Kdor je v zadnjih dneh spremljal občila, je lahko zasledil tudi tole sporočilo: nekdanji premier (in vodja ene od »opozicijskih strank«) je izjavil, da bo storil vse, da bo prepričal svoje strankarske kolege in kolegice, naj še enkrat premislijo in vendarle podprejo zapis t. i. »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo. Dve največji opozicijski stranki sta namreč s svojim nasprotovanjem preprečili, da bi to storili že sedaj. To pomeni, da sta opravili svojo nalogo, ki je v zastopanju nekega drugačnega stališča, kot je vladno. Člani obeh strank so argumentirali takole: ob tako pomembni odločitvi si je treba vzeti čas za razmislek, preden se ukrepa. To je vsekakor zelo smiseln in razumen argument. In Pahor? Treba je ukrepati za vsako ceno, tudi če je odločitev nepremišljena. Bolj kot nepremišljenost (ki je za Pahorja sicer značilna) je zaskrbljujoče to, da je vtis, da Sloveniji vlada ena sama stranka, vse močnejši. Vodja opozicijske stranke s svojim delovanjem deluje v prid ukinitvi opozicije in pluralizma (ki je sicer nujni pogoj za parlamentarno demokracijo) in približevanju enostrankarskemu režimu. Drugo ime zanj poznamo. Pahor dela vse, da bi se tak režim dokončno udejanjil.
Če je politika vsaj od Aristotela naprej pomenila skrb za obče dobro, potem je v današnjih časih v parlamentu bore malo politike. Tam se dogaja vse kaj drugega in morda je že čas, da ljudi, ki tamkaj dnevno krojijo naše usode, nehamo imenovati politiki ali predstavniki ljudstva in končno rečemo bobu bob, kot pravi star slovenski pregovor.
Rast, o kateri vsak dan in brez odmora govorijo ekonomisti, ni isto kot razvoj; ni niti približno. Zadeva je zelo preprosta: rast pomeni preprosto količinsko povečevanje nečesa (na primer 3 % letno), medtem ko je razvoj drugi izraz za kreativnost ljudi, za kakovost in kompleksnost njihovih življenj. In nihče me ne bo prepričal, da se kakovost mojega življenja povečuje, ker lahko v trgovini izbiram med petdesetimi vrstami mleka, jogurta, kavbojk, plastičnih igrač, pametnih telefonov, pralnih praškov, zobnih ščetk, čistilnih sredstev za WC školjko ali stotimi vrstami česarkoli.
Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je seveda povem jasen: revolucija ni možna in niti in potrebna, saj že imamo univerzalni kapitalizem, ki prijazno skrbi za nas. Kaj bi sploh še hoteli?
“Desničarski načrt kanclerke Merklove ima lahko smisel v Nemčiji, za našo ekonomijo in za naše ljudi pa je smrtna obsodba”, pravi irski sindikalist Eamon Devoy (Common Dreams).
Se še spomnite naših ekonomistov in politikov, ki so nam še ne tako dolgo nazaj za zgled dajali Irce, pa Slovake in druge “ekonomske tigre” (ki so zdaj vsi po vrsti zabredli v hude težave), zdaj pa nam za zgled ponujajo nemški model. To naj bi bilo tisto pravo: proračunsko varčevanje, zlato pravilo, zmanjševanje javnega sektorja, odrekanje in tako naprej. Vse za lepšo in svetlejšo prihodnost.
Nekaj dni preden so ptički, pajki in črvički s svojim plesom končno pričarali nekaj dežju podobnega (zabitih debelomožganarjev 'lepo' vreme ni niti malo onesrečevalo; malodane so plesali za podaljšanje), so na poročilih objavili kratko vestičko o Jedrski elektrarni Krško. Povedali so, da vodostaj Save zaenkrat ni tako nizek, da bi ogrozil delovanje elektrarne.
Prosim?!!!
Kapitalizem je najboljši sistem življenja. Igra z dolgom je zato preprosta: državi Grčiji je treba dati milijarde, da jih bo ta dala bogatim korporativnim bankam. V Sloveniji je enako: materam, dojenčkom in starcem, pesnikom, učiteljem in administratorjem je treba vzeti, da bo država dala bankam.
