Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.

Spoštovane ponosnice, ponosneži in ponosenca!

Čestitam vam ob 50-letnici Stonewallskega upora, ki vas je povezal in naredil vidne; upora, po katerem za vas ni bilo več poti nazaj, ampak samo naprej! Dolgo pot ste prehodili in ogromno ste dosegli: zakonodaja vas marsikje ne prepoveduje več, zdravniki vas ne spreobračajo in družba se je sprijaznila, da obstajate. Če sem pred četrt stoletja izvedel, da so pretepli pedra, sem odmahnil z roko: »Sam je kriv, kaj pa izziva!« Če danes izvem, da so pretepli človeka, ker jim ni bil všeč, sem žalosten in jezen.

Še manj pa veliki duhovnik kot to trdi neki novinar na tv eksodus.

To, da je bil Jezus veliki duhovnik, je trdil danes neki novinar (ime bom zamolčal, ker je škoda, da ga navajam) na televiziji eksodus (po njihovo in slovensko nepravilno tv Exodus, kajti Slovenci pač nimamo v abecedi črke iks (x), ker je to znamenje v matematiki).

Ljudje s posebnimi potrebami so v resnici ljudje s posebnimi izzivi. Njihove potrebe niso nič nenavadnega; le več časa potrebujejo, da jih zadovoljijo. Z izzivi je povsem druga pesem; čas ti prav nič ne pomaga, če skušaš z električnim vozičkom priti po stopnicah – razen če čakaš tako dolgo, da se stavba sesuje v prah in se nato zaprašiš v ostanke želenega nadstropja …

Že pred meseci, 21.3.2019 smo na MDDSZ, konkretneje na Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja poslali prošnjo za informacije na podlagi Zakona o medijih. Do nas so namreč prišle neuradne informacije in govorice o čudnih praksah mešetarjenja na nekaterih društvih znotraj Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, češ naj bi nekateri slepi prišli na Zvezo, da bi svoje odločbe o upravičenosti do osebne asistence koristili pri njih, a pod pogojem, da jim oni ne odvzamejo polovico njihovega dodatka, kot to določa Zakon o osebni asistenci, ampak le nek manjši pavšal. Takrat nas je prav presenetila višina dodatka za pomoč in postrežbo, ki je dvakrat višja od drugih upravičencev z najtežjimi vrstami ali oblikami hendikepa. Odgovore ki sem jih dobila na MDDSZ sedaj v celoti objavljam in jih ne želim komentirati, saj mi gre dobesedno na bruhanje, ko nemo opazujem zlorabe, ki se z Zakonom o osebni asistenci dogajajo na številnih nivojih. Polovico svojega življenja sem namreč posvetila boju, da bi se ta zakon uveljavil za vse, ki ga potrebujejo, sedaj pa se številni dobesedno okoriščajo in iščejo kako obviti kar je potrebno izpoilnjevati kot pogoj. A o tem kdaj drugič, sedaj zgolj odgovori in podatki, ki smo jih prejeli; dovolj zgovorni!

Pred nekaj časa je Gregor Hrovatin pisal za Za-misli o instrumentalnih ansamblih, ki jih je še več kot gob po Černobilu in obravnaval delovanje teh ansamblov, pa mu ni kdo strokovno kaj oporekal, ampak – grozil. No, se mi zdi to tako kot Sazas, ki jemlje po vsej Sloveniji denar in ne vemo ne zakaj in ne čemu, če samo skromno pripomnim; in če jim kaj rečeš, ti samo grozijo. Moram reči, da dam Gregorju povsem prav: imamo toliko piškavih instrumentalnih ansamblov, ki nas moram preprosto reči zgolj dušijo in spravljajo ljudi na res smešno pot, ki daleč stran od ansambla Avsenik, ko je ta začel z delom in nam dal lepe prvence pesmi in melodije, ki so prihajale iz duše in so bile za dušo. Pela sta jih pa takrat Danica Filipič in Franc Koren. To so bile čudovite melodije in pesmi, ki se lahko postavijo ob bok kakemu Straussu in še komu pri drugih narodih. No, mimogrede, mi Slovenci tega ne vemo in ne znamo narediti, zato smo Avseniku postavi spomenik harmonike, za katero ne vemo, ali je arhitekt vedel, kaj dela in kako harmonika sploh zgleda…

Predsednik Šarec, prišel je čas, da se pogledava iz oči v oči,

pa naj se zgodi, kar za javnost prav gotovo ni.

