Koliko nas sploh še živi,

smo res za vse krivi mi?

kaj pa vse te lupine,

ki pozabile so na spomine,

ki brezglavo kimajo,

katerim oprali so možgane?

Te to sploh prizadane?

Lepo po Svetu je hoditi,

z besedo toplo se ljudi dotakniti,

iz njih nasmeh ali solzo izvabiti.

Biti na oblasti,

dobiti skoraj vse,

ostalo ukrasti,

ljudem lagati,

kako potem morete ponoči spati?

Razdeljeni smo,

in to “njim” odgovarja,

večno skregani,

ob tem “organ” nazdravlja.

V pričakovanju kaj bo sledilo,

kje naj bi se zataknilo,

zakaj krivce bomo spet iskali,

komu naše novce dali.

Vsak pri sebi naj razčisti,

se bo cepil ali ne,

bom potem še vedno isti?

Sprašujem se.

Sosedje nam na tiho,

čisto nežno,

morje kradejo!



Dnevi, ki so za mano in pred mano so postali negotovi ter neskončno dolgi. Ko ima hudič mlade se vse hudo običajno nabere na kup. V času brez računalnika, zaprt, sem izgubil občutek za časovno orientacijo in dogajanje v Sloveniji in po svetu. No malo za šalo, k sreči to ni lastnost za COVID-19. Čeprav živimo vsi v eni zgradbi se zdi, kot, da smo raztreščeni po širnem planetu in komuniciramo le še po telefonu, mailu ali socialnih družabnih spletnih omrežjih kot je fb. Šele sedaj vidim kako smo se ljudje navlekli tehnologije kot droge, saj, če bi čez noč ukinili pametne telefone, bi bili vsi sploh pa mladi popolnoma izgubljeni. No pa sem tu nazaj po zaslugi Matjaža, ki mi je odstopil rabljeni računalnik in Grege, ki mi je rešil stare podatke ter Mateja, ki je priklopil kable. Hvala vsem trem. Razmere so izredne zaradi COVID-19, ki je prišel v hišo.

Glasno trobilo,

vsem v svarilo,

rad v naprej vse napove,

se s svojo ženo postavlja,

kdor ni zanj mu gre med zobe.

Včasih veliko nas je bilo,

na koncertu skupaj sto in sto,

včasih v družbi vsi smo iz ene steklenice pili,

včasih jedli le z rokami,

brez pribora,

iz zemlje izruvali,

v hlače obrisali,

jedli ribe hranjene s kostno moko,

in rasli gor s trdo roko.