JJ zastopa ideologijo, v kateri je mogoče z lahkoto odkriti poseben element, na katerega sicer stavi. Imenujemo ga zmotno prepričanje o skupni prihodnosti. Slovenski narod bi se po njegovem prepričanju moral znebiti komunističnih stricev iz ozadja, potem pa bi skupaj poleteli v prihodnost, ki morda ne bo idealna, bo pa zagotovo lepša od temne sedanjosti. Taka drža je skoz in skoz problematična, kajti tudi če bi se znebili komunističnih stricev, bi se pojavili drugi strici, ki bi zavzeli isti strukturni kraj, od koder bi jih izganjali, in tako v slabo neskončnost. Je pa taka drža dobra, če hočete vladati, kajti vedno boste našili nekoga za izganjanje in nekoga, ki vam bo pri tem pomagal.

Lahko pa da je zgodba o pomanjkanju intelektualnih sposobnosti v resnici obrnjena. Morda smo vsi na začetku enaki v potencialu za razvoj intelektualnih kapacitet, vendar jih lahko zaradi finančnih, družbenih in drugih okoliščin (kamor štejem tudi zahtevo po ubogljivosti) razvijejo le nekateri. Kot je nekoč zapisal Miha Mazzini: » Dajmo jasno in glasno povedati, da tisti, ki z odliko preživi 20 let šolanja, dokaže le, da je sposoben vegetirati brez ustvarjalnega in smiselnega dela.« Šolstvo namreč temelji na ubogljivosti in pomnjenju na ukaz, kar z razvojem kreativne, kritično misleče osebe pač v rahlem nasprotju. No, zdaj si pa predstavljajte, da bi bil sedanji šolski sistem »oborožen« še z orodji za tlačenje mladine iz polpreteklih časov in razložite, kako naj izvirnost in samostojnost rasteta v takem okolju.

Danes se po medijih, še posebej tistih klasičnih, širi divje obračunavanje z mladimi. Knjige, še posebej vzgojni priročniki, intervjuji in predavanja so polni govora o nesposobni, naduti, zapiti, sebični, nevedni, leni, moralno in intelektualno degenerirani mladini. Enotnost pedagoške, sociološke, psihološke, kulturološke in še katere stroke je naravnost presenetljiva. Pristaši vseh smeri, neomarksisti, postmodernisti, freudisti, lacanisti in ludisti, oni na robu, oni na sredi in vsi kar jih je vmes, vsi se strinjajo, da je mladina postala razdiralska, malone barbarska sila in da je taka postala zaradi nepravilne tj. permisivne vzgoje, ki mladim ne postavlja omejitev in zahtev ter jim daje preveč pravic in premalo dolžnosti, preveč užitka ter premalo dela.

23. avgust je bil razglašen za dan spomina na žrtve totalitarizmov. Če ga že imamo, pa ga izkoristimo za razmislek. Vendar prepustimo zgodovinarjem in nesposobnim politikom pretekle totalitarizme, da se ukvarjajo z njimi. Medtem pa raje razmislimo o totalitarizmu, ki ne samo, da predstavlja možno grožnjo, temveč je že prisoten - tukaj in zdaj.

Kardinal Rode je pred časom nekoliko slavnostno in z občutkom za pravi (medijski) trenutek izjavil, da je največje bogastvo Cerkve to, da zastopa večino slovenskega naroda. Ta je morda podelila mandat Cerkvi, da jo zastopa, bolj verjetno pa je, da ji ga ni podelila, saj empirični dokazi za nasprotno ne obstajajo. A zares pomembno je nekaj povsem drugega.

Anarhizem kajpada nima nič skupnega z metanjem bomb, rušenjem institucij in anarhijo (kot stanjem, ko naj bi vsak posameznik končno delal, kar se mu zahoče, ne da bi se moral pri tem ozirati na druge) – bistvo anarhizma je čisto nekaj drugega. Pomeni namreč mišljenje v strogem pomenu besede: obstaja samo ena vrhovna avtoriteta (kot je zapisal Kant), in to je um.

Francoski filozof Alain Badiou je dal svoji zadnji knjigi naslov Vnovično rojstvo zgodovine. Naslov je več kot simboličen, saj je natanko zgodovinski. Zgodovine namreč nikakor ni konec, kot so nekateri zgodovinski in politični modreci trdili že pred desetletji, temveč se nadaljuje v zelo drugačni obliki. Vnovično rojstvo morda res pomeni, da je zgodovina v določenem trenutku zastala in celo zamrla, toda končala se zagotovo ni.

V filmu Trumanova predstava (The Truman Show, 1998) vidimo čisto na koncu, ko se Truman odpravi iz Matrice, da gledalci na drugi strani zaslonov že mrzlično brskajo po časopisih in sporedih, da bi ugotovili, kaj bodo lahko gledali v nadaljevanju. Zanimivo je predvsem to, da so številni izmed njih pristno navdušeni nad Trumanovo zadnjo potezo, nad njegovim pogumnim odhodom torej, toda obenem že vneto razmišljajo, kako bo življenje dolgočasno teklo naprej ob gledanju naslednje televizijske nanizanke ali serije. Njihov odnos do Trumanove poteze je povem jasen: čudovito je, da je Truman spoznal resnico lastnega življenja in se pogumno odločil, da zavrne korporativno manipuliranje, ki mu je sicer omogočilo mirno, estetizirano življenje v skoraj utopičnem okolju, toda mi želimo predvsem gledati novo nadaljevanko.

Išče se nov koncept, nova paradigma, nov modus vivendi, da bi ga lahko uspešno zoperstavili vseobsegajoči neo-liberalni ekonomiji, ki nas vztrajno vleče v spiralo samouničevalne logike delovanja. Zgolj vprašanje časa je še, kdaj bo polom, kdaj bo pogrom, razpad tega sistema za katerega mnogi dejansko globoko verjamejo, da je najboljši možni globalno-ekonomski sistem. Zato se ga, z lepa ali z grda, še kar naprej širi, vsiljuje in propagira neglede na vse občutne razpoke in protislovja, ki jih še največji fanatiki neoliberalizma ne morejo več zanikati.

Recimo, da so Marijo zares vzeli v nebo. Morda so jo, morda pa je tudi niso. A empirija v tem primeru sploh ni pomembna. Pomembno je nekaj drugega. Pomembno je to, kar je v duhu, pomemben je način, kako poskrbimo zanj. Na večer pred Marijinim praznikom sem bil pri maši. V Grožnjanu. Pravzaprav bi moral reči, da smo mašo organizirali kar sami. Bili smo s prijatelji. Ob enajstih zvečer smo po navdihujočem sprehodu skozi prečudovito mesto sedli za dolgo leseno mizo, ki še vedno stoji tam, pod lipo, ob zidu mogočne cerkve. Najmlajši je štel trinajst let, najstarejši štirikrat več; bilo nas je osem, nekaj manj kot apostolov. Potem smo dolgo v noč razpravljali v čarobni luči dveh sveč. O temah, ki presegajo banalne vsakdanje klišeje, dogme, politične puhlice in medijski žargon. Nikomur se ni mudilo domov, nihče ni bil utrujen ali zaspan, nihče se ni dolgočasil. Zlasti pa nismo potrebovali duhovnika, da bi nam povedal, kako naj preživimo večer.