Gregor Hrovatin

Gledaš psa: crklja se, je in pije, hoče na sprehod in drema. Gledaš kravo: pase se, prežvekuje, liže slane kamne in drema. Gledaš vrano, ki je menda pametna: če ravno ne meče orehov na cesto, ždi in opazuje (ali drema). Gledaš miš, ki zgleda še najbolj živčna, a njo vidiš samo, ko teka okoli. Večino časa v luknji drema. Še opice se ponavadi derejo in preganjajo samo nekaj minut, sicer pa dajo mir, se crkljajo, žvečijo in dremajo.

Vsak človek je neizmerno srečen, ko sreča sorodno dušo, in neizmerno nesrečen, ko spozna, da ni tako zelo sorodna. Nekateri jo skušajo potem prepričati, da bi postala sorodna, ali pa se ji pustijo prepričati – zlepa ali zgrda. Tretji si jo skušajo podvreči ali pa se ji pustijo podvreči. Četrti jo pustijo pri miru in skušajo imeti mir pred njo. Ljudje ne maramo nesorodnih duš.

Prejšnji teden sem časniku Večer poslal dve pismi bralcev. Niso ju objavili, zato ju objavljam tukaj. Spodaj pa sledijo pripombe, ki jih ni v pismih …

Ima književnost smisel? Vsaka umetnost ima smisel. Bruhotvori 'umetnikov' nam res lahko skrajšajo življenje. A te je treba ločiti od umetniških del, tako kot je treba ločiti bajonete od kuhinjskih nožev. Kuhinjski noži posredno in na dolgi rok hranijo našo kri, bajoneti pa jo neposredno in na kratki rok puščajo …

In kakšen je smisel književnosti? Književnost je oče sočutja (mati je pač mati).

Dandanašnji in pri nas književnost večinoma služi predvsem povzročanju zgage. Kot trni se zasaja v pete učencem in dijakom, da ne morejo pohajati naokoli in početi neumnosti, temveč morajo z nogami v zraku kot bolniki ždeti in brati. Učiteljev, ki se prebijajo skozi njihova nečitljiva in neberljiva dognanja, do katerih so se dokopali ob branju, ne peče samo grlo, temveč tudi oči in srce (če ga imajo).

Šel sem na kolo. Bilo je mrzlo. Na tleh led, sol, pesek in svinjarija. Zrak, kot da vdihavam železne opilke …

Prešli smo dobo, ko so javni in slavni kršili zakone, lagali in se izmikali odgovorom v upanju, da to ne bo postalo javno in slavno. Zdaj to počnejo v upanju, da bo vest dneva. To veča priljubljenost, priljubljenost pa debeli denarnico. Imamo torej pogolten vrtinec, ki se poganja sam. Denarnicam javnih in slavnih najprej dobro dene kršenje zakonov, nato pa še javne razprave o tem, ali so jih kršili ali ne. Izmikanje odgovorom ni več znak pomanjkanja samozavesti, ampak njene izrazitosti. Laganje mora biti iz istega razloga nesramno. Če lažeš vljudno, si oplel. Če med laganjem žališ vse po spisku, prideš v zgodovino. Bolj nesramno lažeš, več ljudi bo od sveta terjalo, da tvoje laži sprejme kot resnice.

ZDA so demokracija, Rusija je diktatura. Kapitalizem je dober, komunizem je slab. Zahod je napreden, Vzhod je nazadnjaški. NATO vadi in zagotavlja mir, ruska vojska izziva in ustvarja vojne. Predsednik ZDA je (bil doslej) vsega spoštovanja vreden, predsednik Rusije pa je nadut zlobnež. ZDA naklonjene vlade so zgledne, Rusiji naklonjene vlade so zločinske. Kdor ni z ZDA, je proti njim, kdor ni proti Rusiji, pa je z njo …

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bi si kdo želel živeti običajno družinsko življenje. Kot najpogostejša in najbolj zaželena oblika bivanja, kot osnova, zgled in merilo vsega, o čemer naj bi človek sanjal, k čemur naj bi stremel in za kar naj bi si prizadeval v času med rojstvom in smrtjo, ki ga ne nameni učenju za delo ali delu, je običajno družinsko življenje grozljivka. Res se lahko živemu človeku zgodi dosti neprimerno bolj groznih reči. A takšne reči tudi veljajo za grozne; nihče jih ne želi sebi in svojim bližnjim. Običajno družinsko življenje pa ljudje drug drugemu želijo, si ga vsiljujejo, se ga oklepajo in ga terjajo od drugih …

V okoliprazničnih dneh se je bolj občutljivim in pozornim vsak vdih na videz svežega zraka zataknil v grlu. V zraku je bil poleg zraka cel kup delcev, ki bi morali tičati globoko pod zemljo. V naših pljučih so vladale izredne razmere. Alarm je bil stalno prižgan. Naj umremo od dihanja ali naj nehamo dihati in umremo od tega? …