Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,

srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.

Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,

si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,

ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami

že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno

stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži

do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,

okoliškega grmičevja, spominov in vabljive

brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.

V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,

ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,

ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno

črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino

neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja

prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v

mehkem pozibavanju narave.

Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,

in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu

močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda

in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost

in hitrost, v katero se je zataknil svet..

Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,

sence gozda, kot mistika hladna, ožgane

ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,

njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,

ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa

Ljubim vas, polnovredne besede,

ko vlak me preseda skoz' mesta

in 'z neba na glavi pristajate,

pronicate v lase, oči prižigate,

Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja

čarno prisotnost. Odložil sem telo na

lesenem ležalniku in se vdal padajočim

sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.

Zračni pritisk počasi terja njihovo ujetost.

Nerazpoznavno jo kujejo v sebi, kot balon

moči, privezan na obtežena ramena. Hodijo v

prebodenosti svetih trnjev. Tako v potuhnjenosti,

Če bi lahko upodobil pomlad in

iz nje izpil esenco njene rumenosti,

petje ozelenelih vrhov, poplesavanje

ptičjega leta in šelestenje srca, ki ga

veter sprehaja v topli vseprisotnosti,

bi to utekočinil v eliksir najslajšega

prebujenja.



Naključnost nas je zbrala na kupu.

Kot jato ptic, željnih besed,

svetlih obrazov,

ki so se izlivali na obloženo mizo.

Razklano nebo. Esenca svetlobe bode v telo.

Razkorak med hotenjem in med tistim, kar ti

prinese bolečo izpolnitev. Napni oči. Prepusti

celotnosti njen prav. Kako lepa je ta bolečina,

ki v njej stojiš. Na robu med sprejemanjem in

begom. Kako ovrednoti vrednost težkih oblakov,

Koliko različnih plovcev in skritih vab čaka v jezeru,

za kanček ljubezni, ki bi morala biti jezero sama zase.

Oči, ki so si zahrbtne in srce z utripom zavaja, da dobil

bi to svoje poživilo. Tako potem vodi v opustošenje z