Številni ljudje verjamejo v astrologijo. V kaj natančno verjamejo? Verjamejo, da je astrologija duhovni obred. Ne mislijo, da zvezde in planeti in drugi objekti povsem določajo njihovo prihodnost in vedenje, trdijo pa, da je njen namen pridobivanje globljega vpogleda v sebe, v druge ljudi, v to, kar imamo ljudje med seboj. Ker je temu namenjena tudi psihoanaliza, se lahko vprašamo, ali je astrologija drugo ime za psihoanalizo; podobno se lahko vprašamo, ali je psihoanaliza morda zgolj drugo ime za astrologijo.
V sedaj že kultni seriji s pomenljivim naslovom Nasledstvo (Succession) spremljamo življenje družine Roy, ki nadzoruje orjaško medijsko in zabavno podjetje ter upravlja z njim. Pravzaprav spremljamo njihove groteskne in do absurda prignane medsebojne odnose, naddoločene z biznisom, zaradi katerega so nasledniki podjetja, ki ga vodi ostareli oče, Logan Roy (Brian Cox), bolj realistični zastopniki sodobnega spektakelskega in duhovno mrtvega elitnega življenja kakor filmski liki. Ko Logan nenadoma umre, smo priča skoraj neverjetnemu uprizarjanju žalovanja, zaradi katerega bi človek z zdravim razumom pomislil, da otroci dejansko žalujejo za mrtvim očetom, vendar je obenem že očitno, da je tudi patriarhova smrt zgolj novega preračunavanja vreden detajl v tragični zgodbi iz življenja neznansko bogatih elitnih ljudi, ki preprosto ne premorejo nobene vrednote več, saj je njihova življenja v celoti pogoltnila in povsem preobrazila kapitalistična logika nesrečno bogatih ljudi, ki živijo dobesedno življenja, v katerih nimajo nobenega smisla ne razkošna jahta, ne helikopter, s katerim se prevažajo sem in tja, ne flota izjemno dragih avtomobilov, s katerimi jih prevažajo sem in tja, ne milijarde dolarjev, s katerimi razmetavajo kot s papirčki, ne korporacija, ki je v njihovi lasti. So zgolj marionete v rokah sil, ki jih ne poznajo, ne razumejo in še najmanj obvladujejo, zato je grotesken celo izraz upravljavci.
»Top shop intervju« neke bivše lobistke, ki je sedaj postala ljubica, pardon, partnerka našega predsednika vlade. Dr. Golob je čisto padel v sceno in nam, po njegovem, »zelo prepričljivo« prodajal njeno zgodbo.
Babica mi je pripovedovala, kako so vsako leto za nek verski praznik prišli prebivalci Šmartnega v Lovrenc na Pohorju. Vsako leto so se fantje stepli s pipci, punce pa so gledale, dajale pripombe in navijale. Seveda je tekla kri. Nekoč se je baje njen vrstnik, zaboden v trebuh, namočil v potok, da je mrzla voda ustavila krvavitev. Nekaj let kasneje je drug vrstnik na eni od gorskih koč sredi zabave tako premlatil svojo ženo, da ji je polomil nekaj kosti. Zdravnik je bil potreben, policije pa ni klical nihče. Toliko o dobrih starih časih …
Obstaja nenavadna in nekoliko čudaška povezava. Na eni strani je podatek, objavljen v časniku The Guardian (Svetovno povpraševanje po nafti je rekordno, saj kitajsko gospodarstvo okreva, Jillian Ambrose, 15. april 2023): Svetovno povpraševanje po nafti je letos na dobri poti, da se dvigne na rekordnih 101,9 milijona sodčkov na dan, je napovedala vodilna svetovna energetska organizacija. Napoved beremo v času, ko znanstveniki dobesedno rotijo države, naj za božjo voljo vendar že zmanjšajo porabo fosilnih goriv. Na drugi strani raste poraba sredstev, ki jih ljudje namenijo zdravemu načinu življenja. Kaj se dogaja? Sledijo podrobnosti.
