Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,

srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.

Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,

si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,

ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami

že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno

stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži

do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,

okoliškega grmičevja, spominov in vabljive

brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.

V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,

ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,

ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno

črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino

neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja

prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v

mehkem pozibavanju narave.

Roman je prvi med enakimi, kralj Artur, Prstan Mogote, gospodar besednih umetnosti: »Edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče, v črnini jih poveže.« Če bi bil glasbilo, bi bil orgle ali sintesizer. Če bi rasel na vrtu, bi poganjal med staro šaro ob ograji, kjer se mešajo vrtnine in pleveli …

Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,

in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu

močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda

in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost

in hitrost, v katero se je zataknil svet..

Nekateri pojavi so skupni vsem človeškim skupnostim (in mnogim živalskim, če smo že pri tem). Imenujejo se kulturne univerzalije. Nekatere človeške skupnosti – med drugim tudi naša – se imajo za civilizacije. Ali tako o sebi razmišljajo tudi mravlje, ne vemo.

Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,

sence gozda, kot mistika hladna, ožgane

ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,

njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,

ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa

T.i. aplikacija, ki nam jo je (izvajalcem) kot zahtevo za izplačilo delovnih ur osebnih asistentov zapovedalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) sproža veliko ogorčenja, jeze, strahu in nerazumevanja. Aplikacija pravzaprav ni ustrezno ime, saj gre le za skupni sistem beleženja opravljenih, ki jih opravijo osebni asistenti ur pri posameznem uporabniku, glede na njegove potrebe in seveda priznano število ur osebne asistence. Najpogostejša zmotna predpostavka je, da gre za aplikacijo, ki geolokacijsko sledi posamezniku. To ne drži; nima možnosti sledenja asistentu ali uporabniku, prav tako ne določa ali kaže lokacije, kjer naj bi se nahajali. Gre za računalniški program do katerega lahko posamezni osebni asistent ali asistentka z geslom dostopa preko računalnika ali telefona in beleži prihod na oziroma odhod z dela. Namesto dosedanjega vpisovanja v evidenco na listu, se boste sedaj ob začetku in zaključku dela zgolj »pofočkali« na telefonu/računalniku.

Slovenskih filmov ne gledam. Gledam pa napovednike zanje – v pričakovanju, da me kateri vendarle prepriča, naj grem v kino. Doslej me še ni. Napovedniki so pravi učbeniki slabosti slovenskega filma. No, v sprevrženem svetu filmarjev gre bržkone za vrline, sicer se ne bi hvalili z nečim, ob čemer bi se gledalci najraje udrli v tla namesto njih …

Ljubim vas, polnovredne besede,

ko vlak me preseda skoz' mesta

in 'z neba na glavi pristajate,

pronicate v lase, oči prižigate,

Vojska je spet priljubljena. Vojska je edina, ki stoji med nami in – khm – vojsko … Ena teh vojsk je imela vojaško parado, druga pa ima dneve odprtih vrat. V Mariboru je svoj dan med drugim obeležila z letalskimi akrobacijami nad strnjenim blokovskim naseljem in vojašnico, v kateri se je takrat trlo družin z razigranimi otroki, namazanimi z bojnimi barvami. Jedli so golaž, poslušali glasbo in se lovili okoli oklepnikov, prevelikih, da bi v Sloveniji lahko služili čemerkoli, razen ogrodju za otroško igro (kot Banksyjev vodni top).

Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja

čarno prisotnost. Odložil sem telo na

lesenem ležalniku in se vdal padajočim

sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.