Mladi strokovnjaki zapuščajo državo. Groza in strah! Nič pa o tem, koliko mladih sploh ne postane strokovnjakov, ker jih pred zaključkom študija ustavijo hudobni profesorji. In koliko se jih ne razvije v strokovnjake, ker po študiju ne dobijo služb? In koliko se jih najde v drugem poslu in postanejo izredno strokovni, a jih vse življenje tepe pomanjkanje tozadevne izobrazbe?

Večkrat smo že slišali opozorila, da se bliža nova finančno-ekonomska kriza. Vendar te krize ni in ni. Kar ne pomeni, da je grožnja krize tudi zares mimo. Številna znamenja in opozorila kažejo na dokaj temno podobo globalne ekonomije. Večinski mediji o tem večinoma molčijo. Politiki pa itak živijo v iluziji "večne" gospodarske rasti, ki bo prinesla blaginjo ljudem in okolju (mladi so jim prejšnji teden na globalnem podnebnem štrajku skušali dopovedati, da tako pač ne drži). Gospodarska rast in okoljska kriza sta seveda neločljivo povezani.

Pol življenja sem bil prepričan, da je Franz Kafka povsem zblojen tip. V drugi polovici sem ugotovil, da je zblojeno bolj ali manj vse, razen Franza Kafke

Ko skozi leta spremljaš vso to "silno" komunikacijo skozi elektronske medije, ne moreš mimo preproste ugotovitve, da se vso ljudsko umsko, intelektualno, čustveno in "humorno" dno v pretežni večini konča z dvema modnima črkama: »Lp«.

E pur si muove”, juhu, končno, morda tokrat le ustavijo ta invalidski twilight vrtiljak. Tako nekako smo razmišljali, ko smo v medijih zaznali notico, da se bo KPK ponovno lotila pregleda razdeljevanja sredstev oz. sume sistemske korupcije, ki se iz leta v leto vrši znotraj FIHO.

»Otroci so naivni. Kaj pa mislijo, da lahko naredijo?« »Raje bi šli v šolo, namesto da zapravljajo čas!« »Imajo pa vsi pametne telefone – tem pa se ne bi odpovedali …«

Zdaj pa jaz vprašam: »Kaj pa lahko otroci naredijo drugega, kot da gredo na ulice?« »A v šoli pa ne bi zapravljali časa?« »In kakšen prispevek k zmanjšanju podnebnih sprememb in propadanja narave bi bil, če bi se odpovedali telefonom?«

Za začetek si sposodimo verze Franceta Prešerna: »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta« (O Vrba, srečna vas domača). Morda je ta verz danes več kot aktualen. Naš največji pesnik si seveda niti predstavljati ni mogel Interneta, a ta verz je naravnost vizionarski. Opisal je nič drugega kot zapise tako imenovanih spletnih trolov in raznih mračnjakov, ki vse, kar je dobrega takoj zastrupijo – z besedami. In besede so lahko strup. Kdor misli, da je vseeno kar govori in piše, se močno moti. Beseda – zapisana ali izgovorjena – ima izjemno moč. Lahko sproži uničenje. Kako se začnejo pretepi, konflikti vseh vrst ali vojne? Vedno z besedami. A besede seveda lahko ustvarjajo tudi dobro - kreirajo, povezujejo, celijo rane vseh vrst...

Punčke so pridne, fantki so poredni. Punčke se učijo, fantki so leni. Punčke so pametne, fantki so iznajdljivi. Punčke ubogajo, fantki imajo umazana ušesa. Punčke pomagajo, fantki počnejo neumnosti. Punčke so lepe, fantki so živi …

Roza in modro lahko prerasteš … Punčke in avtke že težje … Pridnost ali porednost pa se vklešeta v tvojo dušo kot tatu – z nešteto vbodi, po katerih teče strup. Lahko ga z nečim pokriješ, lahko si ga razpraskaš, lahko si daš čez še enega, da ga prekrije, a tatu ostane za vedno …

Novoletne zaobljube o zdravem življenju se rade prenesejo na prvi vikend, ki diši po pomladi (počakajmo še nekaj let, pa bo to dvoje sovpadlo). Včasih držijo še drugi ali tretji vikend, nato pa jih ponedeljkove bolečine v mišicah skoraj brez izjeme pokopljejo. V omarah in kleteh ostanejo le spomeniki zaobljubam – svetleče nove trenirke, čevlji, kolesa, rolerji, žoge, torbe in članske izkaznice športnih društev – in svet se vrti naprej, kot da ni bilo nič … Zadeva se ponovi v času jesenskega pospravljanja, ko ljudje spet uzrejo vso to robo. Da bi zmanjšali slabo vest zaradi lenobe, jo še enkrat ali dvakrat uporabijo, preden spomladi nabavijo novo …

Stare marionete sestale so se v Ljubljani.

Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,

radi bi zgradili državo novo,

zato pametujejo in se sila napihujejo.