Iz Zavoda Hrastovec – Trate so se leta 2006 ljudje s težavami v duševnem zdravju in razvoju - v tistih časih znani kot ''živčno bolni'', po domače ''nori'', realno pa ljudje, ki so za življenje potrebovali nekaj podpore zaradi različnih življenjskih okoliščin, preselili v bivalne enote. To so hiše, stanovanja in kmetije na območju Pomurja, ki delujejo kot manjše bivalne skupnosti, s podporo strokovnega osebja, ki je skupaj s stanovalci in stanovalkami moralo osvojiti vse spretnosti življenja v skupnosti, ki se korenito razlikuje od življenja in dela v instituciji. Za Slovenijo je bil to pomemben premik, predvsem za ljudi, ki so lahko svoje pravice do vsakodnevnih izbir (kot je npr. odločitev kaj skuhati za kosilo in kdaj zjutraj vstati, kaj obleči) začeli zares uresničevati.

O tem, da so velike oskrbovalne ustanove zelo neprimerne in celo škodljive, so pisali pomembni misleci že v prejšnjem stoletju, med vidnejšimi sta Goffman in Foucault, najbolj krut dokaz za to pa smo dobili z epidemijo virusa kovid-19.

Kljub tragiki totalne ustanove je zavod na Tratah povezoval ljudi. Za okoliške prebivalce in prebivalke ni bil le priložnost za zaposlitev, saj so stanovalci in stanovalke zavoda pomagali_e na okoliških kmetijah in ta prijateljstva, ljubezni, spomini in travmatične usode ljudi, še sedaj dajejo Tratam ekskluzivno energijo.

Grad je leta počival, ali bolje rečeno – propadal-, dokler ni postal pomembno izobraževalno, kulturno, aktivistično in socialno središče, zaradi srčnega in predanega kolektiva, ki je našel v gradu med reko Muro in gozdovi priložnost za drugačno, novo obliko solidarnosti, druženja, povezovanja in aktivizem. Poleg razstav, koncertov in resnično neprecenljive muzejske predstavitve nekdanje norišnice, so študetje_ke družboslovnih fakultet tam prirejali tabore deinstitucionalizacije, kamor so vabili stanovalce_ke socialno varstvenega zavoda Hrastovec (v nadaljevanju SVZ Hrastovec), ki jih je še danes čez 600. Zaprtje zavoda Trate je bila zgodba o uspehu, predvsem zato, ker so glavni akterji napredka skupnostnih modelov oskrbe verjeli, da če se najhujši zavod v Sloveniji prestrukturira v skupnostni model oskrbe, se bo z lahkoto dalo opraviti na podoben način z vsemi ostalimi institucijami. Žal politične sile socialnega in zdravstvenega sistema niso več podpirale napredka, in so zaustavile proces deinstitucionalizacije.

Grad Trate predstavlja nevarnost samo tistim, ki vidijo solidarnost, povezovanje, kulturo in moč ideje kot grožnjo. Mi pravimo, da je krike iz institucij potrebno slišati, da je zaprte oddelke potrebno odpreti, še posebej za ljudi, ki v življenju niso zakrivili ničesar, za kar bi jim sodišče lahko sodilo. Geografska oddaljenost in način t.i. rehabilitacije, ki pohablja samostojnost in svobodo bi morala biti stvar preteklosti. V lepši prihodnosti ljudi ne bomo zapirali v oddaljene gradove, ampak bomo te gradove obiskovali kot turisti in ljubitelji_ce kulture, zgodovine (del žalostne zgodovine je tudi dejstvo, da je prva čarovnica na Slovenskem gorela prav na dvorišču SVZ Hrastovec).

Muzej norosti gradi in živi vizijo boljše prihodnosti, je glas zatiranih ter umetnost sredi čudovite pokrajine, zato pozivamo SVZ Hrastovec in s tem Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da ponudi kolektivu Muzeja norosti vso potrebno podporo za delovanje.

Ljubljana, 15.2.2021

Mirovni inštitut