Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.

Slovenski pregovor "Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!" nam marsikaj pove o času, v katerem živimo. Ne gre samo za politike, večjo in manjšo oblast imajo tudi direktorji, šefi oddelkov, vodje kriznih enot; najdete jih v vseh poklicih in na vseh nivojih. Še bolj pa do izraza zgornja modrost pride v kriznih razmerah. Na vodilnih položajih imamo nekatere ljudi, ki se zares trudijo za splošno dobro, a ohranjajo zdravorazumski pristop in celo nekaj zdravega humorja (primer g. Andrej Šter iz zunanjega ministrstva). Na drugi strani pa je – in ti žal prevladujejo – cela vrsta višjih in nižjih oblastnikov, ki svojo oblast jemljejo kot priložnost, da izživijo svoje "veličastne" sanje in/ali frustracije.

Kubanski, ruski in kitajski strokovnjaki pomagajo Italiji pri zajezitvi širjenja koronavirusa; Američani ponujajo pomoč Iranu, čeprav je minilo komajda dva meseca, odkar sta bili državi na robu vojne; kitajski podjetnik je Sloveniji, ob posredovanju predsednika Uefe, podaril zaščitne maske; Nemci so v znak solidarnosti z Italijani na balkonih prepevali italijansko odporniško pesem Bella Ciao; ljudje v stanovanjskih blokih sostanovalcem vozijo hrano in še bi lahko naštevali. Še včeraj nepredstavljivo, danes postaja resničnost. Kriza v ljudeh lahko sproži najboljše (pri nekaterih pa tudi najslabše). Morda pa imamo zdaj, ko je svet na nek način skorajda obstal, priložnost, da razmislimo v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti: ali se vrniti k starim uničujočim (potrošniškim, sebičnim) življenjskim vzorcem ali pa narediti velik korak naprej za pravičnejši in boljši svet.

Se še spomnite Črnega petka, ko smo konec novembra lani potrošniki razvitega dela sveta drli v trgovine? Čeprav to ni bil edini super-nakupovalni dan, pa ga lahko označimo za simbol nebrzdane potrošniške družbe in trgovsko-podjetniškega pohlepa. V mesecu marcu 2020 pa smo spet dočakali Črni petek (in to ne le enega), le da tokrat s tem izrazom označujemo dan, ko borze po svetu beležijo visoke padce, kar predstavlja uvod v hudo ekonomsko krizo. Med tema črnima petkoma se nam je zgodil koronavirus.

To, kako se je vlada Republike Slovenije lotila pomoči prebivalstvu, malim in večjim podjetnikom, upokojencem, kmetom in drugim skupinam prebivalstva, je treba pohvaliti. Gre za reševalni program brez primere. Skorajda ga lahko primerjamo z Marshallovim načrtom, ki so ga po drugi svetovni vojni izpeljale ZDA pod vodstvom ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953). ZDA so takrat celotni evropski regiji pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (v današnji vrednosti je to približno 130 milijard dolarjev oziroma 120 milijard evrov) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih, potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope.

Ko se svet ustavi,
spoznamo, da za življenje ne potrebujemo
vseh tistih potrošniških izdelkov,
za katere smo mislili, da so nepogrešljivi,
za katere smo se drenjali po trgovskih centrih
in prežali na popuste.

V teh marčevskih dneh se pred našimi očmi odvijajo prelomni dogodki, ki bodo temeljito predrugačili družbo v kateri živimo. Meje se zapirajo, življenjski utrip se ustavlja, globalni borzni trgi padajo "v brezno". Nič pretirano ni reči, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Čeprav smo zdaj osredotočeni na ukrepe proti koronavirusu, pa se v ozadju porajajo še hujši problemi – finančni, ki bodo "okužili" ekonomski sistem in s tem družbo kot celoto. Lahko rečemo, da je tržni ekonomski sistem, ki je zaznamovala zadnja desetletja, zdaj nepreklicno propadel.

Epidemija koronavirusa bo privedla do "globalne recesije v obsegu, ki ga doslej še nismo doživeli", vendar bo človeštvu sčasoma omogočila ponastavitev (reset) vrednot, pravi napovedovalka trendov Li Edelkoort za revijo Dezeen. Dejala je, da virus povzroča "karanteno potrošnje", kar bo imelo globoke kulturne in ekonomske posledice.

Združene države Amerike imajo zelo močno gospodarstvo, velike banke in najmogočnejšo vojaško armado na svetu. Vendar je zdaj država ogrožena zaradi novega koronavirusa. Zakaj? Z vidika celotne populacije imajo ZDA slab zdravstveni sistem, ki izključuje milijone Američanov. Novega koronavirusa ni mogoče premagati z najmodernejšimi droni, tanki, raketami itd., temveč le z učinkovitim, univerzalnim, javnim in pravičnim zdravstvenim sistemom, v sodelovanju z drugimi javnimi službami. A to ne velja le za ZDA, temveč tudi za Slovenijo. Komur še ni jasno, bo morda zdaj ugotovil, kako zelo potrebujemo državo, ki ima dobro organizirane javne podsisteme – zdravstveno varstvo, šolstvo, policijo, socialno varstvo, civilno zaščito, javne nadzorne ustanove itd.

Časi, ki so pred nami, bodo zagotovo zahtevni. Izzivi so številni, komajda jih lahko naštejemo: okoljska kriza, globalna neenakost, migracije, roji kobilic v nekaterih državah, koronavirus, ekonomska kriza itd. Od tega, kako se bomo odzvali na to kompleksno situacijo, je odvisna naša skupna prihodnost. Lahko se izoliramo, postanemo še bolj sebični in rešujemo samo sebe in svojo državo, ali pa smo solidarni, sočutni in skupaj rešujemo probleme človeštva. Kajti vse težave, ki smo jih našteli, so globalne, kar pomeni, da na vse nas vplivajo neposredno ali posredno.