Vsi se strinjamo, da je treba odpraviti krizo, ki trenutno vlada v Sloveniji in v Svetu. Različni so samo pristopi k reševanju in pogledi na vzroke za krizo. Zdajšnja največja vladna stranka je pod taktirko Janeza Janše dolgo pripravljala agendo strogih varčevalnih ukrepov. Ob mučnih pogajanjih s sindikati si je vlada drznila izsiljevati sporazum z zagotovilom sindikatov, da ne bodo podprli referenduma.

Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri. Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu.Komrad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za remena. Tako ga skuša loviti, da ne bi omahnil.

Ukor državi iz Bruslja je prišel kor naročen. Namesto stokanja in jamranja nad hudim gospodarjem je namreč zdaj čas za histerično držo in za to, da preberemo priporočeno, zaukazano in z nasveti okrancljano v perspektivi, ki jo izrišejo trije filmi: fenomenalni Maščevalci (The Avengers, Joss Whedon, 2012); poučni in skoraj dokumentarni Avatar (James Cameron, 2009); klasični Brazil (Terry Gilliam, 1985).

Zgodba o Sidarti je prigoda o iskalcu resnice. Princ, ki živi na dvoru, obkrožen s srečnimi, zdravimi in mladimi ljudmi, občuti hrepenenje. Kam ga bo pripeljalo, čemu ga muči in mu drobi kristale sreče po katerih hodi? Blišč dvora, okusno in mamljivo obložene mize, glasba, ki boža srce, borilne veščine, namenjene le vzbujanju teka in ne resničnemu boju, lebdenje v objemu podarjene ljubezni - vse to ne potolaži njegovega duha. Mora obstajati še kaj na tem svetu za kar je vredno živeti, si misli zdaj že na pol zrel mož pri tridesetih.

Pomlad je kajpak že sama po sebi nekaj novega, svežega in obetavnega, je nov začetek po dolgi in mrzli zimi, zato je nova pomlad posebna. Včasih je namreč nov začetek zares povsem nov in zelo drugačen od vsega, na kar smo navajeni.

Kdor ne skrbi, kako se razrešujejo javne zadeve, se bo moral sprijazniti s tem, je menda rekel Platon, da mu vladajo hudobci.

V vsakdanjem pogovoru pogosto rečemo, da so sedanje razmere nesprejemljive, ker so se poslabšali socialni pogoji življenja, od povečanja neenakosti do nezaupanja. Večina ljudi nima več občutka, da živi dobro – celo v Nemčiji, ki je ne pretresa kriza za krizo, ker je uspela uveljaviti bolj odgovoren razvojni model od večine drugih.

V izvrstnem filmu z naslovom J. Edgar, ki ga je pred kratkim režiral Clint Eastwood, v nekem trenutku agent reče direktorju FBI, ki je prav J. Edgar Hoover, da vendar preiskujejo ideje, in ne zločina, direktor pa mu mirno odvrne: če so ideje nevarne, so že zločin. Ko torej preiskujejo ideje, preiskujejo zločin, kar pomeni, da je avtor idej že zločinec.

Še ena v seriji novic, ki gredo mimo naših ušes, govori o smrti osemčlanske afganistanske družine - očeta, matere in njunih šestih otrok (Vir: Afghan Family of Eight, Including Six Children, Killed in Nato Missile Attack).

Družina je bila ubita v času, ko je velik del prebivalcev Slovenije in drugih članic NATA gledal popolnoma bebav in dekadenten evrovizijski spektakel.

Univerzalni temeljni dohodek je nekakšna novodobna socialistična zamisel. Zagovorniki ga sicer raje ne predstavljajo kot takega, a med vrsticami se ga da razumeti kot temeljni kamen za nov poskus gradnje premoženjsko uravnovešene družbe. Kako bi torej takšna reč služila neoliberalcem pri gradnji premoženjsko neuravnovešene, ee, blazne družbe? Poglejmo!

Po praznovanju dneva mladosti si lahko v miru privoščimo nekoliko teorije in si zastavimo preprosto teoretsko vprašanje, kako deluje demokracija danes, ko ni na vidiku ne Tita ne socialističnih totalitarnih sistemov, očitno pa mora vlada kljub temu opozarjati ljudi, naj ne mislijo na Tita in na druge režime, kar seveda obenem daje slutiti, da bi se morali posvetiti obstoječemu sistemu, čeprav obstaja univerzalni egalitarni princip družbenega življenja, ki ga je zastopal zlasti JK, vključno s trenutkom, ki predstavlja potencial za komunistično življenje.