Katoliška cerkev je v javnost poslala pastirsko pismo, v katerem »škofje verne starše spodbujajo, naj s svojim delovanjem v šolskih svetih poskrbijo, da bo po besedah modrega vzgojitelja, škofa bl. Antona Martina Slomška, vzgoja v družini, šoli in cerkvi lahko stopala z roko v roki«. (Slovenski škofje nezadovoljni s šolo, Delo, 21.2.2012).

Živimo v zelo nasilnem svetu, v katerem prevladuje nevidno strukturno nasilje, ki se ga v glavnem niti dobro ne zavedamo. Pomislite. Vsak dan nas po malem, kot kakšne eksperimentalne miške, pogojujejo: odpuščati bo treba, a saj to razumete, ker ste razumni, mi pa bomo tudi vse izvedli na mehko, da ne boste preveč trpeli, saj smo tudi mi razumni. Obenem nas stopnjevano strašijo: zategovati bo treba pas, varčevati bo treba, odrekati se bo treba, čakajo nas solze in znoj, a potem bo laže, verjemite nam in zaupajte nam, saj mi vemo in navsezadnje je še vsaka kriza prej ali slej minila, kar pomeni, da bo tudi ta. Zraven vselej dodajajo, da se že sicer močno zavzemajo za svobodo posameznikov in kakovost življenja čisto vsakega člana občestva, ki se zaradi tega vendarle počasi dviguje in bo rasla še naprej kot kaka roža, če dobro skrbiš zanjo.

Naslov prispevka na žalost ni izvit iz trte in je aktualen. Današnje univerze se namreč pospešeno spreminjajo v dobičkonosne tovarne za proizvodnjo delavcev, ki bodo visoko izobraženi eksperti ali strokovnjaki. Tako imamo že sedaj na voljo strokovnjake za izdelovanje raketnih motorjev in jedrskih bomb, imamo pa tudi strokovnjake za duhovnost, osebnostno rast, spreminjanje značajev, polaganje rok in zdravljenje družin.

Ljudje torej zelo dobro vedo, kaj se dogaja v svetu. Informirani so, na voljo imajo dovolj podatkov, a to ne preseneča, saj vendar živijo v družbah znanja, v kognitivnem kapitalizmu in v informacijski dobi, zato niti ne morejo reči, da ne vedo, saj se kaj takega ne bi spodobilo. Pa vendar nečesa bistvenega zainteresirano ne vedo. Kako je to mogoče?

Zastopniki katoliške korporacije torej hočejo preveč; to je njihov problem. Preveč so vneti in zagnani, zato vsiljujejo in delajo škodo; to je tudi naš problem. Namesto da bi mirno uživali v življenju, ki jim je bilo poklonjeno, in namesto da bi svobodno izbirali, kar jim ponuja kultura, iščejo nasprotnike in sovražnike. Freud pa nas je poučil: kdor se preveč identificira s kako zadevo, postaja nevaren, saj začne nemudoma okoli sebe prepoznavati sovražnike, ki domnevno ogrožajo partikularno stvar, s katero se identificira in jo ima za svojo zasebno lastnino.

Freud je že davno dokazal, da se ljudje v vsakdanjem življenju praviloma upirajo univerzalnemu zaradi navad, s katerimi ohranjajo svoje partikularne načine življenja. Zadeva je zelo preprosta.

Predpostavimo, da ste pripravna oseba, da postanete borec za boljši svet. Imate čut za pravičnost, krivica vas prizadene, tudi če ni storjena vam, ste sočutni (ali vsaj tako menite) in pripravljeni pomagati (karkoli že razumete pod tem pojmom; morda ste zgolj še en krivičnež). Ker je krivic na svetu neskončno mnogo, se je nemogoče boriti enakovredno proti vsem. V boj za boljši svet zato najverjetneje stopite, ko vas popade sveta jeza zaradi točno določene krivice ali žrtve. Zadeva je osebna: krivica se je zgodila vam, vašemu bližnjemu ali nekomu tretjemu, čigar zgodba vas gane.

Korporacije danes zastopajo posebno idejo, ki naj bi jo sprejeli vsi ljudje tega sveta. To je ideja liberalnega kapitalizma, ideja, da je v civilizacijskem razvoju najdlje prodrla zahodna civilizacija. Zaradi njene razvitosti se morajo vsi drugi zgledovati po njej. Torej je jasno, da morajo izmed vseh partikularnosti izbrati prav to, ki jo imenujejo liberalni kapitalizem.

Boj zoper družinski zakonik je tudi boj zoper kartezijanski subjekt, ki sta ga tako dobro razumela Spinoza in Kant. To je boj zoper univerzalnost človeškega bitja, zoper libertarnost in proti spoznanju, da nobena tradicija ni boljša od kake druge, da niti ena partikularna kultura ni v kaki prednosti pred drugimi in da je edina zares etična in moralna drža tista, ki se upira vsaki privatni ali zasebni rabi uma.

Sprva naj zgolj opozorim, da to ni nikakršna teološka ali filozofska razprava o (ne)obstoju boga oziroma bogov, niti ambiciozen zagovor ateizma ali teizma. V tekstu se ne bom ukvarjal s takšnim ali drugačnim moraliziranjem, saj sem prepričan, da je to pri razpravah o (ne)religioznosti v večini primerov popolnoma neproduktivno, jalovo in obsojeno na propad že v samem izhodišču. Pustimo torej bolj kompleksne in manj enoznačne teme za kasnejši čas in se tokrat raje posvetimo pričevanju, ki temelji na logiki in definicijskem rezoniranju.