Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Še ena v seriji novic, ki gredo mimo naših ušes, govori o smrti osemčlanske afganistanske družine - očeta, matere in njunih šestih otrok (Vir: Afghan Family of Eight, Including Six Children, Killed in Nato Missile Attack).

Družina je bila ubita v času, ko je velik del prebivalcev Slovenije in drugih članic NATA gledal popolnoma bebav in dekadenten evrovizijski spektakel.

Napad je izvedla zveza NATO, katere del je tudi naša država. Dokler smo člani te zveze, smo (so)krivi sleherne smrti, ki jo povzroči katerikoli vojak te zveze.

Pri tem ne šteje noben izgovor, krivda je objektivna.

Krivdo nosijo naši politiki, ki podaljšujejo našo prisotnost v Afganistanu, posredno smo krivi tudi državljani, ker dopuščamo, da politiki odločajo v našem imenu, a brez našega privoljenja.

Kdo se sploh še sprašuje: kaj počnemo v Afganistanu, za koga se borimo, koga branimo, komu služimo, koliko potrošimo za vojno, itd.? Je ubijanje otrok skladno z našo ustavo, z Deklaracijo človekovih pravic in številnimi “civilizacijskimi” zavezami, ki smo jih dali?

Vprašanja so zelo pomembna. Nanje moramo odgovoriti, iskreno in pošteno.

Konec koncev pa velja edino, da je ubijanje otrok v resnici samo ubijanje otrok. In prav nič drugega.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži