Gregor Hrovatin

Mogoče mu gredo zapohanci na živce,

a ne bi šel nad njih z mačeto kot Duterte.

Kot Bolsonaro Indijance bi Cigane strpal v rezervat,

a gozd ohranil bi za lovce, gardske igre in pohod nedeljski.

Kolikor pač je zdrav, tak duh v telesu zdravem nosi,

a da bi kazal mišice kot Putin, to mu ne leži.

Raje nogomet igra, kot da gradil bi stadione;

Orbán debeli je le vzor za rušenje vsega, kar omogoča misliti s svojo glavo.

V šestem ali sedmem razredu osnovne šole je sošolec za pusta prišel v šolo s šilt kapo.

»Kaj pa si ti?« sem ga vprašal.

»Didžej!« je odgovoril.

»Kaj je to?« me je zanimalo.

»Tisti, ki vrti glasbo,« mi je pojasnil.

Nič mi ni bilo jasno. In še danes mi ni …

Zakaj vlada takšen strah pred koronavirusom? Zakaj ga ograjujejo in zavirajo njegov razmah? A res nihče ne vidi njegovih prednosti? Koronavirus je vendar rešitev na pladnju za vse tegobe človeštva in sveta – darilo narave (ali za one druge božji dar).

Umetnost za otroke je lahko dobra. Umetnost za odrasle je lahko dobra. Umetnost za mladostnike pa je praviloma zanič. Pravzaprav ne obstaja. 'Umetnost' za mladostnike so v resnici vzgojni nauki, preoblečeni v zgodbe z najstniškimi junaki po meri odraslih – kot da so najstniki tako neumni, da te prevare ne spregledajo.

Lahko o holokavstu govoriš, pišeš, ga rišeš, vklešeš, uglasbiš, uprizoriš, posnameš?

Fotografiraš ga lahko, še danes: njegove posledice in preživele – z obeh strani ročice za plin … Kdor preživi toliko smrti, se ga še smrt izogiba …

A koga to še zanima? Pretežko je. In daleč. In končano je (zaenkrat).

Svojo zaposlitveno pot sem začel kot nadzornik vstopnic v lutkovnem gledališču. Govoril sem, da sem 'vunbacitelj'. Na skoraj vsaki predstavi se je namreč znašel kak starš, prepričan, da bo njegov edinstven kvazimavrični dveletnik brez težav sledil predstavi za otroke, starejše od 3 ali 6. let. Temu prepričanju se ni odpovedal, ko je dvorano zagrnila tema in je mali Einstein pričel jokati, niti ko se je pojavil volk in je izjemno dete pričelo vreščati. Moja dolžnost je bila, da takšne starše in njihove hodeče zvočnike na čim prijaznejši način spravim iz dvorane.

Kje srce dobi okužbo?

Saj, če kar ne najdeš mira,

gledaš svet, kako umira,

kam srce naj gre v službo?

Ni ga čez Trumpa. On je gospodar sveta. Na glavnem trgu glavnega mesta lahko ustreli človeka in se mu ne bo nič zgodilo. Morda ga celo bo, da dokaže, da je temu res tako. Po možnosti kakšnega črnca, Mehičana ali žensko. No, žensko lahko predtem na glavnem trgu glavnega mesta posili – če je lepa, seveda. Če je grda, bi jo najbrž raje samo ustrelil …

Dragi svojci!

Vaša življenja so težka. Drugi vas ne razumejo in vas gledajo postrani. Vaši sorodniki s posebnimi izzivi so družbi odveč. Milostno jim je pripravljena zagotoviti preživetje in še kakšno malenkost. Vi pa zanje žrtvujete kariero in prosti čas, denar in zdravje. In vedno se najde nekdo, ki vam soli pamet, in nekdo, ki skuša na njihov račun zaslužiti.

To je res, a to ni vsa resnica. Na drugi strani je tudi ogromno takšnih, ki nam je delo z njimi v veselje. Druženje z njimi nas bogati; zaradi njih smo boljši ljudje. Med temi spremljevalci in družabniki sem spoznal več resnično dobrih ljudi, kot v vsem preostalem življenju skupaj. Naš odnos z ljudmi s posebnimi izzivi je drugačen od vašega. Tudi naš pogled na to, kaj je dobro zanje, je drugačen od vašega. A če povemo svoje mnenje, ne pomeni, da vas napadamo ali dajemo vaš trud v nič. Ne pomeni, da smo hudobni. Pomeni zgolj, da želimo ljudem s posebnimi izzivi najboljše – ker jih imamo radi, tako kot vi.

Ema in Aida sta si hodili nasproti po prazni ulici. Sočasno sta prišli na križišče in obe nadaljevali v isto smer po drugi prazni ulici. Nekaj časa sta hodili vzporedno, nato je Ema zaostala, Aida pa pospešila. Tako sta prehodili še nekaj križišč in šli druga drugi na živce. Prišli sta do vhodnih vrat bloka, ko je Jon izstopil. Razširil je roke: »O, sestrica moja!«