Vedno znova moramo ponavljati znamenito misel angleško-irskega državnika in filozofa Edmunda Burka: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Vedno znova! Zakaj? Ker je na svetu tako veliko dobrih ljudi in le malo zlih. A ti neverjetno dobro uspevajo. Povsod: v politiki, na vodilnih mestih v korporacijah, podjetjih in v drugih organizacijah. Zli ljudje pa ne uspevajo zato, ker so pogumni; v resnici so strahopetni in dejansko sploh niso samozavestni, le bolestno so ambiciozni.

● Preden sem si postavil to stran, sem že razmišljal, kako bodo katoliki v decembru, ki je zanje advent, spet non stop žlobudrali kralja, ki prihaja, pridite molimo. Pri njih brez kralja ne gre, o kralju kar naprej sanjajo. In če jim že poveš, da se Jezus Kristus ni imel za kralja, ampak za učenika in brata, jim še vseeno zveni, da je bil kralj. Ker da je kralj in nič kaj drugega. In tebe takoj proglasijo za slabega in grešnika, seveda.

Poleg pravih virusov se danes zelo hitro širijo tudi "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva. Ti so lahko še bolj nevarni kot pravi virusi. Vemo, kako "nalezljiv" je sovražni govor, ki ga običajno sprožijo politiki in drugi vplivneži, širijo pa ga mediji in še zlasti spletna družbena omrežja. Sovražni govor vedno temelji na predsodkih do določene skupine ljudi (ali celotnih narodov in držav); s predsodki se spodbuja strah, ta pa vodi do sovraštva. Čeprav imajo politiki in drugi vplivneži ter mediji morda od tega kratkoročne koristi, pa "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva lahko dosežejo pandemične razsežnosti in to se zdaj dogaja pred našimi očmi – v primeru koronavirusa.

Ideja o prihodu svetovnega učitelja (World Teacher), ki jo je v svet »postavil« pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme, morda res zveni nenavadno, a to predvsem zaradi starih in zelo zakoreninjenih religioznih miselnih vzorcev ter moderne znanosti, ki zavrača vse, kar ni merljivo ali vsaj malo »diši« po religioznem. Danes smo zato v nekakšnem mentalnem krču: znanost zavrača vse, kar »diši« po religioznem, religija v veliki meri »črti« znanost. Morda pa gre pri obeh področjih le za različen pogled na stvari, ki jih vsi skupaj ne razumemo najbolje.

Lahko o holokavstu govoriš, pišeš, ga rišeš, vklešeš, uglasbiš, uprizoriš, posnameš?

Fotografiraš ga lahko, še danes: njegove posledice in preživele – z obeh strani ročice za plin … Kdor preživi toliko smrti, se ga še smrt izogiba …

A koga to še zanima? Pretežko je. In daleč. In končano je (zaenkrat).

Progresivni ameriški senator Bernie Sanders je eden izmed demokratskih kandidatov za letošnje, 2020, volitve v ZDA. Čeprav je poskušal že leta 2016, so demokrati takrat izbrali Hillary Clinton, ki je izgubila proti zdajšnjemu predsedniku Trumpu. Če je kaj, potem je Bernie Sanders zagotovo Trumpovo popolno nasprotje. V svoji kampanji, pa tudi sicer, si prizadeva za univerzalni dostop do zdravstva, šolstva, stanovanj in na splošno za bolj pravično ekonomijo, ki bo služila vsem, ne samo najbogatejšim. Vsekakor pa velja razmisliti o geslu njegove letošnje volilne kampanje:

Ne jaz. Mi. (Not me. Us.)

Svojo zaposlitveno pot sem začel kot nadzornik vstopnic v lutkovnem gledališču. Govoril sem, da sem 'vunbacitelj'. Na skoraj vsaki predstavi se je namreč znašel kak starš, prepričan, da bo njegov edinstven kvazimavrični dveletnik brez težav sledil predstavi za otroke, starejše od 3 ali 6. let. Temu prepričanju se ni odpovedal, ko je dvorano zagrnila tema in je mali Einstein pričel jokati, niti ko se je pojavil volk in je izjemno dete pričelo vreščati. Moja dolžnost je bila, da takšne starše in njihove hodeče zvočnike na čim prijaznejši način spravim iz dvorane.

Ko govorimo o vzrokih za globalne probleme – kot so vojne, migracije, revščina, lakota, okoljska kriza – zagotovo ne moremo mimo globalne neenakosti. Lahko celo rečemo, da je to eden ključnih vzrokov za kritične razmere, v katerih danes živimo. V zadnjem poročilu humanitarne organizacije Oxfam International Time to Care, ki je bilo objavljeno 20. januarja 2020, lahko preberemo, da ima 2153 svetovnih milijarderjev več bogastva kot 4,6 milijarde ljudi. Torej je dobrih dva tisoč ljudi bogatejših od 60 odstotkov prebivalcev Zemlje.

V kinu sem si ogledal izjemen film 1917 (iz leta 2019), angleškega režiserja Sama Mendesa, nedolgo tega pa prav tako izjemen dokumentarec še enega znamenitega režiserja, Petra Jacksona, z naslovom Nikoli se ne bodo postarali, 2018. Prvi film je igrani, drugi pa je dokumentarni, sestavljen iz niza digitaliziranih posnetkov prve svetovne vojne. Resnične prizore spremlja besedilo iz zgodovinskih intervjujev z udeleženci 1. svetovne vojne, predvsem z vidika njihovega doživljanja vojne. Film 1917 pa temelji na resničnih dogodkih in je tako pretresljivo realističen, kot bi gledali dokumentarec.

Medtem ko se knjižne police šibijo pod težo tujih del s področja fantazijske književnosti, še zlasti iz anglosaksonskega sveta, se zdi slovenski literarni prostor na tem področju dokaj podhranjen.

V zadnjem času je sicer izšel domišljijski roman z naslovom Ekvorna in Ivana v dveh delih, avtorjev Dušana Enove in Vanje Osterca. Dela sicer še nisem utegnil prebrati, a zdi se da gre za svetlo izjemo v slovenskem literarnem prostoru. Čemu je temu tako?