Sredi ničesar se nahaja dodelano vsemogočno bitje. Predpostavlja se, da ima telo, ki je praviloma podobno opičjemu. Ne izvemo, kako je nastalo, kaj ga ohranja pri življenju in s čem si zapolnjuje neskončnost. Zgolj domnevamo lahko, da ga vseobsegajoči nič ne izpolnjuje. Vse bajke o nastanku vesolja, sveta in živih bitij se namreč začnejo, ko se odloči ta nič okrasiti z nečem. Postopki in vrstni red okraskov se razlikujejo od bajke do bajke. Na koncu so vse zvezde, rože in opice na svojih mestih, in zgodovina se lahko začne.
Rim ni propadel leta 476. To je lažna novica, ki je nastala pol stoletja kasneje in se prijela. Njen namen je bil upravičiti napad Bizantincev na Apeninski polotok, da bi ga rešili in civilizirali (kot so Združenodržavci upravičili napad na Irak ter s tem rešili in civilizirali Bližnji vzhod). Rim je propadel zaradi prepleta dogodkov, ki so se dogajali prej in ki so sledili.
Uradna različica zgodovine gre takole: »Civilizacije so gradili in uničevali moški, medtem ko so ženske skrbele za dom in otroke.« Bržkone so mišljeni predvsem pravi moški, ki so vse dni mahali z orodjem in orožjem. Pametnjakoviči, ki so mahali s peresom, so bili tu zgolj zato, da ovekovečijo spomin na prave moške in njihove dosežke.
Pravi moški torej … Pravi moški še danes uživajo v lovu in ribolovu, ulovljeno spečejo na ognju ali v žerjavici, se zavlečejo v spalko ali šotor in naslednji dan ponovijo vajo … oprtani z osnovnimi civilizacijskimi potrebščinami hodijo iz kraja v kraj, plenijo, posiljujejo, požigajo in se rjoveč zaganjajo v sovražnike … izmenjujejo švic v telovadnicah in krvavijo drug po drugem na tekmah … ali potem, ko so kakšno reč res zgradili ali izdelali, posedajo v bližini vira pijače in modrujejo o svojih civilizacijskih dosežkih …
Na obrobju velikega mesta je živela revna prodajalka. Šla je skozi težke čase. Komaj je sproti plačevala položnice ter kupovala pijačo za fanta in hrano za svoja otroka, Janka in Metko. Na koncu tega ni več zmogla in ni videla rešitve.
Neke noči, ko od skrbi ni mogla zaspati, ji je fant rekel: »Poslušaj, ženska! Jutri zarana vzemi otroka, daj vsakemu nekaj denarja in ju odpelji na sredo mesta! Pusti ju tam, kajti ne moreš ju več hraniti!«
Covid je nekaj ljudi pobil in pohabil. Čisto vse nas je pa razdelil. V Sloveniji smo celo raztrojeni: na cepilce, proticepilce in janšiste. Janšisti so sicer v celoti razdeljeni med ostali dve skupini, a ne v eni ne v drugi nočejo imeti nič z njimi. Ne vem, kako se razumejo janšisti cepilci in janšisti proticepilci. Domnevam pa, da je tudi njim težko …
Razkolov med nami ni povzročil covid, ampak smo jih sami – vsak od nas. Vsi smo drugim in tretjim pametovali, jih prepričevali ter se iz njih norčevali. Marsikdo je žalil in grozil. In ni jih bilo malo, ki so se zatekli k nasilju …
Park vojaške zgodovine Pivka je prodrl v zavest miroljubne manjšine Slovencev, ker so vanj umestili, pravzaprav skrili, komunistične spomenike iz Parka Brdo in vojašnice Poljče. Tja nikakor ne spadajo. Škoda je tudi, da jih skrivajo. Ti stasiti liki v groteskno kičastih držah so neizpodbitni dokazi, da je bila Jugoslavija diktatura. Z njimi bi lahko raznorazni dežmani dokazovali, da imajo prav. V demokratičnih deželah takšnih trapastih kipov ne delajo. A najbrž je to težava: oni bi radi postavljali točno takšne kipe, le drugim junakom …
Roman je prvi med enakimi, kralj Artur, Prstan Mogote, gospodar besednih umetnosti: »Edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče, v črnini jih poveže.« Če bi bil glasbilo, bi bil orgle ali sintesizer. Če bi rasel na vrtu, bi poganjal med staro šaro ob ograji, kjer se mešajo vrtnine in pleveli …
Nekateri pojavi so skupni vsem človeškim skupnostim (in mnogim živalskim, če smo že pri tem). Imenujejo se kulturne univerzalije. Nekatere človeške skupnosti – med drugim tudi naša – se imajo za civilizacije. Ali tako o sebi razmišljajo tudi mravlje, ne vemo.
Slovenskih filmov ne gledam. Gledam pa napovednike zanje – v pričakovanju, da me kateri vendarle prepriča, naj grem v kino. Doslej me še ni. Napovedniki so pravi učbeniki slabosti slovenskega filma. No, v sprevrženem svetu filmarjev gre bržkone za vrline, sicer se ne bi hvalili z nečim, ob čemer bi se gledalci najraje udrli v tla namesto njih …
Vojska je spet priljubljena. Vojska je edina, ki stoji med nami in – khm – vojsko … Ena teh vojsk je imela vojaško parado, druga pa ima dneve odprtih vrat. V Mariboru je svoj dan med drugim obeležila z letalskimi akrobacijami nad strnjenim blokovskim naseljem in vojašnico, v kateri se je takrat trlo družin z razigranimi otroki, namazanimi z bojnimi barvami. Jedli so golaž, poslušali glasbo in se lovili okoli oklepnikov, prevelikih, da bi v Sloveniji lahko služili čemerkoli, razen ogrodju za otroško igro (kot Banksyjev vodni top).