Živimo in delamo zgolj še za to, da se odplačujejo obresti javnega dolga. Tisti, ki imajo srečo, da delo sploh še imajo. V to nas namreč silijo politične elite in nam hkrati vsiljujejo tudi vse strožje pogoje življenja, saj naj bi bilo prav zmanjšanje javnega dolga prvi in temeljni cilj za izhod iz krize. V tem norem prostem padcu pa iz dneva v dan izgubljamo socialne pravice, trošimo prihranke, postajamo vse revnejši. Bolj kot smo revni, bolj nam raste dolg in še bolj se dvigajo obresti za ta dolg, ki postaja vse dražji. Začaran krog, ki je sam sebi namen ali bolje - namenjen je tistim bogatim, da še bolj bogatijo in služijo na račun velike večine, ki vse bolj hira.
Za kaj stavka v javnem sektorju?
Za kulturno in socialno državo.
Stavkajoči delavci Gimnazije Bežigrad menimo, da vladni ukrepi ne pomenijo varčevanja in reševanja krize, ampak razgradnjo javnega šolstva. Predlagani tako imenovani varčevalni ukrepi bi namreč povzročili znižanje izobrazbene ravni prebivalstva. Posledica tega je lahko le oblikovanje nekritične, pasivne in nemočne družbene množice, s katero se z lahkoto manipulira.
Dve priči
Za konec pozovimo še dve priči velikoslovenstva in si oglejmo njuna poziva Slovenom: revolucionarja Mihajla Bakunina, iz leta 1848, ter svetnika Beinse Douna, iz leta 1898. Beinsa Douno, beše rojen kot Peter Konstantinov Deunov v Bolgariji leta 1864 in velja za enega največjih duhovnih mojstrov devetnajstega in dvajsetega stoletja. Beše sin popa, sam pa bogoslovje študiraše v Združenih državah. A namesto, da bi postal pop, več let meditiraše in tako doživeše razsvetljenje. Učiše ezoterično krščanstvo, napisaše več kot 7000 razprav in v tridesetih letih dvajsetega stoletja imaše v Bolgariji več kot 30 000 učencev. Pisaše o človeški zgodovini in človeški naravi, predvsem pa o ljubezni, modrosti, resnici, pravici in vrlini. Razlagaše zakonitosti velikega časovnega kolesja in naznanjaše naslednje obdobje, v astronomskem znamenju vodnarja, ki bo v znamenju mističnega krščanstva v nasprotju s sedanjim krščanskim zunanjim bliščem. Predvsem pa dobo vodnarja povezovaše z dobo razcveta slovenstva in z razširjenjem vegetarijanstva. Slovenstvu je po njegovem prepričanju usojeno voditi človeštvo v dobi vodnarja v znamenju ljubezni, modrosti, resnice, pravice in vrline. Ker predvideše drugo svetovno vojno in komunizem, poslaše v Francijo svojega učenca Mihajla Ivanova ustanoviti duhovno šolo na zahodu. Jasnovidec in prerok vodnarjeve dobe mojster Deunov ustanoviše tudi mednarodno duhovno zvezo vesoljne bele bratovščine. Napovedaše prehod Zemlje skozi območje vesolja, ki bo preoblikovalo in duhovno prečistilo planet. Zanimivo, današnji astronomi napovedujejo prihod našega sončnega sistema skozi del vesolja, polnega vročega helija in vodika, v katerega bomo vstopili septembra leta 2013 in bi znalo imeti komaj predvidljive posledice za infrastrukturo človeške družbe in bivanja na planetu na sploh. Duinove napovedi so v kombinaciji z Majevskim koledarjem, po katerem se neko približno 5000 letno obdobje zaključi letos, temelj teorij v zvezi s spremembami leta 2012. Med ljudmi, ki ga globoko spoštovaho, najdemo Rudolfa Steinerja, Paramahansa Joganando, Krišnamurtija.
Današnja stavka ne bo plačana, poudarja že nekaj čas JJ. V očeh vlade namreč ni niti smiselna niti koristna, kajti čez nekaj mesecev bo položaj v državi še težji in cena, ki jo bomo morali plačati, bo še višja. Vlada mora varčevati, pa naj stane, kar hoče.