Koliko nas sploh še živi,

smo res za vse krivi mi?

kaj pa vse te lupine,

ki pozabile so na spomine,

ki brezglavo kimajo,

katerim oprali so možgane?

Te to sploh prizadane?

1.

-

Gledam Banat, Srem i Bačku s Fruške gore.

Gledam tako, a u duši lom.

Tu je nekad, kažu pesme, bio Đole.

Pevao je i odpevao

Ne le vsakodnevna domača, službena in družbena praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili in pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati.

Predšolski otroci živijo povsem mimo običajnih družbenih delitev na domačine in tujce, bogate in revne, izobražene in neuke. Vseeno jim je za barvo kože in tudi vrstnikovo neznanje jezika jih ne moti. So pa povsem vraščeni v svoje spolne vloge: izbirajo igrače, ki ustrezajo njihovemu spolu, se raje družijo z otroki svojega spola in se nasploh vedejo ustrezno spolu. Na stiske se pogosto in pretirano odzovejo z 'dovoljenimi' čustvi, 'nedovoljena' pa potlačijo. Vse to kljub temu, da nimajo pojma, čemu spola služita. So se takšni rodili? Ne, tako smo jih vzgojili.

Naj na začetku povem, da se v marsičem ne strinjam z vladnimi odločitvami, da ne spoštujem večine poslancev in njhovega vodje. Njihove odločitve so premalo demokratične in niso vir stroke. Iz vseh por vlade in njenih služb veje smrad po pokvarjeni človečnosti in njihove odločitve so skregane z demokratičnimi standardi. V Sloveniji se čuti strah in negotovost in Slovenci izgubljajo razum, kar se kaže na mirnih protestih in jeznih obrazih na ulicah mest.

Nepričakovano sem prejela vabilo na speltni weminar z naslovom »Pohod za življenje s strani e-novice 24KUL in sem si rekla, zakaj pa, saj v tem času, ko sem bolj ali manj doma, si lahko razširim obzorja in radovednost ter sodelujem in si ustvarim mnenje ter pridobim izkušnje. Tako sem se brez velikih pomislekov in z veliko radovednosti prijavila na Weminar. Sklepam, da imajo v svoji bazi, saj sem si pred leti dejansko z njimi dopisovala, ne nazadnje pa so me imeli tudi »črni« na listi abortistov. Ne glede na vse pa objavljam doživeto, ki se mi zdi nesprejemljivo s strani skupin ne, ki zagoraja pravico do živjenja in ob tem grobo diskriminira vse, ki jih sama presodi, da ne spadajo mednje zaradi drugačnega stališča ali mnenja. Seveda pa pozivam ne samo vpletene, ampak tudi pristojno ministrstvo in druge institucije, da se o tem izrečeje in zavzamejo jasno stališče.

Na praznik kulture je starec razmišljam o kulturi, o ljudeh, ki ustvarjajo kulturo naroda in o državi, ki ne zna ceniti kulturnikov in se do njih mačehovsko obnaša. Razmišljal je o tistih ljudeh, ki v kulturi ne vidijo zaslužka, razmišljal je o narodu, ki nima kulture, pa so prepričani, da imajo kulturo. Razmišljal je o ljudeh, ki se požvižgajo na kulturo in na vse dobrine, ki jih nudijo kulturniki naroda.

Lepo po Svetu je hoditi,

z besedo toplo se ljudi dotakniti,

iz njih nasmeh ali solzo izvabiti.

DIJAKINJA: Danes pa nisi razpoložena.

DIVA: Če ti iskreno povem, razmišljam, ali je prav, da te pripravljam na sprejemne.

DIJAKINJA: A zaradi zgodb o zlorabah?

DIVA: Ja.

DIJAKINJA: Je tako hudo?

DIVA: Sploh si ne predstavljaš!

DIJAKINJA: Pa mi povej!

Zamisel o okužbi, ki naj bi prehajala s človeka na človeka, traja že tisočletja. Svoje dni bi naj okužbo predstavljali demoni in zli duhovi, kar so svečeniki in tedanji zdravniki z velikim veseljem sprejeli. V isti koš so metali in kolero in kugo in vrsto drugih bolezni.