- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 2065
Gospod Jezus je pred skoraj dva tisoč leti rekel, da bo spet prišel.
A je že skoraj minilo dva tisoč let, njega pa še ni. Govoril je o tem takrat, ko je bil star od trideset do triintrideset let, da bo spet prišel. Če prav seštejemo[1], še manjka nekje petnajst let, ko bo dva tisoč let od njegovih besed.[2]
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 796
Fides je spet presenetil in dokazal, da staro razredno razmerje med delodajalcem in najemnim delavcem, ni tako zelo napeto, kot sta še nedavnega trdila minister za javno upravo in premier. Za dinamiko plačnih pogajanj v javnem sektorju je spet tiho zdrsnilo v neopaznost, oziroma iz sivega ozadja vsakodnevnih normalnosti spet ni izstopilo dejstvo, da dobijo ženske po petindvajsetem letu delovne dobe za vsako nadaljnje leto 0,43% moškim pa 0,33%. Razmerje med spoloma je, globalno zgodovinsko gledano, še bolj temeljno in trajnejše od razrednega.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 1796
Esej na temo izbranih filmov Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani marca 2018*
Bog kot sredstvo in opravičilo
Zmagal je dokumentarni film O očetih in sinovih (Of Fathers and Sons, Talal Derki, 2017). O čem govori? O tem, kako nastajajo mladi islamisti. Nastajajo podobno kot katoličani, protestanti, pravoslavci, hinduisti, budisti, sionisti, nacionalisti, kapitalisti in drugi verujoči: z učenjem. Z operacionalizacijo domislic različnih stopenj krutosti, izgovorjenih in zapisanih v »svete božje« knjige, kajti človek se lahko na poti od dedov prek očetov do sinov nauči česarkoli. Iz roda v rod, že od prvega vrača naprej, ko se mu je iz drobovine posrečilo napovedati »božjo« voljo, po kateri naj se poglavar ravna pri izbiri smeri pustošenja in ropanja. Gotovo v smeri kakih vilenndorfskih vener. A tudi živeža je že primanjkovalo. Ali obstaja razlika med takrat in danes? Seveda, ni še bilo naftnih vrelcev, ki prinašajo dobiček, ni bilo orožarskih trustov, katerih tržnikom uspe spreti vsakogar z vsakim. In tako prav te dni dobavljajo novo pošiljko orožja na Bližnji vzhod, vredno milijardo dolarjev. Tudi človekoljubnih društev še ni bilo, kot sta Amnesty International, ki je film izbral za zmagovalnega, in Organizacija združenih narodov, katere ustanovna članica je Sirija, država, v kateri se odvija zgodba dokumentarca. In kar je najpomembnejše, ko spodbujeni s poročanjem dokumentarnega filma primerjamo zdajšnji in pradavni čas, takrat tudi vatikanske kupole Svetega Petra še ni bilo – in pod njo papeža, kako tam v miru proučuje svetopisemske povedi. Molimo, bratje in sestre, da med njimi še za naslednjih 2000 let ne prezre tistega zlatega pravila: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), in da bo tako zdaj zdaj, če ne prej, 11. septembra sirskega predsednika, pripadnika pozitivno diskriminirane manjšine,** ob njegovem rojstnem dnevu razveselil s poslanico, da se krščanska vesoljna cerkev prva izmed cerkva odpoveduje križarsko-kolektivizacijski dogmi o tem, kaj je in kaj ni božja volja.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 1696
Pozdrav Prešernu iz Društva slovenskih pisateljev
Prostor Društva slovenskih pisateljev je v sredo, 31. 1. 2018, pozdravil prihajajoči kulturni praznik s štirimi novimi pesniškimi zbirkami, ki so jih predstavili pesniki in pesnica ter avtorici spremnih besed. Cvetka Bevc je predstavila svojo pesniško zbirko Siringa, Marko Elsner Grošelj Kirchnerjevo roko, Andrej Medved Iluminacije, Kristijan Muck pa zbirko Knjiga se nasmehne. Jelka Kernev Štrajn je prispevala povzetek svoje spremne besede O Medvedovih Iluminacijah, Veronika Šoster pa je povzela esej Zvezdogled, ki je z njim pospremila Muckovo pesniško zbirko Knjiga se nasmehne. Knjige je izdalo Književno društvo Hiša poezije.1
