9. aprila so deklice preteple sošolko. V naslednjih dneh so javna občila polnila program s ponavljajočimi posnetki in opisi pretepa, vesoljna Slovenija pa med naslajajočim zgražanjem ni zmogla odvrniti oči … V Srbiji je 3. maja otrok v šoli izvedel pokol. S tem je mnogim otrokom postal vzor … E-strokovnjaki, šank strokovnjaki in pravi strokovnjaki so jeli nemudoma pametovati o permisivni vzgoji, odsotnosti kaznovanja, nasilnih igricah in filmih, družabnih omrežjih ter vobče o razpadu vrednot. Še zdaj pametujejo. Medtem pa se je dogajalo tole:
Alain de Botton je v nekem predavanju spregovoril o tem, kako smo ljudje uničili lastne zmožnosti za ljubezen, ki bi morala obstajati v srcu tega, kar imenujemo obče dobro. Hvala bogu je bila na vrsti konferenca, na katero so me povabili. Na njej sem spregovoril natanko o človekovi zmožnosti za ljubezen, saj verjamem, da smo še vedno zmožni ljubiti drug drugega. Ne na romantičen način, ker ta nima resne zveze z ljubeznijo, temveč na način, ki je v samem jedru teorije hendikepa: vsak od nas je ranljiv, ranjen, poškodovan, zlomljen, prizadet, hendikepiran, nagnjen k sebičnosti in egocentričnosti, vsakdo je težaven in naporen in kompliciran, zato je včasih težko živeti že s samim seboj, kaj šele z drugim. Morda je vsakdo tudi podkupljiv, kot pravi pregovor: vsakdo ima svojo ceno. A ljubezen je vseeno možna. Temelji na spoznanju, da lahko prepoznamo drug drugega in se sprejemamo – prav zaradi zapisanega, zaradi tega, kar je v naši naravi. In tam je tudi sočutje. Z nobenim drugim človekom ni lahko živeti, podčrta svoj govor Alain de Botton, to pa še ne pomeni, da ni mogoče. Ljubezen dokazuje, da je mogoče, čeprav celo vsakdo, ki ljubi, nujno povzroča drugim ljudem tudi trpljenje.
Minea mi je poslala povezavo do strani z naslovom Gen Z obožujejo nov trend ‘gnitja v postelji’. Moj odziv je današnji dnevniški zapis, ki je sicer eden v vrsti zapisov o problematični oziroma toksični naravi industrije sreče, priganjanja ljudi k delu in industrije wellnessa.
Razmah znanosti … Ločitev države in cerkve … Razsvetljeni vladarji, ki skrbijo za ljudstvo … Začetki javnega šolstva … Stroji pričnejo spreminjati svet … Ukinjanje tlačanstva in suženjstva … Oblikovanje kapitalizma … Osebne pravice … Začetek sveta, kot ga poznamo danes … – To je razsvetljenstvo. Le kaj bi lahko bilo s tem narobe?
Spoštovani minister Luka Mesec,
sicer se tikava, saj si kar 16 let mlajši od mene. A ker bom to pismo dala v javnost, vas bom vikala in spoštljivo nagovarjala, še enkrat in ponovno. V upanju, da vam nekaj mojih napotkov ostane v trajnem spominu in v večni opomin, da nastopate bolj odločno in pogumno. Da prenehate s populizmom in revanšizmom; to kar ste očitali vladi Janeza Janše, so sedaj postale tudi »vaše« metode.
Odprto pismo Združenja ateistov Slovenije Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, Ministrstvu za kulturo in Zavodu Republike Slovenije za šolstvo
Predavanja v naslednjem šolskem letu bom pričel z obsežno in podrobno analizo sedaj že klasičnega besedila o družbeni represiji in razvoju socialne oziroma družbene teorije hendikepa (The Concept of Opression and the Development of a Social Theory of Disability, Paul Abberley, Disability, Handicap & Society, let. 2 (1987), št. 1, str. 5 – 19). To bom storil tudi zato, ker je sicer zastareli medicinski model invalidnosti v teh krajih še vedno zelo živ in močan, zlasti pa zaradi potrebe po boljšem razumevanju koncepta hendikepa in neodvisnega življenja.
Naslov knjige je zgovoren in vreden nadaljnjega razmisleka: Ultra-Processed People; njen avtor je Chris van Tulleken, molekularni virolog in profesor na University College London, zato že lahko slutimo, na kaj se naslov knjige nanaša. Nanaša se na zelo procesirano hrano. In kot je lahko zelo procesirana hrana, so lahko zelo procesirani tudi ljudje. Tako smemo sklepati. Nadvse zanimiva ideja, ki postane še zanimivejša zaradi podnaslova knjige: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food … and Why Can't We Stop?
Bolje se je peljati z avtom kot s kočijo. Nedvomno. Zdaj. Ko je bil avto izumljen, pa je bila kočija bolj udobna, hitrejša in neprimerljivo bolj zanesljiva. Vožnja s prvimi avti je izgledala takole: neprestano dolivanje vode in bencina (iz lekarn), sprotna mala in velika umazana popravila (uravnavanje dolžine jermena, natikanje snetih gum, krpanje od odpadlih konjskih žebljev redno predrtih zračnic …), potiskanje v hrib, zaključek vožnje pred mrakom, po snegu ne gre, nevarni jarki za odvodnjavanje cest, otroci, ki mečejo kamne, psi in kokoši, ki se zaganjajo v kolesa, dviganje prahu ali škropljenje blata po mimoidočih, naravno sovraštvo s konji, kočijaži in policaji, kazni za resnične in izmišljene prekrške, prepovedi vožnje in parkiranja na javnih površinah, drage cestnine, ter kup drugih težav. Dejansko si – brez vseh teh nevšečnosti – na cilj hitreje prispel peš. Carl Friedrich Benz, ki je avto izumil, se je teh težav zavedal. Tudi kupcem je bilo jasno, da je vožnja z avtom počasna, draga, naporna in polna neprevidljivih težav – da v njej ni tako rekoč nič lepega in prijetnega. In vendar so avto na vsak način hoteli imeti …
Na TV Slovenija so predvajali dokumentarni film Več kot služba. Avtor Tadej Čater nam v filmu predstavi delo osebnega asistenta in osebne asistentke, prek njiju pa tudi uporabnika in uporabnico, pri katerih opravljata delo.