Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili

plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,

v ironiji preletava brezmejno nebo.

Uradna različica zgodovine gre takole: »Civilizacije so gradili in uničevali moški, medtem ko so ženske skrbele za dom in otroke.« Bržkone so mišljeni predvsem pravi moški, ki so vse dni mahali z orodjem in orožjem. Pametnjakoviči, ki so mahali s peresom, so bili tu zgolj zato, da ovekovečijo spomin na prave moške in njihove dosežke.

Pravi moški torej … Pravi moški še danes uživajo v lovu in ribolovu, ulovljeno spečejo na ognju ali v žerjavici, se zavlečejo v spalko ali šotor in naslednji dan ponovijo vajo … oprtani z osnovnimi civilizacijskimi potrebščinami hodijo iz kraja v kraj, plenijo, posiljujejo, požigajo in se rjoveč zaganjajo v sovražnike … izmenjujejo švic v telovadnicah in krvavijo drug po drugem na tekmah … ali potem, ko so kakšno reč res zgradili ali izdelali, posedajo v bližini vira pijače in modrujejo o svojih civilizacijskih dosežkih …

Česa vse se dotakne človek, kaj vse spozna,

pobere na poti v globini koprnečega srca,

ali kot introvertirana semena proti višavju,

ki v maternici črne zemlje izgovarjajo prve

besede, za trdne postave dreves,

Na obrobju velikega mesta je živela revna prodajalka. Šla je skozi težke čase. Komaj je sproti plačevala položnice ter kupovala pijačo za fanta in hrano za svoja otroka, Janka in Metko. Na koncu tega ni več zmogla in ni videla rešitve.

Neke noči, ko od skrbi ni mogla zaspati, ji je fant rekel: »Poslušaj, ženska! Jutri zarana vzemi otroka, daj vsakemu nekaj denarja in ju odpelji na sredo mesta! Pusti ju tam, kajti ne moreš ju več hraniti!«

Mestni lokal.

Sopara se počasi ohlaja v zasenčenosti.

Vesel sem, da sem lahko ostal le stol

ali na novo pobrisana miza,

kot senčnik ali kava v mirovanju –

ne da bi moral izgovarjati besede,

ali da bi moral sodelovati pri

vsakodnevnemu zlaganju zlogov,

besednih zvez in samoumevnih

stavkov.

Zamaknjen v topel veter, v štetje

mimovozečih avtomobilov – ne da

bi vedel, kolikšen je njihov seštevek,

ali pa kot mimoidoči maček,

ki je legel v senci hladne trave,

v brezimenskem strmenju in goli

radovednosti, iz katere opazuje in

mu to dejanje zadošča;

kar mu na uhlje prinesejo zračni

tokovi, je zanj nezemeljsko;

kar se nam izliva iz ust in kar

gradimo po praznini za oblikovanje.


Luka Višnikar


Ko so se kolesarji vozili po Ljubljani

in s transparenti zahtevali pravico,

vedno so naleteli na dramatično krivico.

Veliki despoti so Hojsa naščuvali,

da policija bila je zelo aktivna.

Olaj izvajal je Janševo komando

in naganjal »ljudske« policiste,

da so nad protestniki izvajali prisilo.

Covid je nekaj ljudi pobil in pohabil. Čisto vse nas je pa razdelil. V Sloveniji smo celo raztrojeni: na cepilce, proticepilce in janšiste. Janšisti so sicer v celoti razdeljeni med ostali dve skupini, a ne v eni ne v drugi nočejo imeti nič z njimi. Ne vem, kako se razumejo janšisti cepilci in janšisti proticepilci. Domnevam pa, da je tudi njim težko …

Razkolov med nami ni povzročil covid, ampak smo jih sami – vsak od nas. Vsi smo drugim in tretjim pametovali, jih prepričevali ter se iz njih norčevali. Marsikdo je žalil in grozil. In ni jih bilo malo, ki so se zatekli k nasilju …

Tu sta zvestoba in mir. Tu, med

ohlajajočimi sencami akacijevega objema.

Junij s polno paro uteleša,

kar preletava v zraku že od zadnje zime.

Park vojaške zgodovine Pivka je prodrl v zavest miroljubne manjšine Slovencev, ker so vanj umestili, pravzaprav skrili, komunistične spomenike iz Parka Brdo in vojašnice Poljče. Tja nikakor ne spadajo. Škoda je tudi, da jih skrivajo. Ti stasiti liki v groteskno kičastih držah so neizpodbitni dokazi, da je bila Jugoslavija diktatura. Z njimi bi lahko raznorazni dežmani dokazovali, da imajo prav. V demokratičnih deželah takšnih trapastih kipov ne delajo. A najbrž je to težava: oni bi radi postavljali točno takšne kipe, le drugim junakom …

Ko sprejemamo odločitev

ocenjujemo in analiziramo

med dobrim in zlim,

se spodbujamo,

da odkrijemo pravo pot

in vedno smo v dilemi

kaj je tisto pravo,

ki nam bo dalo zadovoljstvo.



Obstajajo dvomi,

kar nekaj vprašanj,

ki zavirajo odločitev,

dramijo razum,

izkušnje in znanje,

tvorijo zaključke,

ki niso po naši meri

in niso tisto, kar hočemo.



Čutimo, da je razum ovira,

da ne daje prave odločitve:

preveč je preračunljiv

in odvisen od strahov,

družbenih pravil,

preveč je ovit v kalupe,

železne okove,

ki nam jemljejo svobodo.