Nisem vas še čisto politično razvozljala, kam bi vas pravzaprav dala?

Ali ste res tako drugačni, v pogumu, z dejanji in pod hlačmi;

ali je le metoda Stanislavski tista, ki jo spretno uporabljate, če zavajate?

Tudi meni igra in dramaturški prijemi niso tuji, le kaj drugega uporabiti gre,

da medijsko pozornost preusmeri nase se?

Mitja Čander, publicist, komentator je priljubljen gost različnih informativnih oddaj (24ur, Odmevi) predvsem na teme politične korektnosti, etičnosti in ohranjanja integritete skupin ali posameznikov. Že večkrat sem ga pozvala, da ravnanja in dejanja, ki jih propagira, aplicira tudi na sebi. Mitja Čander je namreč eden izmed treh članov Nadzornega odbora FIHO, ki na letni ravni razdeli več kot 16 milijonov evrov. Njegova funkcija ni častna, ampak za svoje delo dobiva sejnino in zato imam zanj visoka pričakovanja. Vedoč, da je Mitja Čander slep, sem mu v ta namen pošiljala številne dokumente, da bi mu morda odprla oči, tam, kjer ga drugi kolegi invalidi namerno zavajajo. Dodajam, da gre znotraj FIHO za zelo očitno kolizijo interesov, ki se tolerira in opravičuje z avtonomnostjo odločanja invalidskih organizacij. Zgodba je pravzaprav zelo podobna “ŠOU-ovski sagi" in zakonodajnim manipulacijam – tudi tu gre za zakonske izjeme in nadzorno praznino, ki podobno traja več kot 20 let. Še ena skupna točka je tudi opurtonističnost vloge vsakokratnih političnih strank, ki dovoljujejo odtekanje denarja. Invalidski lobi je dokaj velika skupina, ki pa se jo zlahka manipulira in javnost nima kritične distance, saj so invalidi ubogi, pomoči potrebni in smo jim dolžni priskrbeti kar največ, da jim pomagamo.

Od kod se je vzela vsa ta nestrpnost? Toliko desetletij nič, zdaj pa so naenkrat – kot v stepi po deževju – vzniknile cvetoče poljane zaničevanja, žalitev, groženj in nasilja. Kot mlada drevesa se pnejo kvišku posamezni skrajneži, ki v enem skrbno oddelanem strelskem popoldnevu dosežejo slavo in nesmrtnost. Rastejo celi gozdovi nemškutarskih domoljubov in navadnih nazadnjakov. Kot gozdna drevesa povezujejo podzemne nitke gliv, domoljube povezuje ravno tako gost in neviden internet. In posamezne vrste domoljubov bolje shajajo druga z drugo kot s komerkoli ali čemerkoli drugim.

Toliko desetletij nič … Če bi toliko desetletij res vladalo takšno »bratstvo i jedinstvo«, kot smo se v Jugoslaviji, pa i šire, tolkli po prsih, bi bilo tu vse čisto drugače. Če bi OZN res bila, na kar napeljuje njeno ime, bi bilo povsod vse čisto drugače.

UDK:

Izvleček

Marijan Gerdej, KJE JE DRUGA BOŽJA ZAPOVED. Izvirnik v slovenščini, izvleček v slovenščini in angleščini, povzetek v angleščini.

Druga božja zapoved je izbrisana iz desetih božjih zapovedi in se ne prikazuje na umetnostnih izdelkih na dveh Mojzesovih tablah in je kateheti niti ne poučujejo pri verouku. Zaradi tega je nastalo na svetu ogromno malikov, kar je sicer Bog v desetih zapovedih prepovedal, a ga hudobni ljudje niso poslušali, saj so zapoved izbrisali. Iz tega se vera v Boga obrača vedno bolj stran od Boga, – na žalost nikamor drugam kot k satanizmu. In to je spet ena vrsta bogokletja, ki ga ljudje delamo do Boga Očeta.