Kralj Matjaž

Poglejmo si Evropo v globoki preteklosti, preden se pojaviše moderni človek. Takrat namreč tukaj že obstajašeta dve neandertalski kulturi, severna in južna, poleg tretje, vzhodne kulture. Danes vemo, da Neandertalci ne beho kar izginili, ampak da jih nekaj malega nosimo s seboj v svojih genih, torej beho vse tri neandertalske kulture že osnova, ki zaradi kasnejše eksplozije prebivalstva postajaše skoraj neopazna. Največja novost novega rodu, ki prideše pred 45000 leti v Evropo ob otoplitvi in vzrok njegove velike razmnožitve beše simbioza s psom, kar zaradi večjega ulova ljudem omogočiše obvladovanje večjih pokrajin in širitev svojih naselij po Evropi. To toplo obdobje trajaše nekje okoli 15.000 let, potem pa približno 20.000 let trajaše ledena doba, ko se prebivalci umakneho na jug Evrope, predvsem na Helm, od Alp do Krima na Črnem morju, ter v južno Španijo. Vendar pa to sklepamo le na podlagi ostankov naselbin in ostajajo takratni nomadi dokaj onkraj našega obzorja. Gre za dve naseljeni ali pol-nomadski ledenodobni kulturi, od katerih ima vzhodna, helmska naziv Gravettienska kultura, tista zahodna, iberska, v Španiji in Franciji, pa Solutreanska kultura. Med ledeno dobo beše morje 100 metrov nižje, kar pomeni, da beše zemlja, ki je danes potopljena s severnim Jadranskim morjem, kopna in najbolj primerna za življenje, vse do Šibenika. Po koncu ledene dobe se moraho prebivalci umakniti pred napredujočim morjem in zaradi njihovega načina življenja prej jim najbolj ustrezaše bivanje v predgorju, ki jim nudiše zavetje tako pred vremenom, kot pred napadalci. Tako poseleho predgorje, kot venec okoli Alp, na podoben način kot na najstarejšem izmed njih, na Ljubljanskem barju in sicer beše do danes najdenih okoli Alp približno tisoč mostišč ali kolišč.

Na red in disciplino nas vlada navaja,

se bomo že morali sprijazniti vztraja,

zategovanje pasov je dobra vaja,

da se iz nas iztisne zadnja sapica,

ki bi lahko bila še kaj uporniška.

Socialna kapica bo ščitila in poskrbela,

da elita bo bolje živela,

vile z bazeni, konjički jekleni,

eksotični izleti, v postelji z mladimi dekleti,

vse to je nivo, ki ne more pasti kar tako.

Reveži so revščine že vajeni

in znajo po blatu kar dobro plavati,

a elita je tista bolj izpostavljena,

saj že blaga finančna nihanja,

lahko povzročijo zastoj neoliberarnega parazitarstva.

V mesecu marcu imamo v zahodni civilizaciji kar dva praznika namenjena ženskam, 8. 3. je dan žena, 25. 3. pa materinski dan. Očitno so vsi ostali dnevi posvečeni moškim, saj nisem zasledil, da bi obstajal nek poseben dan moških, tudi očetovskega dneva še nisem praznoval. Od kod potreba po nekakšnem posebnem »slavljenju« enakopravnosti žensk? Ali se ta civilizacija ne razglaša za »krščansko«, kjer naj bi bili po nauku ustanovitelja in duhovnega vodje kristjanstva Jezusa Kristusa vsi enakopravni, tako ženske kot moški. Tudi moderni, sekularizirani, od verskih skupnosti ločeni Zahod ohranja ta dva praznika, ker očitno ženske še niso zares enakopravne, pa čeprav na bombah, ki jih Zahod meče na »nedemokratične« režime, z velikimi črkami piše nekaj o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah.

Kmalu bo največji krščanski praznik, kot ga imenujejo, dan, ko je Jezus na hrbtu oslice prikorakal v Jeruzalem in tam naredil štalo, potem pa so ga križali. Ob prazniku bodo dostojanstveniki in drugi govorili o enakopravnosti ljudi, o odrešitvi, ljubezni in solidarnosti, obenem pa bo vsakomur povsem jasno, da je to le sajenje spomladanskih rožic, zaradi katerih v družbi ne bo nič manj nepravičnosti in izkoriščanja ljudi, bogati bodo še bogatejši, revni revnejši, sklicevanje na moralne in druge zakone pa bo le dim v vetru.

