Časi so težki. Človek je človeku volk. Tisti drugi človek je v stiski. Rad bi se pogovoril, a se nima s kom ali se ne zna. Potreboval bi strokovno pomoč. Na recept jo dobi čez nekaj mesecev ali let – ko je že razmesarjen in pogosto v povsem drugi stiski zaradi povsem drugega volka. In ko jo dobi, je to pomoč v obliki tablet. Po njihovi zaslugi otopi, tako da ga ugrizi volkov skoraj ne bolijo več. Lahko pa si takoj iz lastnega žepa plača duševnega terapevta, ki se bo pogovarjal z njim in mu pomagal iz stiske. A ta žep mora biti nadpovprečno globok, sicer nastane stiska zaradi revščine.
»Na tem svetu sem zato, da se prebudim, odprem čakre, osvobodim duha in um, doživim razsvetljenje, se duhovno prečistim in razstrupim, presežem materialno in se odprem božanskemu.« – Družabna omrežja so polna takšnih in podobnih zapisov. Pišejo jih ljudje, ki se večino odraslega življenja poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo točno s tem: s prebujanjem, odpiranjem čaker, osvobajanjem duha in uma, stremljenjem k razsvetljenju, duhovnim prečiščevanjem, razstrupljanjem telesa in podobnimi new age dejavnostmi, ob čemer ostajajo ves čas trdno vpeti v materialno, kajti tečaji so božansko dragi … Iz vrst tečajnikov prestopijo med izvajalce tečajev, iz učencev se povzdignajo med Učitelje. Njihove želje, namere stremljenja in cilji pa ostajajo nespremenjeni – tudi po desetletjih duhovnega 'napredovanja' niso nič bliže cilju, kot so bili na začetku … Kljub temu poučujejo druge o tem, kako se prebuditi, odpreti čakre, osvoboditi duha in um, doživeti razsvetljenje, se duhovno prečistiti in razstrupiti, preseči materialno in se odpreti božanskemu – ter za to računajo … Materialno gor ali dol; račune je treba plačati in od nastavljanja soncu se ne da živeti …
Raje delam z odraslimi kot z otroki s posebnimi izzivi. Pri otrocih bi se dalo narediti marsikaj, kar bi jim olajšalo, polepšalo in izboljšalo življenje. A veš, da starši tega ne delajo in ne bodo delali. Tudi v ustanovah, kamor so mnogi izmed njih zaprti velik del odraščanja in šolanja, teh reči ne delajo, čeprav jih – boleče, a resnično – pogosto naredijo več kot starši, ki imajo otroke doma. Fizioterapij in gibanja, miselnih in ustvarjalnih vzpodbud je premalo in so preveč omejene, da bi otrokom omogočale postati najboljša možna različica sebe. Sam pa v kratko odmerjenem času z njimi tudi ne morem delati čudežev. To boli. Zato raje delam z odraslimi, ki so že 'zafurani'. Njihovih sposobnosti ni več mogoče bistveno izboljšati. Lahko jim pa pomagam izkoristiti te, ki jih imajo. To ne boli, ampak je nekaj najboljšega, kar lahko v življenju počnem …
V šolah slišimo, da sta bila Aristotel in Galilei pametna kot šus. V gostobesednih učbenikih morda zasledimo, da sta obstajala Ibn Rušd (po evropsko Averroes) in Russell (ki sta bila prav tako pametna kot šus). In morda moramo za oceno našteti, na katerih področjih sta bila kot šus pametna Valvasor in Zois. A kako so postali tako pametni? Kako jim je uspelo delovati tako vrhunsko na toliko različnih področjih? In zakaj danes takšnih ljudi ne delajo več? Tega nam pa ne pove nihče …
Vse slovenske težave so izginile. Vsi razkoli med Slovenci so pozabljeni. Pozabljena je druga Švica. Mi smo prva Slovenija!
Vprašanje je le, koliko tega je poplava odnesla, koliko pa zgolj zakopala pod muljem. Muljem, ki ga zavarovani bagri plačanih delavcev in potrošne lopate brezplačnih prostovoljcev dan za dnem vestno odstranjujejo – do naslednje poplave, ki bo njihovo delo v boleče bližnji prihodnosti izničila …
Včasih se poigravam z mislijo, da bi spet napisal kaj leposlovnega in poskusil to spraviti v promet. A že ob misli na literarno, dramsko ali scenaristično sceno se mi obrne želodec – najprej metaforično, če se z mislijo igram predolgo, pa čisto zares … Včasih me spravi k sebi tudi kakšna pljuska od zunaj …
Zadnja je bila članek Ane Schnabl v Mladini o tem, kako je, če skušaš živeti od udejstvovanja v literarnih omrežjih. Najprej se mi je zasmilila, nato pa sem pomislil: »Prav toliko, kot je žrtev tega omrežja, je tudi njegova soustvarjalka …« Tukaj ne moreš biti pisec leposlovja, ne da bi tvoja duša počrnela. Lahko s to črnino zalivaš druge, lahko v njej utapljaš sebe, nikakor pa se ji ne moreš izogniti …
Odpeljali so se. Seveda so morali zaključiti z govoranco o odgovornosti, varnosti, spanju in jedenju, o ne početju neumnosti, o klicanju, če bo kaj narobe, in podobnih rečeh. A zdaj sta Špela in Ajda končno ostali sami. Mahali sta za avtom, dokler ni izginil v gozdu, in se spogledali. Čakalo ju je pet dni samote na vikendu: od nedelje do petka brez starcev, brez teženja, brez urnika, brez televizije, brez povezave s svetom, razen kakšnega SMS-a na pol poti do gozda, če je sreča.
V Večeru so v prvi polovici julija objavili pismo bralke, ge. Tugomire Vizjak Kure. V njem se obregne ob prispevek Prepovedani jezik (Tednik, 5. 6. 2023), da je krivičen in da posplošuje, ter brani oralno metodo poučevanja gluhih in naglušnih.
Najprej sem preveril njegove pesniške sposobnosti. Glede teh so bila moja pričakovanja najnižja in GPT me ni razočaral. Res je obupen pesnik. Če imate bolezensko nagnjenje do vogonske poezije, poskusite z: »Napiši pesem o … v slogu pesnika …!« in se dobro zvežite, ker bo bolelo!
Človeško genialnost je treba jemati zelo z rezervo. Res smo naredili veliko imenitnih stvari, veličastnih stvari. A naredili smo tudi veliko veličastnih neumnosti. In stvari, ki smo jih naredili dobro, ob katerih nam zastaja dih, v resnici ne znamo uporabljati.