Stokrat se bo sprehodila po prazni vasi in obračala predmete v rokah. Odkar bo umrla Bua, ji bo dolgčas. Pogovarjala se bo z vranama in mačkami, kadar bo katero od njih zaneslo čez ostanke nasipa med ostanke hiš. Tudi s kobilicami in ščurki se bo pogovarjala, ko jih bo hranila, ne pa tudi, ko jih bo peštala in pekla. Konoplji in koprivam pa bo prepevala, da bodo zrastle in si bo iz njih napravila oblačila.
8. marec je postal praznik z razlogom. Razlog še vedno je …
To je bil dan, ko moški pijejo, ženske pa obrezujejo rože … In danes?
Takrat je bil 8. marec spomin. Danes je spomin na 8. marec …
Vsak dan bi moral biti 8. marec, 8. marec pa samo 8. marec …
Koliko 8. marcev še, dokler 8. marec ne bo več potreben?
S filmi je zadnje čase križ. Križ je predvsem z zgodbami. Nemogoče so in neverjetne, kar so vedno bile. A zdaj so tudi nedosledne. Liki so nedodelani, potek dogodkov pa samega sebe izpodbija. So tudi dolgočasno predvidljive. Niso le kot slaba kriminalka, ki pozornemu gledalcu prehitro razkrije morilca. Še huje je – gledalcu sploh ni treba vključiti možganov, pa ve, kdo bo rekel, kaj bo rekel, kaj se bo zgodilo v naslednje pol minute in kakšen bo konec.
V čem je razlika med državo in imperijem? Država se briga zase, imperij pa tudi za druge.
Protijanšisti kričijo po družabnih omrežjih: »Vsi volit!« »Tvoja dolžnost je, da oddaš svoj glas.« »Če ne greš volit, daš svoj glas SDS.« Manjka samo še: »Sieg heil!« … Ali pa tudi ne; v prevodu je to skoraj: »Gremo na zmago!« …
Razkolu vere rečemo shizma. Bi lahko med vere uvrstili tudi umetnost? Brez težav … Torej je modernizem velika shizma umetnosti. Kot vse takšne razkole jo od samega začetka spremlja neskončna verska vojna. Umetnine so orožje, kritike pa strelivo. Modernizem je v novem tisočletju zmagovalec. Umetniki – svečeniki sodobne umetnosti – so postali ljudje, ki v 'stari' umetnosti ne bi postali niti vajenci, kaj šele mojstri … 'Stara', torej prava umetnost pa se je umaknila v podtalje. Preživela je v nekaterih umetninah za otroke, v stripih ter v javnih občilih, kjer se občasno skrije v dokumentarce, reportaže, oddaje, članke in karikature. Zavetišče je našla tudi v računalniških igrah, precej po zaslugi Banksyja pa zadnja leta doživlja preporod v ulični umetnosti …
Psi vohajo 40-krat bolje od nas. Za nas je voh tako nepomemben, da si tega niti ne znamo predstavljati. Zavemo se šele, če nekaj močno zadiši, če diši drugače, kot bi moralo, ali če nam voh odpove (kar se zadnje čase rado zgodi). Sicer nam je zanj prav malo mar. Da bi razumeli psa, si moramo predstavljati kaj drugega: Kako bi bilo, če bi 40-krat bolje videli ali slišali? … Hudo, a ne? Povsem drug svet …
Goloba si za Odrešitelja nismo izbrali Slovenci, ampak so nam ga vsilili novinarji. Z nekaj janšistične preganjavice bi človek brez težav verjel, da gre za usklajeno delovanje stricev iz ozadja. Dolgi članki in oddaje, intervjuji in najave nastopov, »product placement« v malodane vsakem notranjepolitičnem prispevku, in celo naročene javnomnenjske raziskave, v katerih je z neobstoječo stranko postavljen ob bok parlamentarnim. In nikjer sence ali spodrsljaja; samo hvala, da že diši po Severni Koreji …
Menda obstajajo tri vrste umetnosti: zabavno domoljubna, raziskovalno kritična in vzvišeno okostenela; 'nizka', 'neodvisna' in 'prava'. 'Nizka' je doma v skoraj vsakem slovenskem domu. O 'pravi' se govori predvsem, kadar ustvari kaj nizkotnega, sicer pa živi vzporedno življenje v svojih dotrajanih stavbah, kamor občasno zaide ta ali oni meščan. 'Neodvisna' ne seže v skoraj noben slovenski dom. Da obstaja, izvemo ob pomembnejših razpisih, kadar ji ministrstvo za kulturo tenko nareže kruh …
Vaskov zadnji torpedo je pravkar naluknjal kopico neodvisnih barkač, ki se že vsa leta ali desetletja od splavitve komaj držijo na gladini. Murgelska javna občila – sicer neobčutljiva za upad nastopov in prihodkov zabavno domoljubnih glasbenikov – so jim nemudoma skočila v bran. Beremo in poslušamo lahko dolga zaklinjanja o pomembnosti neodvisne umetnosti – kot da lahko obilica naklonjenih besed zmanjša škodo ali Vaska prepriča, da bo naslednjič meril bolj površno … A kaj se zgodi, če se posvetimo vsebini teh čarobnih izrekov? Nas prepričajo?
Film Krožna cesta (Revolutionary Road) je zgodba o paru iz višjega srednjega razreda, ki živi značilno družinsko življenje v značilni soseski enodružinskih hiš v ZDA. Ameriške sanje, ameriški pekel … Če bi vzdržala še nekaj let, bi lahko skupaj z otroci nadaljevala v Lepoti po ameriško (American Beauty) istega režiserja, njuna vnukinja pa bi se podala na pot Rojenih morilcev (Natural Born Killers) … In kje se je vse skupaj začelo? Pri njunih revnih starših, ki so v divjih letih okoli obeh svetovnih vojn sanjali in dosanjali ameriške sanje. No, marsikdo jih je obšel ali preskočil. Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon a Time in America) …