Labor, delo, je bilo človeku vsiljeno. Že takoj po izgonu iz raja. Nekatera afriška ljudstva še danes delajo le toliko kot je nujno potrebno za vsakdanje preživetje. Razviti zahod z Evropo v kup svoj napredek in bogastvo dolgujeta delavcem vseh profilov, ki morajo delati za svoje preživetje in za ugodje lastnikov kapitala. Temu se lepše reče »dodana vrednost« le da se je ta dodana vrednost razbohotila do te mere, da je vase posesala še tisti nujni preživitveni delež delavčeve mezde. Sodobni kapitalisti imajo o sebi globoko humano mnenje in si niti za ceno enega sivega lasu ne želijo nositi nalepko »pijavk in krvosesov«.
Ukrepi, ki jih pripravlja za tukajšnje ljudstvo njegova vlada, bodo sprožili celo vrsto pozitivnih učinkov, saj vanje nihče več ne dvomi. Nekateri nepoboljšljivi uporniki bodo sicer protestirali, toda gospod Janez Šušteršič je že spravljivo rekel, pri tem pa je bil tudi nekoliko pokroviteljski, da imajo pravico izraziti svoje mnenje; torej ga bodo izrazili, karavana pa bo šla naprej, kot da je to dim v vetru.
Za otroško igro velja, da je vanjo vloženo dosti več čustev kot pameti, da njena pravila nastajajo sproti in da je igrajoči nikoli nočejo končati. Kljub temu je igra otrok čudovita in koristna priprava na njihovo odraslo življenje … ko do njega pride. Pa poglejmo, kako daleč smo s tem v Sloveniji …
Klasična teza: če delam, kar je treba (kategorični imperativ), me bo Bog morda nagradil ali pa ne (v nobenem primeru ničesar ne izgubim); če ne delam, kar je treba, bom na koncu pogubljen, ker se bom pogubil sam (torej ni pomembno, ali Bog obstaja, da bi me kaznoval, ali ne). V mojem interesu pa tudi v interesu sveta je, da delam, kar je treba, saj ne želim biti pogubljen in ne želim, da svet propade. Tako delovanje je avtentično, kar pomeni, da je utemeljeno v sebi, in ne potrebuje zunanje avtoritete.
Res imamo Slovenke in Slovenci neverjetno toleranco do »naših vrlih« politikov, ki naj bi nas predstavljali in torej delali za nas, celo v naše dobro. »Pa kaj še, lažje je verjeti v Božička«, boste rekli. In prav tu je naša največja logično-ontološka napaka v razmišljanju ter posledično tudi v (ne)delovanju, ki nas hkrati pripelje v veliko (so)odgovornost in (so)krivdo, da smo tu, kjer smo (na robu prepada) in da se nam obeta še veliko hujšega. Politiki delujejo povsem v nasprotju s plemenitim principom odgovornosti do volivcev, ki bi moral za vse veljati kot nekakšen etični zakon, in pika. Državljanke in državljani (volivke, volivci) bi morali svojo odgovornost jemati veliko bolj resno (pa se je niti dobro ne zavedamo, kaj to pomeni) ter zakaj pa ne, tudi po volitvah poskrbeti, da so tisti, ki nas prevarajo, izdajo, izigrajo in iz nas delajo norce, pošteno sankcionirani. Ne predlagam ravno uvedbo giljotine, ker nam to zgodovinsko gledano ni blizu, tudi ne grmade, ki nam je v teh krajih veliko bolj domača, ampak nekakšno stigmo, ki bi se jo bilo težko otresti brez družbeno pokore.
V kapitalističnem svetu je zelo pomembno, da so ljudje razdeljeni in razvrščeni. Razdeljeni so kot posamezniki, ki skrbijo vsak zase, čeprav se pri tem tudi družijo drug z drugim (a ne s komerkoli, da ne bo pomote), poleg tega pa so še razvrščeni glede na sposobnosti, zmožnosti, interese, osebnostne tipe, značaj, gene, okolje in podobno.
Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.
Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.
Pred bližajočimi se velikonočnimi prazniki preprosto moramo še enkrat razmisliti o Jezusovi smrti na križu in njenem pomenu za nas. To kratko malo moramo narediti, da nam cerkveni dostojanstveniki ne bodo ugrabili ideje, češ da je njihova in da že od nekdaj pripada njim. Ideje namreč ne morejo pripadati nikomur, zato si jih ne prilaščam, jih pa skušam premisliti in me pri tem ne zanima, kdo je domnevno najbolj poklican, da jih misli.
Dobili smo vlado, ki za udejanjanje svojih direktiv uporablja zastraševanje. Predsednik vlade in njegovi pribočniki s svojimi izjavami in dejanji poskušajo med ljudi razširiti strah. Če ne bomo sprejeli, kar nam nalaga vlada, se bomo morali soočiti s hudimi posledicami, nam pravijo. Ni nobene druge možnosti, še dodajo. Hkrati vlada napoveduje ukrepe (in brez odločnega nasprotovanja ljudi bodo ti nedvomno postali realni), s katerimi se bo razlika med revnimi in bogatimi še povečala. Srednji sloj bo postopoma (ali pa ne tako postopoma) izginil, ostala bo le še množica revnih in peščica bogatih. Do takšnega zaključka lahko pride vsakdo, ki zna sešteti ena in ena. Vlada grozi lastnemu ljudstvu, obenem pa deluje zoper obče dobro in ogroža (socialno) varnost državljanov. Zastaviti se mora vprašanje legitimnosti takšne vlade.
Britanski filozof Bertrand Russell je v nekem razgovoru, bilo je leta 1959, beseda pa je tekla o religiji, dejal tole: Človek ne bi smel verovati zato, ker je vera uporabna in koristna, ampak bi moral verovati samo, če je resnica, če je resnična. Torej bi ga vsekakor morala zanimati resnica, ne pa uporabnost in koristnost vere oziroma religije; ljudje na primer pravijo, da verujejo, ker potem laže živijo, ker jim vera pomaga premagovati vsakdanje težave.