Gospod naš glavni,
ste shujšal kak kilogram,
kako pa kaj Instagram,
so sveže fotke,
je kakšna nova,
ker človek se nekje pokazati mora,
morda nova fora,
vem, za realnost pač nimate časa,
in škoda res vašega glasa,
dokler vsak glas dobite,
vam sledijo,
in vi njih sledite,
v nedogled gumb miške vrtite.
Ali bomo kdaj,
ozrli se nazaj,
in se nasmejali,
morda zajokali,
nad dnevi,
katere smo preživeli,
nad vlado,
kakšno smo imeli,
nad nasiljem,
pred katerim smo trepetali,
nad posamezniki,
katerih smo se bali.
Kam vrti ta se Svet,
bo padel dol z osi,
tako je lep a zaklet,
kjer neuk preveč govori,
pameten pa modro molči,
goljuf služi,
politik vse to vodi in skrbi,
da v temi tavamo vsi.
Na tebe se obračam brez dragi ali spoštovani Borut Pahor, Predsednik Republike Slovenije, ker si tega preprosto ne zaslužiš več.
Nekoč sem ti verjel in zaupal, da je v tebi modrost, dobrohotnost, ko si kot edini politik pristopil do mene kot Predsednik DZ RS, ko sem pred DZ RS in Vlado RS gladovno štrajkal proti nepopravljivi krivici, ki me je doletela.
Mati Zemlja,
spet smo te izdali,
te prekopali in preorali,
se v vsako tvojo razpoko spustili,
ti vode dolili in odlili,
z vetrovi bitke bili,
te preoblikovali,
in izrabili.
Globoka je plitvina,
v tišini decibelov,
zabeljena z nešteto nemih ust,
ki praskajo po bolečini spomina.
Dobrodošlica 23. Festivalu dokumentarnega filma 24. - 31. 3. 2021
V romanih in filmih obstajajo trije tipi pravnikov. Prvi je podlež, ki podkupuje novinarje, da po ovinkih povzdigujejo krivca in blatijo žrtev. Drugi je pravičnik, ki pošilja sprijenega sodnika k vragu, tretji pa je potrčko, bagman, ki posreduje med krivcem in žrtvijo, da se krivec, običajno kakšna „pomembna“ oseba, izogne sodnemu procesu, ki mu grozi s strani „nepomembne“ žrtve.
Imam vse, kar potrebujem,
zdravje služi za silo,
ni potreb za slabo voljo,
plača je.... redna,
položnice se plačujejo,
živila v hladilniku stanujejo,
in v skrinji zmrzujejo,
spanje je še kar znosno,
domača lekarna vse poštima,
moti me le tale klima,
zdaj kaže na pomlad,
zdaj zobe kaže zima.
Opominjam se,
da mi kar gre, kar gre,
da slabih občutkov ne rabim,
da si v glavi vse razjasnim,
da bik naj ne gre,
kamor šel je štrik,
da za dežjem pride sonce,
da naj vrele juhe ne srebram,
da naj se rad imam,
da za črne dni spravim kak zlatnik,
in da obvezno si,
večkrat preberem tale opomnik.
Uroš Sedej - Eli
Nisem neki jaz mučenec,
ne počutim se tako,
niti sem v ledeni ribnik pripravljen skočiti,
ali svojo “vero” zatajiti.
Koliko nas sploh še živi,
smo res za vse krivi mi?
kaj pa vse te lupine,
ki pozabile so na spomine,
ki brezglavo kimajo,
katerim oprali so možgane?
Te to sploh prizadane?