Zacvilila je hupa in voznik v sivomodri Kii, ki je vozil za belim Fordom, je pospešil in odbrzel po cestišču s 180 km na uro.
Voznik v belem Fordu se je glasno nasmejal in dvignil obrvi od začudenja, a ne zato, ker je voznik pred njim močno pospešil, temveč ker mu je s hupo in pomežikom dolgih luči želel le povedati, da nima prižganih luči.
Vedno sem rastel na možgane. Nikoli mi ni bilo težko misliti in vedno sem mislil več, kot je bilo potrebno. V šoli me ni motilo, da se je bilo treba učiti. Motilo me je, da se učimo večinoma neuporabne in dolgočasne reči. Žal mi je bilo vsakega dneva in ure, ki sem jo preživel v razredu ob poslušanju ali doma nad učbeniki in si trpal v glavo traparije, za katere mi je bilo že od začetka jasno, da jih bom pozabil takoj, ko bom za njihovo védenje dobil oceno, ker jih ne bom nikdar več potreboval. In žal mi je bilo, ker me je zanimalo toliko lepih, skrivnostnih in obsežnih stvari, za katere zaradi teh traparij nisem imel časa …
Nekaj paragrafov iz nastajajoče knjige Nočno sonce
Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako, kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvalevredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto?
Kdo sem?
Bitje vrste Homo sapiens.
Zgrajeno iz 100 milijard celic, kar je vsaj tisočkrat več, kot je zvezd v Mlečni cesti.
Sem sistem, ki ima za seboj 500 milijonov let evolucije, in se upravlja, oskrbuje ter zdravi sam.
Sem Rjavolaska s 105.000 las.
Afera Smodej sploh ni afera, ampak naravno stanje stvari. Svet ustvarjalcev na področju kulture je majhen. Vsi vse poznajo. Večina je odvisna od peščice, ti bajeslovni osebki pa so odvisni drug od drugega.
Paragraf iz nastajajoče knjige Nočno sonce.
Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da sem
do njene ideologije naravnan ekstremno apolitično, morda celo dionizično. Ponudim lahko
zgolj Jungov refleks ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti -
sistemsko kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj,
kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot
razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih
dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika
kot taka, kateri gonilo je individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja,
potrebuje izkopavanje kosti in korenin - lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja
in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen
približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim
kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in
etike - nedotaknjene za omadeževano roko človeka.
Luka Višnikar
Sredi ničesar se nahaja dodelano vsemogočno bitje. Predpostavlja se, da ima telo, ki je praviloma podobno opičjemu. Ne izvemo, kako je nastalo, kaj ga ohranja pri življenju in s čem si zapolnjuje neskončnost. Zgolj domnevamo lahko, da ga vseobsegajoči nič ne izpolnjuje. Vse bajke o nastanku vesolja, sveta in živih bitij se namreč začnejo, ko se odloči ta nič okrasiti z nečem. Postopki in vrstni red okraskov se razlikujejo od bajke do bajke. Na koncu so vse zvezde, rože in opice na svojih mestih, in zgodovina se lahko začne.
Že dolgo razmišljam, da bi opisala moje večkrat tedensko pot v podhodu železniške postaje ob Vilharjevi cesti, ki ga prečkam vsakič, ko želim na kratko priti v center Ljubljane. Srečo imam, da živim v Župančičevi jami in mi je ta pot z električnim vozičkom zelo priročna, dostopna, praktična; omogoča mi priti peš kamor hočem. Še posebno v spomladanskih in poletnih mesecih, ko je zame dovolj toplo, se s tem izognem nesmiselni uporabi avtomobila. Zelo osveščeno in ekološko kajne! Lahko bi bila že vajena in sprijaznjena, da je ta podhod mnoga leta takšen kot je, a kljub temu ponovno javno apeliram, na ureditev le-tega, saj je dejansko nedostojen t. i. najlepšega mesta na svetu. Nevem ali je to pristojnost direktorja Slovenskih železnic, g. Dušana Mesa ali župana MOL, g. Zorana Jankoviča? Pravzaprav je moja želja zgolj ta, da bi se oba v miru in počasi sprehodila ter si sama ustvarila vtis o tem o čemer pišem. Naj se jima pri tem s kolesom pridruži tudi podžupan g. Janez Koželj in predlaga konkretne tudi kratkoročne rešitve[1]. Morda se da z javnim pritiskom in apelom na to kaj vplivati in spremeniti.
Evropska mreža za neodvisno življenje (Europeean Network on Independent Living – ENIL) vsaki dve leti organizira srečanje različnih organizacij in posameznikov, aktivistov s področja hendikepa, ki se zavzemamo za pravico do neodvisnega življenja, svobodo gibanja, dostopnost, deinstitucionalizacijo, inkluzijo in druge temeljne človekove pravice, ki omogočajo enakopravno vključevanje vseh v vse sfere družbe. Tradicionalna prireditev poteka pod imenom Freedom Drive, gostil pa jo bo Bruselj med 26. in 28. septembrom 2022, prvič spet v živo po epidemiji koronavirusa.
Rim ni propadel leta 476. To je lažna novica, ki je nastala pol stoletja kasneje in se prijela. Njen namen je bil upravičiti napad Bizantincev na Apeninski polotok, da bi ga rešili in civilizirali (kot so Združenodržavci upravičili napad na Irak ter s tem rešili in civilizirali Bližnji vzhod). Rim je propadel zaradi prepleta dogodkov, ki so se dogajali prej in ki so sledili.