V sredo 28. XI sta poslanski skupini SDS in NSi vložili zahtevo za sklic seje Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki ga zahtevata Poslanski skupini SDS in NSi, glede pojavov sovražnega govora ter pozivanja k nestrpnosti in nasilju. Skupina občanov je pripravila protestno izjavo. Zahteva za sklic seje Odbora DZ o sovaražnem govoru je bila v petek umaknjena s strani predlagateljev (SDS; NSi).

Kljub temu javnosti posredujemo svojo protestno izjavo in obveščamo, da bomo sklicali javni dogodek, na katerem bomo razpravljali o (Re)definiciji meja sovražnega govora. V novi generaciji oblik demonstriranja ljudi proti oblasti so se porodili novi vzorci delovanja, ki so pretežno samonadzorovano nenasilni. Zdi se, da se uveljavlja nov vzorec javnega nasprotovanja, ki ustvarja pritisk na oblasti z umikom iz insticij, ne z napadom nanje, s podpritiskom, ne z nadpritiskom. Spreminjanje vzorca nasprotovanja je zmedel oblasti, ki čutijo potrebo po redefiniciji meja nasilja in sovražnosti. To pa v nemirnih časih ustvarja nevarnost še dodatnega krčenja demokratičnih standardov.

Protestna izjava (Ljubljana, 30. november 2012).

Protestna izjava »Kritika oblasti ni sovražni govor« v zvezi s sklicem izredne seje Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki ga zahtevata Poslanski skupini SDS in NSi, glede pojavov sovražnega govora ter pozivanja k nestrpnosti in nasilju.

Pobudniki se sklicujejo ustavne določbe, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti (34. člen Ustave RS) in na določbo, ki prepoveduje spodbujanje nestrpnosti in sovraštva. Sklicatelji izredne seje zaradi sovražnega govora predlagajo sprejeti sklep o očitni kršitvi ustavnih načel in načel medkulturnega dialoga. Svojo pobudo povezujejo z nedavnimi demonstracijami v Mariboru, ki so zahtevale odstop župana Kanglerja.

V zvezi z zahtevo Poslanskih skupin podajamo naslednjo protestno izjavo. Politiki ustave ne smejo zlorabljati, da bi se z njo branili pred javnimi kritikami za svoje (ne)ravnanje v nedelujoči pravni državi.

Določbe ustave, na katere se sklicujejo predlagatelji v svojem nasprotovanju nestrpnosti in sovražnemu govoru, se v resnici nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. Zahtev javnosti po odstopu politikov ter izražanje zahtev v spontanih ali organiziranih demonstracijah, v medijih in drugod zato ni mogoče obravnavati v okviru teze, da vse to spodbuja nestrpnost in sovražni govor. Sovražni govor je pojem, ki se ne nanaša na odnose med voljenim politikom in volivcem, temveč na razmerja med državljani. Politiki se pred legitimnimi zahtevami volivcev ne morejo braniti z ignoranco, s ščiti policijskih kordonov in selektivnim branjem ustavnih določb. To velja še toliko bolj, kolikor so s svojo neodgovornostjo volivce pred tem nedopustno izzivali.