Medtem ko obljublja slovenska vlada skoraj revolucionarne spremembe v delovanju zdravstvenega sistema, tako rekoč nihče ne spregovori niti besedice o zdravju ljudi onkraj ozko določenega medicinskega pogleda na človeška bitja, ki jih najprej strokovno razseka na organe in delčke, nato pa vsakega posebej diagnosticira in obravnava. Namesto da bi razvijali in širili celostni pogled na ljudi in njihova življenja, ki ga poznamo že dolgo časa, kar pomeni, da ni treba iznajti tople vode, se vsak dan bolj krepi vtis, da je vsak posameznik sam odgovoren za lastno zdravje, zato se ljudje trudijo po najboljših močeh, da bi ustregli zahtevam po zdravem življenju, s čimer podpirajo predvsem milijardno industrijo zdravja, zadovoljstva, blagostanja in sreče. A zdravje in bolezen nista tehnična izraza in ne označujeta naključnih stanj v določenem delu telesa tega ali onega osebka. Organsko sta del celotnega življenja ljudi, to pa pomeni predvsem njihove medsebojne odnose, to, kar imajo med seboj, vse, kar doživljajo, čutijo, razlagajo in interpretirajo, vse, v kar verjamejo. Zajema njihovo resnično doživljanje sveta, nanaša se na to, kar zadovoljuje njihove potrebe. In tega, kar naj bi zadovoljevalo globoke potrebe ljudi, da bi bili zares zdravi, zadovoljni, izpolnjeni in srečni, je bistveno manj, kot se zdi, zahvaljujoč propagandi, novoreku in medijskemu žargonu, ki ves čas slavi domnevno dobro življenje večine ljudi. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo tako veliko ljudi, ki se vsak dan oglašajo z željo po pogovoru o temeljnih zadevah življenja, češ da v siceršnjem komunikacijskem kapitalizmu, ki je vsepovsod, nimajo nikogar niti za pogovor, kaj šele za resne spremembe kakovosti svojih življenj, ki je veliko boljši izraz kakor medicinsko določeno zdravje.
Kar je bilo pred desetletji alternativno, kultura upornikov, imenovali so jo tudi hipijevska kultura ali kontrakultura, je kmalu postalo komodificirano, postalo je del industrije sreče, zadovoljstva in dobrega počutja. Radikalne ideje so postale navadne, celo nevtralne, všečne, da so bile čim bolj priljubljene, ker so se kot take bolje prodajale. Razvili so se novi standardi normalnega vedenja, počutja, doživljanja in delovanja. Zaščitne znake uporniške kulture so spremenili v blago za globalno potrošnjo v svetu, ki ga imenuje politična teoretičarka Jodi Dean obdobje »komunikativnega kapitalizma«: neskončno komuniciranje preplavlja vse in vsakogar, zato ljudje komunicirajo in se ne pogovarjajo, neomejeno pretakanje informacij pa ne zagotavlja nobenega smisla in pogosto niti nima pomena.
Če verjamete ali ne, točno to se je zgodilo: vladna stranka se je na velikonočni petek udeležila protivladnega punta. Na Pohodu za javno zdravstvo je ponosno razstavljala napise proti vladni – torej lastni – politiki. Stranka Levica se je puntala proti sami sebi.
Knjiga z naslovom Bootstrapped: liberating ourselves from the American dream (Allisa Quart, HarperCollins, 2022) se začne z zagovorom preproste, a izjemno pomembne teze: Ljudje smo živali, programirane za iskanje povezav z drugimi ljudmi in za empatijo do njih. Dodali bi lahko sočutje, vendar to v tem trenutku, za potrebe tega zapisa, ni zelo pomembno. Pomembno je, da avtorica sprejme idejo o ljudeh kot socialnih in družbenih bitjih, ki se vzajemno potrebujejo in nenehno težijo k ustvarjanju medsebojnih povezav. Na kratko: ljudje želijo pripadati, želijo biti prepoznani in sprejeti v občestvu.
Otroci so preveč zasvojeni z družbenimi mediji. Mladi ljudje preživijo preveč časa za zasloni in premalo na dvoriščih. Preveč razvajeni so, v življenju pa uspeš samo, če trdo delaš. Tako vedno znova ugotavljajo odrasli. Torej je mladim koristno svetovati, naj preživijo za zasloni manj časa in naj se naučijo trdo delati, sicer bodo sami krivi za neuspeh. In enako jim svetujejo, naj se otresejo zasvojenosti z mediji. Statistika kaže, da je veliko otrok pretežkih, zato naj jedo manj maščob in manj sladkorja. Ker se premalo gibljejo, naj se premikajo več, jim rečejo.