Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Vedno znova moramo ponavljati znamenito misel angleško-irskega državnika in filozofa Edmunda Burka: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Vedno znova! Zakaj? Ker je na svetu tako veliko dobrih ljudi in le malo zlih. A ti neverjetno dobro uspevajo. Povsod: v politiki, na vodilnih mestih v korporacijah, podjetjih in v drugih organizacijah. Zli ljudje pa ne uspevajo zato, ker so pogumni; v resnici so strahopetni in dejansko sploh niso samozavestni, le bolestno so ambiciozni.

Poleg pravih virusov se danes zelo hitro širijo tudi "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva. Ti so lahko še bolj nevarni kot pravi virusi. Vemo, kako "nalezljiv" je sovražni govor, ki ga običajno sprožijo politiki in drugi vplivneži, širijo pa ga mediji in še zlasti spletna družbena omrežja. Sovražni govor vedno temelji na predsodkih do določene skupine ljudi (ali celotnih narodov in držav); s predsodki se spodbuja strah, ta pa vodi do sovraštva. Čeprav imajo politiki in drugi vplivneži ter mediji morda od tega kratkoročne koristi, pa "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva lahko dosežejo pandemične razsežnosti in to se zdaj dogaja pred našimi očmi – v primeru koronavirusa.

Ideja o prihodu svetovnega učitelja (World Teacher), ki jo je v svet »postavil« pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme, morda res zveni nenavadno, a to predvsem zaradi starih in zelo zakoreninjenih religioznih miselnih vzorcev ter moderne znanosti, ki zavrača vse, kar ni merljivo ali vsaj malo »diši« po religioznem. Danes smo zato v nekakšnem mentalnem krču: znanost zavrača vse, kar »diši« po religioznem, religija v veliki meri »črti« znanost. Morda pa gre pri obeh področjih le za različen pogled na stvari, ki jih vsi skupaj ne razumemo najbolje.

Progresivni ameriški senator Bernie Sanders je eden izmed demokratskih kandidatov za letošnje, 2020, volitve v ZDA. Čeprav je poskušal že leta 2016, so demokrati takrat izbrali Hillary Clinton, ki je izgubila proti zdajšnjemu predsedniku Trumpu. Če je kaj, potem je Bernie Sanders zagotovo Trumpovo popolno nasprotje. V svoji kampanji, pa tudi sicer, si prizadeva za univerzalni dostop do zdravstva, šolstva, stanovanj in na splošno za bolj pravično ekonomijo, ki bo služila vsem, ne samo najbogatejšim. Vsekakor pa velja razmisliti o geslu njegove letošnje volilne kampanje:

Ne jaz. Mi. (Not me. Us.)

Ko govorimo o vzrokih za globalne probleme – kot so vojne, migracije, revščina, lakota, okoljska kriza – zagotovo ne moremo mimo globalne neenakosti. Lahko celo rečemo, da je to eden ključnih vzrokov za kritične razmere, v katerih danes živimo. V zadnjem poročilu humanitarne organizacije Oxfam International Time to Care, ki je bilo objavljeno 20. januarja 2020, lahko preberemo, da ima 2153 svetovnih milijarderjev več bogastva kot 4,6 milijarde ljudi. Torej je dobrih dva tisoč ljudi bogatejših od 60 odstotkov prebivalcev Zemlje.

V kinu sem si ogledal izjemen film 1917 (iz leta 2019), angleškega režiserja Sama Mendesa, nedolgo tega pa prav tako izjemen dokumentarec še enega znamenitega režiserja, Petra Jacksona, z naslovom Nikoli se ne bodo postarali, 2018. Prvi film je igrani, drugi pa je dokumentarni, sestavljen iz niza digitaliziranih posnetkov prve svetovne vojne. Resnične prizore spremlja besedilo iz zgodovinskih intervjujev z udeleženci 1. svetovne vojne, predvsem z vidika njihovega doživljanja vojne. Film 1917 pa temelji na resničnih dogodkih in je tako pretresljivo realističen, kot bi gledali dokumentarec.

"Tekmovalnost izhaja iz pohlepa. Pohlep je posledica strahu. Strah izvira iz občutka ločenosti." (Benjamin Creme, The Great Approach, str. 284)

Ko govorimo o vzrokih za današnje globalne težave – kot so vojne, konflikti, ekonomski spori, migracije, podnebne spremembe itd. – pogosto okrivimo človeško tekmovalnost in pohlep. Res se zdi, da je tekmovalnost oziroma konkurenčnost temeljno družbeno vodilo in da "domuje" na vseh družbenih ravneh in področjih. Z drugimi tekmujemo za bogastvo, moč, vpliv, izobrazbo, slavo, uspeh – v ozadju pa "domuje" človeški pohlep. Le redko pa razmišljamo naprej in če, lahko hitro ugotovimo, da smo v osnovi negotovi in prestrašeni. Zato si kopičimo zaloge: v shrambah, na bančnih računih; "kopičimo" pa tudi izobrazbo, družbeni uspeh, položaj v družbi itd. Da bi zagotovili prihodnjo varnost, si danes kopičimo bogastvo.

Komajda so se polegla novoletna praznovanja ob vstopu v novo leto 2020, z dobrimi željami in obeti, že se soočamo z zelo nevarnimi situacijami – tako okoljskimi kot političnimi. Požari v Avstraliji samo potrjujemo, da je z našim podnebjem nekaj hudo narobe. A tudi politično ozračje je "pregreto", kot že dolgo ne, še zlasti po zaostritvi napetosti med ZDA in Iranom. Na eni strani gori okolje, na drugi strani se razplamteva sovraštvo.

Decembra 2019 je v kinematografe prišel zadnji od devetih filmov iz popularne serije Vojna zvezd (Star Wars), ki se je začela 1977. Osemdeset let prej, leta 1897, pa je "luč sveta" ugledala knjiga Vojna svetov (The War of the Worlds), ki jo je napisal H. G. Wells. Leta 1938 je radijska predelava te knjige, ki jo je režiral in bral Orson Welles, povzročila pravo paniko med poslušalci.

Ob koncu leta običajno delamo inventuro za nazaj in načrte za naprej. A preteklo je "odteklo" v času; zato se ne splača preveč obremenjevati s preteklostjo (čeprav še zlasti politiki zelo radi "brkljajo" po preteklem in ga ne pustijo tam, kamor zares spada – v preteklost). Drugače je s sedanjostjo in prihodnostjo. Z zdajšnjimi mislimi in dejanji oblikujemo prihodnost. Zato je prav, da najprej razmislimo, v kakšnem svetu si želimo živeti in potem zdaj, danes, ta trenutek delujmo za želeno prihodnost.