Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Predstavljajmo si, da živimo v Turkmenistanu. Naš predsednik Gurbanguli Berdimuhamedov je že absoluten vladar, kar se evropski samodržci in njihov slovenski oponašalec šele trudijo postati. Turkmenistanci smo seveda ravno tako pametni in neumni kot Evropejci in Slovenci. Jasno nam je, da to, kar nam vladajoči iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto prodajajo kot resnico, ni resnica. Včasih je resnica ravno nasprotno, včasih pa nekaj čisto tretjega. Včasih jo lahko uganeš, a se iz leta v leto manj trudiš, ker je vseeno. Trudiš se preživeti, ne da bi zašel v težave, ali pobegniti. Zdaj že vemo, da če postaneš begunec, neizogibno zaideš v še hujše težave, kot so tiste, ki si se jim hotel izogniti. Edina možnost, ki jo imaš, je, da se trudiš preživeti, ne da bi zašel v težave …

Imeli smo čas za razmislek. Veliko časa. V času karantene smo ugotovili, da lahko živimo bolj počasi, da nam ni treba ure in ure preživljati v trgovinah. Videli smo, kako se je marsikje bistveno izboljšal zrak; narava si je dobesedno oddahnila od našega prehitrega tempa ter brezkončnega hlastanja za potrošniškimi izdelki in storitvami. Spoznali smo, da imajo države nenadoma dovolj denarja za pomoč ljudem. Namesto pogostih kratkih in dolgih potovanj ter počitnic smo odkrili bližnje travnike in gozdove, dotlej neznane skrite kotičke. Imeli smo čas za razmislek: o drugačnem svetu, o drugačnem načinu življenja, o drugačni ekonomiji, o drugačni družbi. Vse bolj se zdi, kot da smo to enkratno priložnost zapravili.

Najprej so prišli po volkove in medvede, in sem bil tiho –

nisem bil ne volk in ne medved.

Potem so prišli po begunce in starce, in sem bil tiho –

nisem bil ne begunec in ne starec.

Potem so prišli po novinarje in umetnike, in sem bil tiho –

nisem bil ne novinar in ne umetnik.

Potem so prišli po mene – in nikogar več ni bilo, ki bi spregovoril zame.

Za babice in dedke,

žalostne, osamljene

in prepuščene smrti …

Spoštovani,

sem Elena Pečarič, Uni. dipl. filozofinja in soc. kulture, tudi večkrat hospitalizirana na Golniku in imam traheostomijo že 22 let. Od otroštva imam obolenje mišične distrofije, natančneje amiotrofija spinalis progresiva. V lanskem letu smo v našem 25 letnem boju končno dosegli temeljno človekovo pravico, in sicer pravico do osebne asistence, ki nam omogoča neodvisno in aktivno življenje, kljub težjim vrstam ter oblikam hendikepa. Prav tako se vrsto let »spopadam z individualnim svetovanjem« (da ne bo pomote, vse zgolj brezplačno) glede obvladovanja in ravnanja s kanilo ter invazivnimi in neinvazivnimi oblikami ventilacije, kakor tudi blaženjem akutnih stanj respiratorne narave. Sem že nekajkrat nastavljala parametre na ventilatorju in dajala napotke glede menjave kanile.

Pred dnevi je Trst pretresla novica o smrti zasluženega zamejskega Slovenca Aleša Lokarja, ki je jesen svojega življenja preživljal v domu za starejše v mestu Bergamo v Italiji. Svojo življenjsko pot je zaključil v 85. letu starosti. V času svojega življenja se je posvečal različnim področjem, med drugim ekonomiji. Odlikoval se je kot univerzitetni profesor in politični delavec. Še zlasti v 80. letih 20. stoletja je imel ključno vlogo kot član stranke Slovenska skupnost v občinskem svetu svojega domačega kraja. Bil je tudi odbornik v tamkajšnji upravi mesta. V Lombardiji pa je preživel le zadnja tri leta, in sicer po srčni kapi. Najprej je v Milanu živel pri svojem mlajšem sinu Marku, pred letom dni pa ga je življenjska pot zanesla v Bergamo.

Zakaj ljudje ne marajo znanstvenikov? Ker zapleteno govorijo in so čudno oblečeni? Ker v resnici ne govorijo jezika znanosti, ampak jezik denarja? Ker se bratijo z vladarji in bogataši ter 'znanstveno' pojasnjujejo njihove škodljive odločitve? …

Križ

Svetovna statistika pravi, da je od vnetja spodnjih dihal (predvsem gripe in pljučnice) leta 2017 umrlo 2.560.000 ljudi, torej nekaj čez 200.000 na mesec. Večji delež jih umre pozimi, torej je takrat ta številka precej višja. Od Covida 19, ki je tudi nekaj takega, jih je v 5,5 zimskih mesecih letos umrlo 312.000, torej povprečno 57.000 na mesec. Takole čez palec bo Covid kriv za vsako tretjo smrt od vnetja spodnjih dihal. Vendar teh smrti letos ne bo za tretjino več. Pravzaprav jih bo manj, kajti ukrepi preprečujejo tudi druge okužbe dihal. Spet pa se zaradi ukrepov naša odpornost niža, torej bomo v prihodnjih, spet družabnih mesecih smrkali, kihali in se kuhali bolj, kot bi se sicer. Deležu pokojnih bi se letos v odsotnosti Covida dihala smrtno (in nalezljivo) vnela od česa bolj znanega, iz česar nihče razen svojcev ne bi delal cirkusa. Kakšno pljučnico pa so morda pripisali dežurnemu krivcu Covidu in delali cirkus.

Zdi se, da pretežni del javnosti nima realne predstave o novinarski oziroma publicistični svobodi. Pred leti so novinarji protestirali zaradi domnevnega vmešavanja politikov v novinarstvo na nacionalni televiziji. Tudi v zadnjem času slišimo kritike glede vmešavanja vlade v delo novinarjev. Govori se, da naj bi koalicija posegala v njihovo avtonomijo, kar je po svoje smešno in daje misliti. Ker stvari malce poznam tudi z druge, torej novinarske/publicistične strani, lahko trdim, da je novinarska svoboda mit. No, vsaj do neke mere.