Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?

Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

V zadnjih tednih smo izvedeli, da je večina svetovnih držav zaradi pandemije koronavirusa doživela visoke padce BDP-ja (bruto domačega proizvoda). Padci so bili 10, 20, 30-odstotni. Rekordni, zgodovinski! Politiki in ekonomisti zdaj vlagajo izjemne napore (to počnejo z velikimi vsotami tako imenovanega poceni denarja in novega zadolževanja), da bi se čimprej vrnili h gospodarski rasti. Gospodarska rast (ki se odraža z rastjo BDP) je »alfa in omega« modernega sveta.

Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.

V svetu je po zadnjih uradnih in revidiranih podatkih 690 milijonov ljudi kronično lačnih, kar je 10 milijonov več kot leto poprej in 60 milijonov več kot pred petimi leti. Zaradi ekonomskih posledic koronavirusa, pa naj bi se do konca leta 2020 tej najrevnejši in najbolj trpeči skupini Zemljanov "pridružilo" še 83 do 132 milijonov ljudi. Poročilo o stanju prehranske varnosti v svetu (State of Food Security and Nutrition in the World), ki so ga julija 2020 predstavile številne ugledne mednarodne organizacije, je najbolj verodostojen pregled prehranske situacije v svetu.

Dokumentarni film Medena dežela (Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov; Severna Makedonija, 2019) je več kot vreden ogleda. Čeprav se večinoma odvija v odročni in skorajda povsem nenaseljeni (severno)makedonski vasici, kjer se je čas dobesedno ustavil, nam veliko pove o svetu, v katerem živimo. Predvsem o našem odnosu do narave. O občutljivem okoljskem ravnovesju in o pohlepu, ki to ravnovesje vrže iz tira. O zvestobi. O kljubovanju. O lepoti.

"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Danes je veliko govora o nekakšni zloglasni in skrajni levičarski organizaciji Antifa – vsaj tako govorijo ameriški predsednik Trump, nekateri vodilni slovenski politiki in »rumeni jopiči« na Prešernovem trgu, ki so motili uporniško proslavo ob letošnjem dnevu državnosti. Dejansko pa je antifa okrajšava za antifašizem in bolj kot o organizaciji danes lahko govorimo o gibanju, zato besedo pišemo z malo začetnico – antifa(šizem). Antifa je izvorno skrajšano ime nemške skupine Antifaschistische Aktion, ki je delovala v letih 1932 in 1933 ter je navdihnila moderno antifa(šistično) gibanje v Nemčiji in širše. A če hočemo govoriti o gibanju antifa, moramo najprej razumeti, kaj sploh je fašizem.

Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.