbenikih sicer so, a ne kot naše … Naši so celjski grofje, a kot da so padli z neba, samostojno vladali neopredeljenemu delu slovenskega ozemlja, utopili eno čarovnico, izumrli in poniknili iz zgodovine … Pred njimi pa, kot da so se raznorazni kralji in cesarji stoletja mrzlično vojskovali za vsako ped Evrope, le ozemlje bodoče Slovenije so pustili vnemar … Na oni strani te črne luknje slovenske zgodovine stojita Samova plemenska zveza in najsvetlejša luč slovenske zgodovine – Karantanija. In ja, tu je še Rimsko cesarstvo. Po mnenju enih to ni naša država, ker nas takrat še ni bilo tu. Drugi trdijo, da smo bili tu že dolgo pred Rimljani, ki so zgolj začasno gostovali na našem ozemlju. Od kod smo prišli in katere ruske reke smo pri tem preplavali, pa se očitno tiče zgolj starinoslovcev. Jasno – vse, kar prihaja z vzhoda, dandanes velja za zaostalo in krvoločno, zato je modro sam sebi zamolčati, da smo od tam prišli tudi mi …

V ZDA so množični pokoli – in njihova podvrsta šolski pokoli – del ljudskega izročila. Po vsakem se pojavijo zahteve po omejitvi dostopa do orožja, a dostop je iz leta v leto lažji, več ljudi je oboroženih in bolj so oboroženi. Orožje imajo tudi tisti, ki zahtevajo omejitve. Najbrž si marsikdo že med puntanjem priskrbi dodaten kos; pač za varnost, ki je ogrožena. ZDA proizvajajo orožje za domačo rabo, in za proizvajalce so vse razprave o orožju brezplačni oglasi. Bolj so burne, boljše je. Ko dodajo še plačane oglase, lobiranje, podkupovanje in vplivneže, ki ljudem perejo možgane z ameriškimi vrednotami, je po vsakem pokolu na računu plus. Pokoli so dobri za biznis …

Nočni šumi in taborni ogenj

prasketa – sam s seboj klepeta,

riše slike po naših obrazih,

mi pa tonemo v dežele sna.

Človeško življenje lahko razdelimo na 12-letna obdobja. Prvih 12 let si otrok. Nato si do 24. leta hormonska bomba. Po 36. se začneš zaznavno starati. Okoli 48. padeš v meno in krizo srednjih let. Pri 60-ih ti je vsak tehnološki napredek odveč, družbeni pa neumen. Do 72. te izpolnjujejo reči, za katere prej nisi imel časa. Potem se svet, v katerem imaš željo in voljo sodelovati, nezadržno oži. Od 84. boljkone čakaš na konec in upaš, da ne bo preveč bolelo. Pri 96. se nehaš boriti s tem, da se do tebe vedejo kot do otroka, ki ne sme imeti lastne volje, ker to ni dobro zanj. Pri 108-ih pa si – če je vse po sreči – že nekaj let mrtev.

Babica mi je pripovedovala, kako so vsako leto za nek verski praznik prišli prebivalci Šmartnega v Lovrenc na Pohorju. Vsako leto so se fantje stepli s pipci, punce pa so gledale, dajale pripombe in navijale. Seveda je tekla kri. Nekoč se je baje njen vrstnik, zaboden v trebuh, namočil v potok, da je mrzla voda ustavila krvavitev. Nekaj let kasneje je drug vrstnik na eni od gorskih koč sredi zabave tako premlatil svojo ženo, da ji je polomil nekaj kosti. Zdravnik je bil potreben, policije pa ni klical nihče. Toliko o dobrih starih časih …

Če verjamete ali ne, točno to se je zgodilo: vladna stranka se je na velikonočni petek udeležila protivladnega punta. Na Pohodu za javno zdravstvo je ponosno razstavljala napise proti vladni – torej lastni – politiki. Stranka Levica se je puntala proti sami sebi.

Ministranti Ministrstva za kulturo se potepajo po Sloveniji in zbirajo zamisli, kaj in kako naj počnejo, da bo kultura spet velika. So brez zamisli ali jih res zanima, kaj o njihovem početju mislimo Neljubljančani? Moj vtis je, da oboje. Nabirke namreč začnejo s predavanji, polnimi tabel, shem in diagramov. Ljudje, ki v službi sestavljajo takšne sličice, prav gotovo nimajo pametnega dela … A neverjetno polovico časa na regijskih posvetih vendarle namenijo pripombam krajevnih kulturnikov, ki jih zbrano poslušajo, teta med njimi pa si kakšno reč tudi zapiše. Da ne govorimo o tem, da lahko vsak smrtnik z dostopom do interneta prispeva svoje zamisli preko spletnega vprašalnika