Pred časom sem srečal Evo ... z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in manami. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.

Greh?

Napaka … torej sem tudi sam na nek način Adam z napako. Potomec taistega Adama z moškim egom in željo po oblasti. Kot vsak moderen Adam, si bi najbrž tudi sam želel lepe, prijazne, vodljive in šibke Eve. Le kdo si tega ne bi želel?

Ugriznil sem v to jabolko, ki mi ga je ponudila Eva. Na greh sploh nisem pomislil.

Niti na to ne, da sem tudi sam le samo Adam z napako in bom najbrž tudi sam iskal in pogrešal vse te lepe lastnosti Eve, ki jih morda ni in jih tudi nikoli ne bo.

Bom torej tudi sam v sili tulil in rotil Boga: »Pomagaj mi! Dam ti še eno rebro. Kaj eno, dam ti prav vse, kar ti moram dati … .«

A bog nima telefona ali pa je kje po opravkih. Komu mar, jaz uboga para. Skromen kot sem, sem s hvaležnostjo vesolju požrl to jabolko in … še preden bi si utegnil poiskati, tisti del zdrobljenje pečke, nekje med zobmi, sem že bil osrednji lik nove življenjske telenovele.

Eva je obljubljala marsikaj. Ni da ni. Postava, lasje, obraz, milina …

Le čemu bi torej potegnil še dvom iz naftalina? Znašla sva se v vrtincu besed. Stavki so tvorili nove galaksije. Najine zgodbe so so nizale črko za črko, besede v stavke.

Čemu bi torej čakal Boga, ko pa ga tako ali tako nikoli ni, ko bi ga človek najbolj potreboval.

Ali je zaseden, ali pa čepi kje na straniščni školjki, zaprt od vsakodnevnih težav tuzemeljskega bivanja.

Ne bom tvegal sreče. Ne bom preračunljivo, s figo v žepu špekuliral. Kdaj kaj dati Evi na plano.

Dal ji bom vse. Kar takoj. Tukaj in zdaj.

Saj? Če te ima nekdo res tako rad, kot ti govori … mar ne misli resno?

Kot odsev v ogledalu, sva stala razgaljena, drug pred drugim. Čemu torej dvom ali strah?

Položim kar vse karte na mizo. Izgubiti nimam kaj.

V vsej svoji ranljivosti sem odprl srce in dušo. Sem tipično nekonvencionalni pripadnik moškega spola. Morda celo Adamu v sramoto ali v skrb. S pomanjkanjem želje po ukazovanju, brez želje po oblasti. Preprosto, samo skrbeti in razvajati svojo najdražjo … Evo.

Ego?

Še najbližje temu mi je jogurt, ki pa ga tako ali tako ne pijem. Torej sem eden tistih redkih osebkov, ki jim je lasten ego tuj. Španska vas. »Čudna vrsta!«, vam povem.

Črke so eno, koraki pa so drugo. V besedah je življenje zavito v strast in oddih.

V življenju … velikokrat zmanjka tudi besed, kaj šele strasti in oddiha. Tako je bilo tudi v najinem raju. Orgazme so zamenjale strele. Nevihte besed in dejanj. Sam sem neštetokrat obračal list za listom, svojih misli in iskal vse te obljube, drobne radosti … a sčasoma so obledele tudi te, kot listje nekje v jeseni. Pa sva bila oba v raju. Eva z namenom, jaz Adam s srcem in dušo.

»Morda je krivo vreme, morda korona? Le kdo bi vedel?« Najbrž sem kriv kar sam. Ob moji dioptriji in starosti, bi bil potreben tudi sam biFuKalnih očal. A kaj, ko je pogled skozi očala tako oster in dramatičen. Da bi se še Ibsen ustrašil in kar zbežal v noč krika.

Rožnatih ne maram. Nisem gej. Čeprav so geji čisto ok ljudje, ne vem čemu sedaj ta predsodek. Najbrž obrambni mehanizem. Glede na to, koliko me je življenje »prejebalo« zadnji čas.

»Blefiram!?«, zadnje čase sem se že kar navadil na vsakodnevno blefiranje. Ti preide kar v kri.

Blefiranje mislim. Tisto z »jebanjem« je težje se navadit.

»Sem preveč kritičen? Ali zgolj prizadet?«, sam bi rekel prizadeto kritičen. Zato pač vidim sedaj več, kot sem sam videl še pred časom. In to celo brez očal. Gledam s srcem in dušo. Oropano za vse to, kar sem naslikal vanj … in v lepši jutri.

Pa Eva?

Saj je vendar tudi osrednji lik moje zgodbe. Kaj je z njo? Le kdo sem, da bi (ji) lahko sodil? Sem res brez stanja greha, da bi lahko metal kamenje težkih besed? Ejakuliral obtožbe brez sramu.

Najbrž res ne. Sem le samo človek iz mesa in krvi. Človek, ki za razliko od Kim Džong-ila opravlja tudi vsakodnevno veliko potrebo sranja.

Eva kot Eva pa ... naj se še sliši tako šovinistično, je napletla svojo zgodbo uboge žrtve. Kot že nekajkrat skozi stoletja. Saj ne rečem. Moški smo svinje. A ne vsi. Takšna trditev bi bila morda krivična za koga. Zato kričijo dejanja, ki jih nismo vajeni in pripravljeni na njih, še toliko bolj, ko večna klasika vsakodnevno običajnega življenja.

In podobno je z mojo Evo.

Sam vem le to, da sem nekje na pol poti k sreči, pozabil na vse svoje želje in pričakovanja. Želel sem le biti čimbolj ustrežjiv in poslušljiv.

»Halo! Me slišite …?«

In iz dneva v dan sem se bil uslišan manj. Vse do trenutka, ko sem postal za Evo skorajda popolnoma nezanimiv. Napočil je čas za novega Adama in zgodba se bo spet ponovila … kot se je ponavljala že velikokrat. Skozi stoletja.

Tako pač je … če imaš napako.


Robi Emeršič


Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži