Kaj zares potrebujemo?
Spoštovani dr. Miro Cerar, predsednik Stranke Mira Cerarja
Do konca včerajšnjega dne ste pričakovali pripombe vseh morebitnih partneric na osnutek koalicijske pogodbe. Kolikor vidimo, so se v zadnjih dneh s strani določenih političnih strank, predvsem Nove Slovenije, pojavljale ideje o uvedbi socialne kapice, postopnem znižanju stopnje davka na dohodek pravnih oseb, povečani fleksibilizaciji trga dela, itd. Vse to nikakor niso nove politične ideje. Ki pa iz bolj kot kaj drugega dokazujejo le popolno idejno izpraznjenost določenega dela političnega prostora, ki v nedogled in neodvisno od realnosti ponavlja potrebo po tako imenovanih strukturnih reformah. Četudi to pomeni sistematično siromašenje socialnih blagajn oziroma proračuna ter nižanje pravic. Uvedba socialne kapice bi po nekaterih izračunih Inštituta za ekonomske raziskave (IER) pomenila negativni učinek na javne finance v višini 228,9 milijona evrov. Pristojna ministrstva so pred časom prav tako opozorila, da bi uvedba socialne kapice pomenilo večje prestrukturiranje zdravstvenih zavodov ( zmanjšanje programa), podaljšanje čakalnih vrst, posledično pa večje odpuščanje v javnem zdravstvu zaradi obsega primanjkljaja sredstev, ki se ne more nadomestiti.
Novembra 1991 sem na letnem zboru propagandistov, v Avditoriju v Portorožu, nagovoril tam prisotne propagandiste, da lahko sedaj, po osamosvojitvi, oni postavljajo in odstavljajo oblast. Ob zaključku svojega referata z naslovom »Pot h kvaliteti«, sem namreč dejal: »Najmočnejša želja ljudi je želja po kvaliteti. Mi, tu prisotni, jo lahko s strokovnimi orodji in znanjem identificiramo, znamo jo prikazati. S tem adutom, s tem znanjem, lahko postavljamo in odstavljamo oblast. Zveni preprosto in ves vic je, da je res preprosto. Predlagam, da se povežemo v Skupino Za Kvaliteto (celo kratico SZK sem imel zapisano). In svoje profesionalne usluge ponudimo tistemu političnemu subjektu, ki se bo zavezal izvesti naš strokovni program. Če tega ne storimo, bomo še naslednjih pet, deset, ali pa dvajset let na takšnih srečanjih le govorili o kvaliteti in moledovali po hodnikih raznih ministrstev za kakšen dinarček, da se financira kakšna naša dobra ideja. Zakaj bi prepričevali ministre, da imamo dobre ideje?
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je zapisala 15 nujnih zadev, ki jih mora Slovenija urediti. Slovenska vlada je konec februarja letos sprejela sklep kako narediti nekaj konkretnih korakov v reševanju teh 15 zadev (sklep o Programu ukrepov Vlade RS za preprečevanje, odkrivanje in pregon korupcije.26.2.2014). Kdo v maju 2014 govori o tem? Kje je prvo poročilo o izvajanju tega Programa, h kateremu se je vlada zavezala da ga bo izdala do 1. maja?
O “hitrem“ spreminjanju slovenskega “levega” političnega prizorišča.
Emil Milan Pintar (na blogu) zelo pronicljivo analizira slovensko politično sceno in ugotavlja, da je videz o hitrem spreminjanju slovenskega političnega prizorišča le virtualna prikazen. V zavesti slovenskega volivca je precej nelagodja in nezaupanja: bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostaja vse nekako isto. Zato tudi toliko nezaupanja v nove stranke. Preprosti ljudje pa imamo počasi vsega dovolj.