Pri izpadih mnogoštevilnih takšnih nad maloštevilnimi drugačnimi me zmeraj zbode v oči neverjeten čustveni naboj, s katerim izvajajo svoje besedne ali beseda-je-meso-postalne pogrome. Če se odločiš trpinčiti svoja ušesa s poslušanjem njihovih blodenj, ugotoviš prav to – da gre za blodnje brez repa in glave, za trditve brez osnove in – kar je najbolj presenetljivo – da ti nikakor ne uspe najti razumnega povoda za tako osebno živčkanje.

V filmu Kung fu Panda 2 spremljamo kratko sekvenco, v kateri zlobni pav, gospodar Šen, predlaga kozi, naj mu prerokuje prihodnost. Pogleda naj v posodo, ji reče, in pove, kakšna slava ga čaka; prepričan je, da ga tako ali tako čaka zgolj slava, kar pomeni, da že pozna prihodnost in da mu koza ne more povedati ničesar novega; torej naj le potrdi, kar je že vnaprej jasno in določeno.

Ljudje se večkrat nemočno sprašujejo, zakaj se oblastniki in kapitalisti ne potrudijo bolj, zakaj ne prisluhnejo ljudem, zakaj se ne znebijo besednjaka o dobičkih, gospodarski rasti, investiranju zasebnega kapitala in podobnem. Odgovor na njihova vprašanja je zelo preprost: ker verjamejo v kapitalizem, čeprav je ta dober zgolj za peščico, kar vsi zelo dobro vemo.

Človek z vsaj trohico inteligence se te dni sprašuje, kaj je narobe s predstavniki vlade. Oni dan je tako nekdo na ulici pripomnil, da je JJ psihotičen, drugi pa ga je popravil, češ da je verjetno mislil, da je psihopat. Klinične diagnoze so seveda del vsakdanjega žargona, zato ne povedo dosti, je pa pomenljivo, da ljudje razmišljajo, da je z vlado nekaj hudo narobe. Kako se torej razvija zgodba?

Duhovno zdravje Slovencev in Slovenk je (vnovič) na resni preizkušnji. Ne ogroža ga zgolj JJ s svojo vladno ekipo, ogrožajo ga tudi sami prebivalci te države. V nedeljo se bo na referendumu že pokazalo, kako znajo sami poskrbeti zanj.

Ljudovlada

Najprej na kratko ponovimo, kaj ugotovihomo o pojmu Velika Slovenija. Ta pojem torej obstajaše še vsaj pred 150 leti, pomeniše pa združitev vseh slovensko govorečih narodov, s čimer beho mišljeni tisti narodi, katerim pravimo danes slovanski. Takšno gibanje beše v sredi 19. stoletja eno izmed ključnih velikih družbenih dogajanj in njegovi največji sovražniki beho v Vatikanu ter na evropskih dvorih, poleg tega pa še v nemškem komunističnem gibanju. Središčna politična osebnost tega velikoslovenskega gibanja v 19. stoletju beše Rus Bakunin, središčna jezikoslovna osebnost pa naš - karantanski Matija Majar Ziljski. Velikoslovensko gibanje namreč vsebovaše svojo politično in svojo jezikoslovno težišče. To gibanje iz srede 19.stoletja pa beše dejansko potomec reformnega gibanja iz 16. stoletja, ko beše jezikoslovno težišče zbrano v Trubarjevem moštvu, politično težo pa nosiho kranjski, štajerski in koroški deželni zbor. Največji sovražnik velikoslovenskega gibanja v 16. stoletju beše katoliška cerkev, ki književno dejavnost prepovedaše in knjige zažigaše. . . Tudi to velikoslovensko gibanje pa beše potomec cerkvenoslovenskega gibanja iz 9. stoletja, ko kot jezikoslovno težišče delovaho učenci Cirila in Metoda, politično težo pa nosiho Moravski knez Rastislav, Karantanski knez Kocelj ter do neke mere tudi bizantiski cesar Mihael II, ...in začuda celo papež Leon II.! Zdi se torej, da Rim takrat še ne beše tako neusmiljen nasprotnik Velike Slovenije, a to seveda beše zgolj iz političnih odnosov z Bizancem, saj ob prvi priložnosti – ob Metodovi smrti, ukazaše brezpogojen odpoklic njegovih učencev in v Pragi namesto slovenske, ustanoviše katoliško škofijo. In že v 11. stoletju pa spodbujaše Bretislavovo sekanje svetih dreves stare vere in izgon pravoslavja. Še toliko jasneje se Rim opredeliše v 19. in 20. stoletju, in sicer ostro nastopiše proti socializmu Bakuninovega tipa ter se v tem konfliktu odločno postaviše na fašistično stran.