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 2643
Medtem, ko se bolj ali manj uspešno soočamo s posledicami četrte industrijske revolucije, ki jo označuje predvsem vseprisotna digitalizacija, je na pohodu že peta. Slednjo, peto, morda še najbolje opiše primerjava, ki jo je podal Steve Ballmer (Microsoft), da je bil doslej človek tisti, ki je moral razumeti tehnologijo, odslej pa si bo tehnologija prizadevala razumeti človeka. V mislih je imel peto fazo tehnološkega razvoja, ki jo označuje dostopnost podatkov takoj, kjerkoli in na kar se da enostaven način, preko vseprisotnega svetovnega spleta. A tehnologija prihodnosti prerašča svetovni splet in vse kar smo doslej vedeli o tehnologiji. Že danes je zmogljivost umetne inteligence tolikšna, da lahko z gotovostjo napovedujemo uporabo samovozečih vozil že v naslednjem desetletju. Trend tega desetletja je tehnologija od človeka neodvisnega povezovanja in sodelovanja kibernetskih naprav. Samoučeče se naprave, pa ne le naprave, celotni industrijski procesi, se danes že snujejo na podlagi avtomatov, ki s pomočjo vzorčenja velikih količin podatkov izpopolnjujejo svoje lastno delovanje, podobno kot to počnejo možgani. Tehnologija, ki zlahka obdela velikanske količine podatkov, je na voljo in se lahko uporablja za prepoznavanje vedenja ljudi, čustvovanja, tudi za prepoznavanje posameznika in njegovih nameravanih dejanj v množici drugih ljudi. Generacije, ki odraščajo s to tehnologijo, se danes že lažje in bolje vživijo v navidezno ali prirejeno realnost kot v "normalno" sobivanje z živimi vrstniki, razen, če se jim ti ne predstavijo skozi svoje kibernetske dvojnike v paralelnem svetu.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 5112
Dunkirk je eden najbolj nenavadnih velikih studijskih filmov kar jih je možno videti. Ne le nenavaden vojni film, ampak nenavaden film nasploh. Režiser in scenarist Christoper Nolan v njem opusti kar nekaj filmskih stalnic in dogajanje vsebinsko zooža do te mere, da se nam na koncu vse skupaj zdi kot nekaj povsem novega iz sicer že uveljavljenega žanra vojnega filma.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3694
Še vedno pogost predsodek gre nekako takole: Američani so plehek, celo neumen narod, ki stvari rad poenostavlja. Svoje neumnosti na veliko širijo po vsem svetu skozi globalizacijo, tudi globalizacijo svoje popularne kulture. Na ta način služijo denar, si svet podrejajo skozi »mehko« moč komercialne kulture, ter si ga delajo vse bolj sebi podobnega. Morda je to celo veljalo v preteklosti, a v zadnjih nekaj letih se je zaradi pospešene globalizacije komercialne filmske industrije zgodil zelo velik premik. Ker je denar tudi na tem področju sveta vladar, si v grobem poglejmo nekatere številke.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 2275
