Vrednost blaga v kapitalizmu ni sopomenka cene blaga in je popolnoma drugačna od vrednosti, kot so jo poznali v fevdalizmu in ostalih družbah s takšnimi ali drugačnimi produkcijskimi načini. Vrednost blaga v kapitalizmu, ne glede na to, kar pravijo neoklasični ekonomisti, ni naravna in univerzalna kategorija – vrednost je odvisna od organizacije posameznega načina proizvajanja blaga.

Pričakovano je Upravno sodišče zavrnilo tožbo Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) zoper Komisijo za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija). Komisija je namreč FIHO zaradi zaznanih korupcijskih tveganj odredila izdelavo načrta integritete, zoper njeno odredbo pa je FIHO vložil tožbo. S tožbo so na FIHO ponovno poskušali uveljaviti ekskluzivno interpretacijo zakonodaje in zaobiti vsa načela transparentnosti in zakonitosti svojega dolgoletnega pokvarjenega delovanja. Pokvarjenega predvsem do invalidov samih, v katero korist bi morali delati. Dejansko pa se nekateri vodilni funkcionarji invalidskih organizacij, združeni v NSIOS, že leta finančno okoriščajo in zlorabljajo položaj za svoje posle. So nedotakljivi. Kljub številnim sumom in aferam nenazadnje tudi očitnim dokazom v nobeni zadevi še ni bilo epiloga, niti ni prišlo do ugotavljanja odgovornosti odgovornih za povzročeno škodo in razsipavanje z javnimi namenskimi sredstvi.

Zakaj so povsod po svetu drugorazredni ljudje vsi, razen zdravih moških domorodcev srednjih let? V čem so oni toliko boljši, oz. česa ženske, starci, otroci, invalidi, bolniki in tujci niso sposobni početi tako dobro? Ali bi se bilo nemara bolje vprašati, v čem so drugorazredni pripadniki družbe tako dobri, da to ogroža njene najboljše člane? …

Vsak človek ve, kaj pomeni trditev, da nosimo maske, za katerimi skrivamo resnični jaz. Lahko je seveda tudi obratno (da je maska resnica, za katero se skriva lažni jaz), toda premislimo tokrat prvo možnost.

Včeraj sta na konferenci Subversive Festivala v Zagrebu predavala Renata Salecl in Michael Hardt. Govorila sta predvsem o kapitalizmu, krizi in zadolževanju, kar je trenutno pravzaprav več kot aktualno. Prav tako aktualen je tudi govor o levici oziroma o njeni neprisotnosti – češ da nima vizije, da nima dobre alternative kapitalizmu.

Prejšnji teden sem sodeloval v pogovoru, ki smo ga družno organizirali dijaki in učitelji na bežigrajski gimnaziji. Zgodilo se je prvo srečanje foruma, ki smo ga ustanovili, ker smo ugotavljali, da priložnosti za kvalitetno razpravo v sodobnih občestvih – pa čeprav se imenujejo »demokratična« - kronično primanjkuje. V množičnih občilih je zlasti veliko priložnosti za dokazovanja in merjenja moči, prepričevanja, kdo je »boljši«, »pametnejši«, ali pa kdo ima več denarja – o vsem se da pogovarjati, za vse se najde čas, le za nekatere teme vedno znova ni priložnosti in časa. Najbrž ne po naključju.

Saskia Sassen je na včerajšnjem predavanju na mednarodni konferenci Prihodnost Evrope, ki poteka v Zagrebu v okviru Subversive Foruma, opozorila na pomembno in zelo uporabno razliko med demonstracijami in okupacijo.

Danes imamo dva precej jasno izoblikovana pogleda na rešitev globoke ekonomske, politične, družbene in okoljske krize: prvi je strogo varčevanje, drugi večje trošenje – predvsem s strani države. Oba pogleda sta na nek način logična, problem pa je, ker je v ozadju obeh močan ideološki naboj, ki onemogoča resne premike za izhod iz krize.

Strogo varčevanje

V današnjem ekonomskem sistemu, ki je osnovan na kapitalističnem proizvodnem načinu, le-ta pa temelji na neprestani rasti gospodarstva, povzroča strogo varčevanje države (t. i. neoliberalna doktrina) katastrofalne posledice, saj spodkopava same temelje tega sistema in s tem družbe kot celote. Strogo varčevanje je v tem primeru dobro zgolj z okoljskega vidika, saj se s krčenjem ekonomije zmanjšuje brezglava poraba naravnih virov in obremenitve okolja.

Pips v roki ali pajek na stropu? Zeliščni vrt ali angleška trava in tablete? Reka ali plovno smetišče? … Za edinega neiztrebljenega človečnjaka rodu homo so odgovori jasni.

Otroci nimajo posebnih težav z imaginacijo. Ravno nasprotno: praviloma v njej neskončno uživajo, kar pomeni, da vedno znova potujejo po drugačnih, novih svetovih, in uživajo v njihovem raziskovanju, dokler jih starši ne spremenijo v nevrotične. Odrasli, torej tudi starši, imajo navadno resne težave z imaginacijo.