Zakaj bi nekdo naredil dokumentarni film, ki smo si ga pred nedavnim ogledali in bili nad njim navdušeni? Kaj je želel avtor povedati z svojim delom, Glorija kurb, je bilo vprašanje, s katerim se je nekdo naslovil name. Sprva je vprašanje v meni vzbudilo zadrego, saj mi je bil odgovor popolnoma neznan, oziroma o tem nisem razmišljala.
Slovenska človekoljubna organizacija Hope in Ustanova Toma Križnarja sta tik pred največjim dežjem uspeli spraviti v provinco Modri Nil in Nubske gore v Sudanu novo pošiljko kamer za dokumentiranje skrite vojne.
V vojnih conah okoli še vedno nedefinirane meje med novo državo Južni Sudan in tem kar je ostalo do starega Sudana, preži zdaj že več kot 600 kamer, ki skupaj s prenosnimi računalniki in satelitski modemi afriškim staroselcem pomagajo nadomestiti skoraj popolno odsotnost svetovnih medije in profesionalnih opazovalcev mednarodne skupnosti.
Kapitalisti imajo kapital, čast in oblast.
Ljudstvu dajte vsaj vojsko, policijo in sodišča.
Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri. Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu.Komrad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za remena. Tako ga skuša loviti, da ne bi omahnil.
Zgodba o Sidarti je prigoda o iskalcu resnice. Princ, ki živi na dvoru, obkrožen s srečnimi, zdravimi in mladimi ljudmi, občuti hrepenenje. Kam ga bo pripeljalo, čemu ga muči in mu drobi kristale sreče po katerih hodi? Blišč dvora, okusno in mamljivo obložene mize, glasba, ki boža srce, borilne veščine, namenjene le vzbujanju teka in ne resničnemu boju, lebdenje v objemu podarjene ljubezni - vse to ne potolaži njegovega duha. Mora obstajati še kaj na tem svetu za kar je vredno živeti, si misli zdaj že na pol zrel mož pri tridesetih.
na osnovi:
REFLEKSIJA OB VELIKONOČNIH PRAZNIKIH
Bistvo obhajanja praznikov je ozaveščanje efektov/principov dogodkov, ki so se v neki preteklosti zgodili in pustili pečat v človeškem življenju in ki se ob takih trenutkih vedno znova poustvarjajo. Tako sem (na Veliki četrtek – dan, ki je prej) razmišljal o pomenu dveh izstopajočih krščanskih praznikih, t.j. Božiču, kot utelešenju božanskega principa v človeško materialno telo – princip kreacije, in posledične transformacije umrlega, minljivega človeškega telesa v večno »kristično« (ne vem, kako naj to drugače poimenujem) telo – princip evolucije. Seveda, gre za osebno refleksijo, ki ima z dejanskim stanjem lahko neko povezavo ali pa tudi ne.
Labor, delo, je bilo človeku vsiljeno. Že takoj po izgonu iz raja. Nekatera afriška ljudstva še danes delajo le toliko kot je nujno potrebno za vsakdanje preživetje. Razviti zahod z Evropo v kup svoj napredek in bogastvo dolgujeta delavcem vseh profilov, ki morajo delati za svoje preživetje in za ugodje lastnikov kapitala. Temu se lepše reče »dodana vrednost« le da se je ta dodana vrednost razbohotila do te mere, da je vase posesala še tisti nujni preživitveni delež delavčeve mezde. Sodobni kapitalisti imajo o sebi globoko humano mnenje in si niti za ceno enega sivega lasu ne želijo nositi nalepko »pijavk in krvosesov«.
Kot majhna deklica, sem imela povsem običajen otroški odnos do invalidov. Izjemno so me privlačili in burili mojo domišljijo, po drugi strani pa me je v njihovi bližina popadla groza, v nekaterih primerih celo gnus. K temu je verjetno pripomogla vzgoja, ki je bila takrat v veljavi. Verjamem, da je prepogosto še zdaj. Če smo recimo na cesti naleteli na koga v vozičku, mi je odrasli, ki me je spremljal, zaril kremplje v roko in sikal: »Stran glej! Nikoli ne smeš gledat v invalida, to se ne sme!«
V zadnjih dneh smo lahko priča pozivom RKC, s katerimi nagovarja vernike z eksplicitnimi navodili, kako glasovati na referendumu o družinskem zakoniku. Prizadevanja so silna, vsekakor jim ne manjka strasti in gorečnosti. Žal ne moremo enako trditi tudi glede njihove umnosti, etičnosti, logične konsistence ter relevantnosti za konkretne pravne probleme, o katerih bomo odločali na referendumu.