Valerija Korošec

Valerija Korošec, rojena 1966 v Mariboru. Dr. sociologije, z magisterijem iz Analize evropskih socialnih politik, učiteljica DMV. Zaposlena na UMAR RS. Leta 2010 je objavila Predlog UTD v Sloveniji. Slovenska predstavnica v Evropski mreži za UTD (UBIE) in slovenska predstavnica v svetovni mreži za UTD (BIEN). V letu 2018 koordinatorka Sekcije za promocijo UTD v Sloveniji, v okviru Zofijinih iz Maribora.

NAMEN je odstop vlade, ki žali in ustrahuje ljudi.

CILJ je življenje v državi, kjer se nihče ne rabi nikogar bati.

KRAJ so trgi in ulice med njimi.

ČAS je petek ob 19. uri.

NAČIN je nenasilno, spoštljivo in umirjeno. Sedimo, stojimo, hodimo in se vozimo. Pogovarjamo se in spoznavamo. Izvajamo himno.

SKRAJNI NAČIN je splošna stavka.

PRED VLADNIMI POSLOPJI se ustavimo in izvedemo himno. Z avtomobilom enkrat dolgo zatrobimo.

PRED POLICAJI IN VOJAKI izvedemo pozdrav ali himno z nasmehom. Z avtomobilom trikrat kratko zatrobimo.

PODPORNA DEJAVNOST je obveščanje o dejanjih vlade.

JAVNA OBČILA se puntov udeležujejo, verodostojno poročajo in varujejo identiteto udeležencev.

ZNAK je kolo.

BARVA je zelena.

HIMNA je minuta tišine z roko na srcu usmerjeni proti oknom vladnega poslopja ali drug proti drugemu.

POZDRAV je roka na srcu, pogled v oči in nasmeh.

--

Razglas gverilskega puntanja – razlaga

NAMEN je doseči odstop državne ali občinske vlade, ki:

- žali in ustrahuje ljudi zaradi osebnih okoliščin ali izražanja lastnih prepričanj;

- ravna v nasprotju z zakonodajo in oškoduje državno premoženje;

- laže, potvarja uradne podatke in otežuje delo javnim občilom;

- otežuje delo strokovnjakom in ravna v nasprotju z njihovimi priporočili.

CILJ je življenje v državi, kjer se z izjemo zločincev nihče ne rabi nikogar bati, – v pravni državi, ki načrtno in strokovno:

- onemogoča nasilje, kriminal, revščino in uničevanje okolja;

- krepi javno zdravstvo, šolstvo, znanost in tehnologijo, samooskrbo s hrano, vodo in energijo, civilno zaščito ter potniški promet.

KRAJ so trgi in ulice med njimi. V primeru zapore so poti okoli zapore. V primeru napada represivnih organov so vse poti. Po potrebi si s koordinatami določimo znana, z vozili nedostopna mesta v bližnjih gozdovih, jase pred planinskimi domovi, vrhove hribov in gora …

ČAS je petek ob 19. uri. Traja, dokler se ljudje ne razidejo.

NAČIN je nenasilno, spoštljivo in umirjeno. Sedimo, stojimo, hodimo in se vozimo. Pogovarjamo se in spoznavamo. Izvajamo himno. Punt je prisotnost. Saj vemo, kaj hočemo.

SKRAJNI NAČIN je splošna stavka do odstopa vlade.

PRED VLADNIMI POSLOPJI se puntamo vedno. Mimogrede se ustavimo in izvedemo himno. Z avtomobilom se ustavimo, enkrat dolgo zatrobimo in peljemo dalje. Če je ustavljanje prepovedano, upočasnimo. Če je trobljenje prepovedano, odpremo okna in navijemo glasbo.

PRED POLICAJI IN VOJAKI izvedemo pozdrav, lahko tudi himno, s prijaznim nasmehom, da jim damo vedeti, katera stran je dobra. Z avtomobilom jim trikrat kratko zatrobimo.

PODPORNA DEJAVNOST je obveščanje ljudi, javnih občil in vplivnih ustanov doma in v tujini o neustreznih dejanjih vlade, policije, vojske, članov vladnih strank in njihovih poslovnih partnerjev.

JAVNA OBČILA so vabljena, da se puntov udeležujejo in o njih verodostojno poročajo. Pri tem naj dosledno zakrivajo obraze in na druge načine varujejo identiteto udeležencev ter ne izpostavljajo posameznikov, ki tega ne želijo!

ZNAK je kolo: pravo, broška, ličilo, tatu, slika, kip ali grafit.

BARVA je zelena – barva narave – oblačilo ali ličilo. Punt proti ustrahovanju in izkoriščanju je nujno tudi punt proti uničevanju narave. Ne želimo živeti znosno le nekaj tednov in mesecev, ampak mnogo let in desetletij.

HIMNA je minuta tišine. Vrag je vzel šalo! Med izvajanjem himne smo z roko na srcu usmerjeni proti oknom vladnega poslopja ali drug proti drugemu.

POZDRAV je roka na srcu, pogled v oči in nasmeh. Bodimo prijazni drug z drugim, ne glede na prvi vtis. Vsi smo tu iz istega razloga in z istim namenom … Zaupajmo si! Vzpodbujajmo se! Pomagajmo si! Potrebovali bomo drug drugega.

Povod za nastanek tega zapisa je neki dogodek, ki se je zgodil pred kratkim pri uri filozofije v gimnaziji. Šlo je za pogovor, v katerem so bili udeleženi dijaki tretjih letnikov in avtor pričujočega članka. Med pogovorom se je ena od dijakinj glasno uprla nekemu mnenju o mladih, ki smo ga nemara vsi že kdaj slišali in ki je na kratko povzeto v naslovu. Na pobudo dijakinje smo prebrali intervju z italijanskim filozofom Galimbertijem, ki je pred časom vzbudil mnogo zanimanja tudi v naših krajih (ob izidu prevoda njegovega dela Mladi in nihilizem). Eden od komentarjev ob prebranem, ki ga je izrazila dijakinja, je bil, da se s takšnim pisanjem o mladih zgolj utrjuje stereotip, ki mladim pripisuje nekatere lastnosti, zaradi se oblikuje podoba sodobnega najstnika kot povsem predanega zlasti trenutnim muhavostim, iskanju ugodja, drogam, spletnim klepetalnicam, televizijskim šovom ipd.