Gregor Hrovatin

Sovraštvo se na vse strani razliva.

Le malokdo je danes še prijazen –

kot da je vsem obstoj vseh drugih kazen,

in vsaka živa stvar za nekaj kriva.

Knjiga je meč in ščit; v skrajni sili tudi zares.

Papir je oster. Reže. Rob je trd. Boli.

Udarec jo upogne, ne zlomi. Bajonet jo prebije, ne ubije.

V vsaki državi je nekdo glavni: predsednik, predsednik vlade ali kralj. Isto velja za pokrajine in občine. Predpisi vseh držav dajejo temu človeku pravico, da je neprimeren za vodenje česarkoli. V vseh državah ima pravico na vodilna mesta v državni upravi ter upravah državnih podjetij in ustanov postavljati ljudi, ki so ravno tako neprimerni. Vsi lahko zaposlijo določeno število neprimernih sodelavcev in izdajajo neprimerne ukaze. Če so protizakoniti, jih zakon ščiti pred kaznijo. Kjer obstajajo skupščine in svéti, so po pravilu polni neprimernih ljudi. Poslanci in svétniki lahko sprejemajo neprimerne zakone in popravljajo zakone tako, da nezakonito postane zakonito.

Korona bi naj bila bolezen dihal, a je precej bolj prizadela naše možgane. Kaj se gremo – in to vsi po spisku? Vlada sprejema v glavnem neumne ukrepe, vmes pa tu in tam kakšnega smiselnega. Državljani pa družno in vztrajno kršimo pametne ukrepe ter se zmerno držimo neumnih.

Ko gledam otopelost in odpor večine ljudi do sprememb, se sprašujem, kako je komunistom pred sto leti v podobnih okoliščinah uspelo izvesti prevrat. Kaj današnjim upornikom manjka, da bi ogreli srca ljudi in jih spravili v boj za (pre)staro pravdo?

Deli in vladaj! – Le kdo bi si mislil, da v tem ne bo najbolj uspešen kak samopašen trinog ali vsaj umetna inteligenca katerega od spletnih velikanov, temveč čisto navadna maska?! Ta hip našemu skupinskemu dejanju in nehanju ne kraljujejo niti Janšin Twitter, niti bruseljske uredbe, niti Trumpovo okuževanje volilcev. Celo narodnost, veroizpoved in spolna usmerjenost so se umaknile na varno razdaljo. Središče naših odnosov, misli in čustev je postala maska. Ti jo nosiš? … Ti je ne nosiš? … Glej, kako jo nosi! … Kdor ni z nami, je proti nam! …

A se lahko, prosim, začnemo ukvarjati s tem, kar je bistveno? Zakaj iščemo nove obraze? Da bomo šefa, ki nam ni všeč, zamenjali z lepšim? Kolikokrat smo to že naredili? In vsakič je bilo enako: šef je postal šef in nam je nehal biti všeč. Zakaj bi bilo zdaj drugače? Novi obrazi – Gale, Čeferin, Damijan ali kdorkoli drug – nas ne bodo rešili pred ničemer. Gale rešuje sebe, Čeferinu dol visi, Damijan bi pa raje počel kaj drugega.

Osvobodilno fronto so poleg ustanovnih KPS, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnikov predstavljali še ministri starojugoslovanske vlade, zveze študentov, inženirjev, mladincev, žensk in celo Društvo kmečkih fantov in deklet – neverjetno raznolik cvetober resnih in častivrednih nevladnih organizacij. Kdo pa – poleg raznolikega cvetobera resnih in častivrednih posameznikov – sestavlja trenutno protivladno fronto?

Facebookovi algoritmi so neumni, ampak ne lažejo. Ker po mojih objavah in ogledih pravilno sklepajo, da me zanimajo protivladni protesti, so me vtaknili v protestni mehurček. In kdo so moji soborci, s katerimi se nadejam Sloveniji prikolesariti zmeren namesto skrajen fašizem?

Nekoč je bila umetnost in so bili umetniki. Nato je Duchamp v galerijo položil pisoar in to opredelil kot »Fontano«. Takšni pisoarji danes zavzemajo levji delež prostora v muzejih sodobne umetnosti. Zdaj je umetnost vse, kar naredi umetnik, umetnik pa je vsak, ki sam sebe označi za umetnika. To velja tako za ljubitelje kot za tiste, ki se s takšnim početjem preživljajo. Večina ljudi za to nima posluha.