Gregor Hrovatin

Lahko daš Bradu Pittu in Leonardu DiCapriu glavni vlogi v istem filmu brez bojazni, da bi ga njuno rivalstvo pokvarilo? Lahko daš Margot Robbie vlogo lepe in prazne lutke brez bojazni, da bi jo njena igralska nadarjenost pokvarila? Lahko namečeš na kup odlomke vesternov v vesternih, vesternov o vesternih in vesternov ob vesternih brez bojazni, da bi ta čebula usmradila film, ki je in ni vestern? Lahko posnameš povsem nespektakularno dirkanje z avtom, ki ima več vsebine in smisla kot vse spektakularne filmske dirke skupaj? …

Tako, kot so jo in jo še bodo državniki, prav gotovo ne. Oni jo delijo tako, da ustreza njim, ne državljanom. Ta spis torej ni predlog, ker tem dripcem nima smisla predlagati ničesar, če hkrati ne predložiš tudi tehtnega denarja ali grožnje. Ta spis je miselna igra. Če se v tej državi že ne moremo igrati v peskovnikih, ker so polni svinca, se lahko vsaj v mislih …

S permisivno vzgojo je podobno kot s krščanskimi vrednotami. Vsi vedo, kaj to je. Ko jo vidijo, jo takoj prepoznajo. Iz rokava znajo stresti kup primerov. A ko jih povprašaš po razlagi, začnejo nakladati in se v tem nakladanju izgubijo.

Pripravljen sem delati

zanesljivo, vestno in odgovorno,

v dobro sodelavcev,

v korist podjetja,

v zadovoljstvo strank

in v svojo samoizpolnitev,

-

a ne v

nevarnih, neurejenih in zdravju škodljivih pogojih,

med nespoštljivimi sodelavci,

brez zakonskih pravic,

preko delovnega časa

in za ponižujoče majhen denar.

-

Sem zato

obupno

vzvišen,

len,

nesramen

in neumen

-

ali sem zgolj normalen?

O begu možganov in njegovih posledicah se dosti govori – sploh v deželah, od koder možgani bežijo. Sprašujem se, kdo o tem govori. Pametni bi morali biti veseli, da so se znebili rivalov in je več možnosti zanje, neumni pa, da je manj tistih z možgani, ker se že po izročilu slabo prenašajo med seboj. A kdorkoli že govori o begu možganov, je zaradi njega nesrečen.

Malokaj me gane, malokaj mi orosi oči,

a ko sprosti se kobra, ki jo cerebralec ima namesto roke,

ko s prsti, ki ne služijo ničemur, skoraj bi lahko igral klavir,

komolec pa se stegne kakor muca, samo da ne prede –

takrat, ko razgibovalci krčem cerebralcev vdihnejo življenje,

sem priča čudežem in čarovnijam. Ne, to ni bajka, to je res –

to so trenutki, ko sem živ, mi je lepo …

Civilizacija se je začela, ko so ljudje začeli kmetovati. Če gre verjeti učbeniško-zgodovinski in poljudno-kapitalistični »znanosti«, naj bi v primerjavi z lovci in nabiralci pridobili toliko prostega časa, da niso vedeli, kam z njim. Stiska brezdelja je morala biti strahotna, kajti »misleči« ljudje so – v očitnem pomanjkanju boljših zamisli – vložili nepredstavljive količine tega časa v zahtevno, izčrpujočo, nevarno in smrtonosno gradnjo in opremo gromozanskih palač in grobnic, v katere niso imeli vstopa, za peščico nepredstavljivo oblastnih in nasilnih likov, ki jih sploh niso poznali.

Želite preživeti lepe počitnice v prijetnem okolju? Torej ne pojdite na Hrvaško! Razlogov, da se Lípi njihovi v širokem loku ognete, je več.

Kaj je sovražni govor in kako se kaznuje, je povsem jasno in nedvoumno razloženo v 297. členu Kazenskega zakonika. Zakaj se torej v Sloveniji skoraj ne kaznuje več? Zaradi kvarnega vpliva cerkve, natančneje, zaradi Pravnega stališča o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, ki ga je spisalo Vrhovno državno tožilstvo, da bi dokazalo neupravičenost kazenskega preganjanja Andreja Strehovca. S tem stališčem so leta 2013 tako rekoč razveljavili 297. člen KZ. Odtlej lahko vsakdo javno spodbuja kogarkoli k sovraštvu, nasilju ali nestrpnosti proti komurkoli; če potem ne pride »do ogrozitve ali motenja (kršitve) javnega reda in miru,« je vse v najlepšem redu.

Spoštovane ponosnice, ponosneži in ponosenca!

Čestitam vam ob 50-letnici Stonewallskega upora, ki vas je povezal in naredil vidne; upora, po katerem za vas ni bilo več poti nazaj, ampak samo naprej! Dolgo pot ste prehodili in ogromno ste dosegli: zakonodaja vas marsikje ne prepoveduje več, zdravniki vas ne spreobračajo in družba se je sprijaznila, da obstajate. Če sem pred četrt stoletja izvedel, da so pretepli pedra, sem odmahnil z roko: »Sam je kriv, kaj pa izziva!« Če danes izvem, da so pretepli človeka, ker jim ni bil všeč, sem žalosten in jezen.