Ni res, da je liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom svoboden sistem brez totalitarizma in diktature. Totalitaristično delujejo neoliberalni kapitalizem, potrošništvo, finančni centri moči in mediji. Če ni politične diktature, to ne pomeni, da diktature ni. Tudi liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom je lahko totalitarna. Globalne korporacije in finančni trgi so nam s pomočjo medijske mašinerije vcepile potrošništvo kot življenjski smisel. S trošenjem vedno več dobrin in storitev človek uresničuje svoje cilje. Če človek ni sposoben konzumirati vedno več in vedno novih dobrin in storitev, postane revež. Kdo še uporablja telefon, ki je starejši od 5 let? Z denarjem si lahko kupiš vse, o čemer sanja sodoben človek. Zdravje (delno), srečo, slavo, torej celo povsem nematerialne reči. Brez denarja si revež. Na nivoju družbe se to trošenje odraža v obliki gospodarske rasti, brez katere smo globoko v krizi že več let in brez katere so državne blagajne za javno šolstvo, zdravstvo in socialo v globokem minusu. Če se torej poraba zmanjšuje in ni gospodarske rasti, s katero bi se napajal kapital, nas kapitalizem kaznuje s krizo. Tako kapitalizem izvaja diktaturo. Živimo torej v dobi totalitarnega kapitalizma.
Olga Maciupa je iz Ukrajine. Končala je Srbistiko v rodnem Lvovu, sedaj končuje doktorat na Katedri za gledališče v Poljskem Lublinu.
Moj Majdan
Protesti v Ukrajini so se pričeli 21. novembra, ko se je naša oblast odločila, da ne bo podpisala sporazuma o krepitvi trgovinskih in drugih odnosov z Evropsko unijo. Ta poteza je izzvala proteste po vsej Ukrajini, čeprav je imela evropska integracija tako privržence kot nasprotnike. Prvi smo šli na ulice študentje v Kijevu in Lvovu. Sprva so protesti potekali mirno, s petjem in plesom. Politikom smo bili v posmeh. Vsega bi bilo že skoraj konec, vendar pa je v noči iz 29. na 30. november ob štirih zjutraj v Kijevu brutalno udarila posebna enota policije, imenovana Berkut. Tam je bil tudi moj oče. Tudi njega so pretepli, vso pozornost so usmerjali v to, da so tolkli po glavi. V neodvisni Ukrajini do sedaj še nobena oblast ni počela takšnih grozodejstev.
Nisem poseben ljubitelj slovenske strankarske prepirljivosti, fanatizma in podobnih zagrizenosti, ki so podžigal naše prednike v kulturnem boju, državljanski vojni in podobnih pretiravanjih. V navzkrižnem obstreljevanju ob noveliranju arhivskega zakona sem se oglasil v Večeru 12.februarja 2014, po številnih pogovorih in spremljanju naraščajoče napetosti pa verjamem, da sta možna dva kompromisa, seveda z dialoškim vložkom vladajočih.
Kako lahko poskušamo tudi s pomočjo neodvisnega medija spremeniti javno mnenje našega majhnega sveta z imenom Slovenija
Namesto uvoda pa misel Srečka Kosovela, ki mi je še posebej pri srcu;
|
»Zmaga resnice v kulturnem,
humanizma v gospodarskem,
pravičnosti v socialnem življenju
bo največji triumf sodobnega človeštva.«
in še ena tuja;
Sleherna resnica prehaja skozi tri obdobja. Najprej jo (o)smešijo, nato ji odločno nasprotujejo…. V tretji fazi pa postane nekaj samoumevnega!
(Artur Schopenhauer, 1788 – 1860)
Pretresljiva izpoved bivše slovenske mesarke
Ko sem se vpisovala v živilsko šolo, o zakolu nisem niti razmišljala. Hotela sem pač postati mesarka in delati nekje za pultom. Vedno so mi bila bolj blizu moška dela, nikoli nisem hotela biti navadna ženska, v ženski službi.
Demokracija je draga zadeva, najdražja je kadar jo imamo premalo. Sedanji volilni sistem ne potrebuje kozmetičnih sprememb in novo odtujitev kandidatov od volivcev, kot ga predlagata PS in DL. Uvedba preferenčnega glasu v okviru strankarskih list je kozmetična sprememba. Predlog za ukinitev volilnih okrajev pa pomeni odtujitev kandidatov od državljanov. Nove volitve brez bistvenih sprememb volilne ureditve v vseh fazah: v fazi postavljanja kandidatov, v fazi volilne kampanje in brez sprememb načina volitev po principu, da je izvoljen tisti, ki dobi največ glasov (kar velja že od pamtiveka) v kombinaciji z odpoklicem poslanca ali funkcionarja, ne bodo prinesle sprememb, bodo le ponovitev starega, bodo skratka le nova volilnega natega z »novimi« obrazi.