Gregor Hrovatin

Ko je Đole umrl, nisem imel besed. Samo njegove so mi frčale po glavi – kot črepinje dragocene vaze, ki se je pravkar razbila na tisoč koščkov. Restavriral sem jih in zlepil – s črticami, kot Japonci lepijo porcelan (Život? To ti je ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i godina smrti. E, ona crtica između, to je život …). Vse življenje si je pisal nekrolog. V njegovih pesmih je smrti, kolikor hočeš – če jo iščeš. Če iščeš življenje, je življenje. Je to, kar iščeš: pojasnilo, nasvet, tolažba, pozaba, nekaj, da spremeniš razpoloženje …

1.

-

Gledam Banat, Srem i Bačku s Fruške gore.

Gledam tako, a u duši lom.

Tu je nekad, kažu pesme, bio Đole.

Pevao je i odpevao

Predšolski otroci živijo povsem mimo običajnih družbenih delitev na domačine in tujce, bogate in revne, izobražene in neuke. Vseeno jim je za barvo kože in tudi vrstnikovo neznanje jezika jih ne moti. So pa povsem vraščeni v svoje spolne vloge: izbirajo igrače, ki ustrezajo njihovemu spolu, se raje družijo z otroki svojega spola in se nasploh vedejo ustrezno spolu. Na stiske se pogosto in pretirano odzovejo z 'dovoljenimi' čustvi, 'nedovoljena' pa potlačijo. Vse to kljub temu, da nimajo pojma, čemu spola služita. So se takšni rodili? Ne, tako smo jih vzgojili.

DIJAKINJA: Danes pa nisi razpoložena.

DIVA: Če ti iskreno povem, razmišljam, ali je prav, da te pripravljam na sprejemne.

DIJAKINJA: A zaradi zgodb o zlorabah?

DIVA: Ja.

DIJAKINJA: Je tako hudo?

DIVA: Sploh si ne predstavljaš!

DIJAKINJA: Pa mi povej!

»V uvodu povejte bistvo, v jedru ga razvlecite, v zaključku ponovite!« Tako se učimo pisati. »Dolžina naj bo toliko in toliko strani!« Daljše je, bolj si priden in višjo oceno dobiš.

Občasno preberem kaj, kar sem napisal v času šolanja in študija. Z vsebino sem zadovoljen, besedišče in slovnica sta tako tako, skladnja pa je zanič. Polno je nepomembnega leporečenja in mašil, zapletanja in pametovanja, ki bistva ne poudarja, ampak zakriva. Kot če na podstrešju najdeš dragocenost, ki je tako prašna, umazana, zarjavela in lepljiva, da se ti z njo ne ljubi ubadati in jo odložiš nazaj.

Znanost ima dve vlogi. Prva je, da širi naše znanje o življenju, vesolju in sploh vsem. Druga je, da s tem znanjem soustvarja sedanjost in načrtuje prihodnost.

Naravoslovje nas je v zadnjih 100 letih o vesolju naučilo več kot v celotni (pra)zgodovini človeštva, obenem pa je tudi nas poslalo v vesolje ter načrtuje naselitev na Luni in Marsu. Razkriva skrivnosti celic, atomov in nesnovi ter s tem znanjem gradi nova življenja, nove snovi ter odpira vrata v vzporedne svetove. Na sredi med vesoljem in atomi pa naravoslovje gradi povezave, po katerih prihajamo drug k drugemu, ter prostore, v katerih izmenjujemo znanje in dobrine. Računalniki so se v tem kratkem času iz boljših različic abakov in pisalnih strojev razvili v boljše različice živih bitij. Če bomo preživeli podnebnocivilizacijski zlom, ga bomo po zaslugi njihovih, ne lastnih sposobnosti …

Če bi okoli brezciljnosti, brezvoljnosti, črnih misli, izgorelosti, obupa, potrtosti, tesnobe in žalobnosti zganjali takšen cirkus, kot ga okoli covida, bi jo v enem letu obvladali. Če bi se okoli vsakega tesnobneža 24 ur na dan trudilo toliko strokovnjakov, tablet ne bi potreboval skoraj nihče.

2020 so bili muzeji večinoma zaprti, a pregledna razstava človeške neumnosti je bila odprta ves čas. Strokovnjaki in bedaki, pametni in neumni, pomembni in neopazni – vsi smo ves čas tolkli mimo na vse možne načine. Le tu in tam je kdo ugnal kaj pametnega, da nismo povsem pozabili, kako to izgleda. Še svete knjige ne morejo tekmovati z izjavami naključnih (so)govornikov v gostoti in količini traparij, ki druga drugo izpodbijajo. Kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je koristno in kaj škodljivo, kaj učinkuje in kaj je potrata časa … – je bilo prej nepomembno, zdaj pa ne vemo več … Zmeraj sem se spraševal, zakaj so ljudje v preteklosti verjeli v vse tiste neumnosti. Zdaj sem v živo opazoval, kako vera v neumnost nastane, raste in se razvija … Poučno! Hvala, 2020!

13 pride na svet

1 1Kot je zapisano v Rejnih knjigah, 36-042-13 izhaja direktno iz rodu 72-16180-3. Seme je prišlo v 042 z roko Vsemogočnega. 042 je ni videla, a je vedela. Dvanajst jih je že skotila in iz svojih prsi hranila in ni jih videla, dokler jih Vsemogočni ni vzel k sebi.