Pesnik in odgovorni urednik revije Rdeči Veter, ki jo izdaja KPDK Komunist.
Naj zapis začnem s citatom nemškega filozofa Ludwiga FEUERBACHA, ki je v eni od svojih knjig zapisal naslednjo misel:
»ČLOVEK MORA OPUSTITI KRŠČANSTVO, ŠELE POTEM BO ZARES ČLOVEK.«
S tem citatom se popolnoma strinjam, ne za to, ker sem ateist, ampak predvsem zato, ker me preganjajo resnice o Cerkvi, vse anomalije, ki so se dogajale skozi njeno zgodovino. Koliko grdih dejanj, besed, misli se plete okoli Cerkve: pedofilija, prostitucija, inkvizicija, čarovništvo, ubijanje in morije narodov zaradi prisilnega pokristjanjevanja in ne nazadnje nezakonito pridobivanje premoženja s kriminalnimi dejanji – s telesnim pohabljanjem, mučenjem, umori in tudi z genocidom. Storilci so znane osebe: papeži in najvišji predstavniki Cerkve, škofje in župniki – dušni pastirji na vseh kontinentih sveta. Zlo so počeli med črnci v Afriki, Indijanci v Ameriki, Kitajci in ljudstvom širom Evrope, vsepovsod na planetu Zemlja.
Kaj pa je interpelacija? Čemu služi in kaj z njo pridobimo davkoplačevalci, državljani – menda demokratične države. Iz Wikipedije, proste enciklopedije je razvidno, da je interpelacija parlamentaren izraz za z ustavo določen institut parlamentarne kontrole nad delovanjem vlade ali posameznega ministra. S tem institutom parlament vpliva na način dela izvršilne oblasti. V interpelaciji namreč parlament lahko zastavi formalna vprašanja (po navadi na posebnih sejah o interpelaciji), vlada ali posamezni minister pa mora na vprašanja odgovoriti in s tem upravičiti svojo politiko. Državni zbor lahko nato poda usmeritve za nadaljnje delo v obliki posebej sprejetih sklepov. Po končani razpravi o interpelaciji se lahko vloži tudi predlog za glasovanje o nezaupnici vladi oz. ministru.
V zadnjih nekaj letih je v evropskih državah in tudi v državah ostalega sveta čutiti močan trend avtoritarne oblasti. Demokracija je na hudi preizkušnji. Obstaja le še v »paragrafih«, ki pa jih politika v navezi s kapitalom ne upošteva. Koronavirus je postal velik adut, zaradi katerega posamezne vlade brez kančka nelagodja pospešujejo procese uvedbe avtoritarizma. Tudi pri nas v Sloveniji.
To je vprašanje, ki me dnevno vznemirja, ko listam pisane medije, ko poslušam različne televizijske programe. Občutek imam, da me vsi bombardirajo z informacijami - ponujajo mi njihova prišepnjena videnja, s strani politične skupine, stranke in posameznega politika. Kakšna je to medijsko poročanje, ki naj bi bilo zaradi državljanov, ki so glavni odjemalci njihove produkcije. V takšne izjave vedno sumim in zaradi tega mi jemljejo upanje, da bo jutri drugače. Nehote se sprašujem, ali je to početje zavestno, s ciljem, da nas bralce pretentajo, ali pa je res v naši družbi vse tako zmedeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Posebno pa se trenutno zgražam nad Toninom in Mahničem, ki sta v vladni palači velika detektiva - preiskovalca političnih afer: Ta dva sta zame navadna »drekpumparja«, kakor bi jih zagotovo ocenil moj pokojni oče.
Stare marionete sestale so se v Ljubljani.
Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,
radi bi zgradili državo novo,
zato pametujejo in se sila napihujejo.
Stojiš pred nami, v obraz nam lažeš,
napihuješ se, kot žaba v solati –
tako opisal bi te ata naš,
sovražnik vsakega političnega svata.
Med vagabundsko srenjo smo dobili
kompanjona, primorskega patrona,
igralca, vsestranskega glumača,
ki slovel je med domačimi estradniki.
Vsi, ki so odgovorni za varnost, nas prepričujejo, kako živimo v varni državi, kako imajo odgovorni organi vse pod kontrolo. Njihovi veliki šefi lajnajo stare oguljene stavke, ki ljudi delajo še bolj zmedene in negotove. V državi ni nekoga, ki bi mu ljudje zaupali, verjeli v resničnost njegovih izjav. Obkroženi smo z gospodo na visokih in odgovornih položajih, ki nas zavajajo z izjavami, ki nas ne pomirjajo. Njihovo besedičenje je namenjeno predvsem, da z njim opravičujejo napake in slab nadzor nad vodenjem resorja.
Pravzaprav niti nismo presenečeni s »Štajersko vardo«, saj se že ves čas osamosvojitve pojavljajo nekakšni mladci v uniformah, paradirajo in se »slikajo« za medije. Tako so se pojavili v Kočevski Reki kot spomin na postrojitev TO v decembru 1990 in to počnejo skoraj vsako leto. Videli smo nekakšne bojevnike v črnih uniformah v Poljanski dolini in v Novem mestu kot skupina znane ekstremistične skupine »Blood and Honor«. Z njimi se je družil in prijateljeval aktualni poslanec Državnega zbora, ki je v prejšnjem mandatu bil celo predsednik Odbora za obrambo. Potem je predsednik SDS Janša prišel na plano z idejo Nacionalne garde, ki naj bi štela 25.000 izurjenih bojevnikov. Na domobranskih proslavah paradirajo mladi v uniformah zloglasne »Slowenische Hilfpolizei«, ki je prisegla zvestobo Hitlerju. Nato so v javnost prispele slike mladcev v uniformah, kako se urijo v neki telovadnici. Tajno se urijo ostrostrelci celo na vojaškem strelišču, vodi jih vidni član stranke SDS. Zato menimo, da Šiškova Varda za poznavalce ni presenečenje. Pozornost vzbuja število teh mladcev, zakritost obrazov ter oborožitev s koli in sekirami. Nekako tako je začel svojo zločinsko pot in vzpon na oblast solnograški slikopisec. Njegova SA (Sturm Abteilung - Jurišni odred) je tudi s koli in sekirami razbijala judovske trgovine, pretepala levičarje ter v tajnosti tudi morila. Kasneje je iz te organizacije nastala SS (Schutzstaffel – zaščitni oddelek), ki je bila na zavezniškem sodišču v Nürnbergu po 2. svetovni vojni obsojena kot zločinska organizacija.
Življenje okoli sebe vidim in razumem, menda drugače. Vse, kar se mi zdi, da bi moralo biti, ni takšno, kot si predstavljam. Ne vem, kaj se dogaja z menoj, ne čutim nostalgije na včeraj, ne vidim jasne slike za danes in tudi jutri je v temi. Na obzorju ne vidim jasnega cilja, naprej začrtanih razvojnih poti, ni voditeljev, ki bi nas zanesljivo in odločno popeljali v resnično demokratično družbo in razvito gospodarstvo.