Zdi se, da pretežni del javnosti nima realne predstave o novinarski oziroma publicistični svobodi. Pred leti so novinarji protestirali zaradi domnevnega vmešavanja politikov v novinarstvo na nacionalni televiziji. Tudi v zadnjem času slišimo kritike glede vmešavanja vlade v delo novinarjev. Govori se, da naj bi koalicija posegala v njihovo avtonomijo, kar je po svoje smešno in daje misliti. Ker stvari malce poznam tudi z druge, torej novinarske/publicistične strani, lahko trdim, da je novinarska svoboda mit. No, vsaj do neke mere.

"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

Cenjeni vladar Ivan J.!

To pismo je namenjeno Vam. Nisem ga poslal na Vaš naslov, ker je javno znano, da poštnega nabiralnika ne odpirate. Nisem ga poslal na naslov Vlade RS, ker dvomim, da bi ga znali Vaši podrejeni preusmeriti do Vas. Nisem ga poslal na sedež SDS, ker dvomim, da bi ga znali Vaši podrejeni prebrati. Objavil sem ga kar tukaj, v upanju, da ga bo našel kateri od Vaših strokovnih sodelavcev za področje trolanja in Vas povprašal, ali naj me napade ali pohvali.

In zakaj Vam pišem? Ravno zaradi Vaših sodelavcev. Vem, da želite vladati sami, a to lahko morda počnete pri sebi doma. Če želite po domače vladati Sloveniji, pa mora biti ob Vas vsaj še kdo pismen in sposoben razumeti še kaj razen ukazov. Jaz sem takšna oseba. Ukaze sicer bolj slabo razumem, a za to imate že dovolj strokovnjakov.

9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

To je seznam 400,25 kolumen, ki sem jih objavil na Za-misli med 30. 1. 2012 in 4. 5. 2020. Za lažje prebijanje skozi naslove so razdeljene v poglavja:

o

DIKTATURA VEČINE (23): Narodnozabavna telenovela (3);

GOSPODARSTVO: Domače (8), Svetovno (15), Delovni čas (9), Gospodarska rast (7);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (10), Ljudje okoli njih (14);

MODROVANJE (20): Koronavirus (5);

NASILJE (4): Spolno (11), Družbeno (19), Službeno (5), Vojna (14);

NEDELUJOČA DRUŽBA (22);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (15): Vera (17);

ŠPORT (7);

UMETNOST (11): Glasba (3), Književnost (12), Uprizoritve (2), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (14), Kratke zgodbe (3);

VLADANJE: Kaj je (27), Kaj bi lahko bilo (18);

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE (10): Doma (8), V šoli (16);

ZGODOVINA (25);

ZNANOST (11): Stroji (7), Zdravstvo (3).

Rojen sem v Jugoslaviji – državi, ki je ni.

Kot državo rojstva moram navajati Slovenijo – državo, ki je ni bilo.

4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Delovni čas ni naravni pojav. Da se je lahko pojavil in nam začel krasti življenje, so morali biti izpolnjeni tile pogoji:

1. merjenje časa, ki ima sicer bogato zgodovino, vendar je postalo zares natančno in zanesljivo šele v 17. stoletju (še dobro, sicer nas delodajalci ne bi nategovali le z nadurami, ampak bi poleg tega nategovali tudi same ure …);

2. merljivo delo, torej (dolgočasno) delo, sestavljeno iz zaporedja enakih dejanj, ki jih je treba določen čas (v nedogled) ponavljati; večinoma gre za delo ob strojih, namesto strojev ali kot stroj, ki – za razliko od predindustrijskih kmetovanja, vojskovanja, moljenja in vladanja – delavcem med delom prepovedujejo kazati kakršnekoli znake življenja, ki niso nujni za opravljanje dela;

3. prosti čas, torej čas, ko delavec lahko zapravlja čas in kaže druge znake življenja.

Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

Piše se zgodovina. Najbrž čez čas ne bomo govorili »po koronskem štetju«, zagotovo pa »pred« in »po« korona krizi, podobno kot »pred« in »po« drugi svetovni vojni. Nekateri napovedujejo tektonske družbene in gospodarske premike. Trenutno je glede tega težko karkoli napovedati, zagotovo pa je marsikaj odvisno od tega kako hitro bomo dobili zdravilo ali cepivo in koliko valov epidemije bo še sledilo.