Svoboda je pojem, ki opredeljuje odnos posameznika do družbe in do sočloveka. Če družbo predstavlja oblast, to pa predstavlja skupek posameznikov, postane odnos do svobode večpomenski. Človek je lahko svoboden v odnosu do sočloveka, v kolikor ne en ne drug ne predstavljata oblasti. Oblast, četudi gre za mikro košček moči, spremeni njenega nosilca v služabnika. Ta »služnost« ga naredi drugačnega do sočloveka oziroma do tistega, ki je po rangu nižji ali pa nima nič oblasti. »Nošenje« oblasti zahteva od nosilca, da ji je zvest v največji meri, zato se do drugega ne obnaša po svobodni volji (v svoji predstavi o tem, kaj je prav in kaj ne), temveč zagovarja vrednote ali nevrednote sistema, ki ga hrani. Tako on sam postane hrana svojemu gospodarju in sistemu, ki njemu samemu jemlje svobodo. V demokraciji se odnos do svobode dokončno izrodi, saj se svoboda lahko odraža le v nasprotju z nesvobodo, s prepovedjo izražanja »resnice«, ki se zjasni šele skozi prizmo jasne prepovedi. »Tega« ne smeš povedati na glas – a ko opredeliš »tisto, kar se ne sme«, je resnica sama po sebi izrečena. Nasprotnika sta si nasproti, drug drugemu postavljata ogledalo, sta na dveh krajih tehtnice, kažeta si zobe in se odkrito spopadata, v tem boju se očiščujeta in si prihajata vedno bolj blizu, do končnega konsenza ali uničenja. Svoboda ne obstaja v svoji dokončnosti, vendar se težnja, da bi si jo priborili, poraja v nesvobodi. Je kot nikoli dosežen cilj, ki pa vendarle pelje k osvoboditvi od nje same.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 2275
Spoštovani poslanke in poslanci,
v obravnavi imate PONOVNO predlog zakona o osebni asistenci, ki bo hendikepiranim ljudem v Sloveniji omogočal dostojno, samostojno in upamo tudi, da srečnejše življenje.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 2279
Kmalu za tem, ko je konec osemdesetih eden izmed utemeljiteljev sodobnega neoliberalizma, Francis Fukuyama, napisal esej z naslovom Konec zgodovine in nekaj let pozneje še svetovno »uspešnico« Konec zgodovine in zadnji človek, je neoliberalni model družbe postal nesporni globalni zmagovalec. Razpad Varšavskega pakta in Sovjetske zveze, razkosanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ter odpiranje Kitajske zahodnemu gospodarstvu, so bili razlogi, da je ne le Fukuyama, pač pa celotni zahodni kapitalistični sistem slavil zmago neoliberalnega kapitalizma proti komunizmu. Prevladujoči mediji so vsiljevali videz nepremagljivosti gospodarskega, političnega in vojaškega stroja, ki se je iz ZDA in zahodne Evrope širil na vse celine. V tem obdobju v zahodnoevropskih demokracijah svojo moč izgubijo komunistične stranke v Italiji, Franciji, Grčiji. Hkrati se obstoječe sindikalne organizacije v vzhodni Evropi dokončno depolitizirajo in prekinejo dolgoletno ekskluzivno zavezništvo z levim političnim polom, desnica pa si začne postavljati lastne sindikate. Stranke, ki se na vzhodu Evrope oblikujejo kot nekakšna leva kontinuiteta nekdaj vladajočih družbenopolitičnih organizacij, se pomikajo vse bolj v liberalno sredino in od tam celo proti desni. V dobršnem delu Evrope levica dobesedno izgine s političnega prizorišča, sindikalne centrale pa se izgubljajo znotraj mukotrpne spirale socialnega dialoga, v kateri delavstvo drugo za drugo izgublja težko priborjene pravice. Sindikati posledično izgubljajo članstvo, predvsem pa izgubljajo mobilizacijsko sposobnost v boju zoper vse močnejše zavezništvo med vzpenjajočimi se finančnimi lobiji, privatizacijskimi baroni, politično elito in administrativnimi strukturami države. Iz sindikalizma, ki je v nekih drugih časih pregovorno skrbel za svinjske polovice in ozimnico, smo sedaj dobili dogovorni sindikalizem, kjer sindikalni funkcionarji v dogovoru z lastniki kapitala in pod okriljem neoliberalne državne administracije sklepajo sporazume, ki postopno razjedajo še zadnje ostanke delavskih pravic in hkrati skrbijo, da jeza in razočaranje delavcev ne bi prerasla v spontan upor, kaj šele, da bi se začelo delavstvo organizirati na nekih novih temeljih.