Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 119
Alain de Botton je v nekem predavanju spregovoril o tem, kako smo ljudje uničili lastne zmožnosti za ljubezen, ki bi morala obstajati v srcu tega, kar imenujemo obče dobro. Hvala bogu je bila na vrsti konferenca, na katero so me povabili. Na njej sem spregovoril natanko o človekovi zmožnosti za ljubezen, saj verjamem, da smo še vedno zmožni ljubiti drug drugega. Ne na romantičen način, ker ta nima resne zveze z ljubeznijo, temveč na način, ki je v samem jedru teorije hendikepa: vsak od nas je ranljiv, ranjen, poškodovan, zlomljen, prizadet, hendikepiran, nagnjen k sebičnosti in egocentričnosti, vsakdo je težaven in naporen in kompliciran, zato je včasih težko živeti že s samim seboj, kaj šele z drugim. Morda je vsakdo tudi podkupljiv, kot pravi pregovor: vsakdo ima svojo ceno. A ljubezen je vseeno možna. Temelji na spoznanju, da lahko prepoznamo drug drugega in se sprejemamo – prav zaradi zapisanega, zaradi tega, kar je v naši naravi. In tam je tudi sočutje. Z nobenim drugim človekom ni lahko živeti, podčrta svoj govor Alain de Botton, to pa še ne pomeni, da ni mogoče. Ljubezen dokazuje, da je mogoče, čeprav celo vsakdo, ki ljubi, nujno povzroča drugim ljudem tudi trpljenje.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 440
Minea mi je poslala povezavo do strani z naslovom Gen Z obožujejo nov trend ‘gnitja v postelji’. Moj odziv je današnji dnevniški zapis, ki je sicer eden v vrsti zapisov o problematični oziroma toksični naravi industrije sreče, priganjanja ljudi k delu in industrije wellnessa.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 490
Predavanja v naslednjem šolskem letu bom pričel z obsežno in podrobno analizo sedaj že klasičnega besedila o družbeni represiji in razvoju socialne oziroma družbene teorije hendikepa (The Concept of Opression and the Development of a Social Theory of Disability, Paul Abberley, Disability, Handicap & Society, let. 2 (1987), št. 1, str. 5 – 19). To bom storil tudi zato, ker je sicer zastareli medicinski model invalidnosti v teh krajih še vedno zelo živ in močan, zlasti pa zaradi potrebe po boljšem razumevanju koncepta hendikepa in neodvisnega življenja.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 388
Naslov knjige je zgovoren in vreden nadaljnjega razmisleka: Ultra-Processed People; njen avtor je Chris van Tulleken, molekularni virolog in profesor na University College London, zato že lahko slutimo, na kaj se naslov knjige nanaša. Nanaša se na zelo procesirano hrano. In kot je lahko zelo procesirana hrana, so lahko zelo procesirani tudi ljudje. Tako smemo sklepati. Nadvse zanimiva ideja, ki postane še zanimivejša zaradi podnaslova knjige: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food … and Why Can't We Stop?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 291
Ko sem predstavil Sočutno šolo v naši podporni skupini, sem ponazoril njeno temeljno idejo s staro, zelo staro podobo. V tradicionalni skupnosti nekdo zboli. Ne odide k zdravniku, s katerim se sam v pisarni nekaj časa pogovarja, zdravnik ga nato pregleda, postavi diagnozo in predpiše terapijo. Ne, odide k šamanu ali zdravilcu, ki ga začne zdraviti, vsa skupnost pa se zbere okoli njiju. Bolezen je namreč nekaj, kar ima poleg biološke še dve ključni koordinati: je duhovna zadeva in je skupnostna. Zadeva skupnost – od tod izraz skupnostna skrb. In je duhovna, spiritualna. Telo v tej perspektivi nikoli ni ločeno od duha, ni materialna zadeva, ki nima nobene zveze z duhovnimi. Ravno nasprotno je res: telo brez duhovnosti je isto kot riba brez vode. Taka je klasična, tradicionalna ideja, ki jo Aristotel tako sijajno vpne v koncept evdajmonije in v koncept duše kot entelehije telesa.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 310
Včeraj sem predstavil knjigo Sočutna šola. Spregovoril sem o realnih utopijah, kajti sočutne skupnosti so prav to: so realni ne-kraji. So kraji, ki ne obstajajo, to pa še ne pomeni, da ne bodo obstajali že jutri. Prav zato sem razmišljal tudi o nenavadni realni izkušnji, ki nam pove, da včasih to, kar imamo za nemogoče, nenadoma postane mogoče. To je zares posebna izkušnja, ki nas morda prepriča, da v življenju prevečkrat vržemo puško v koruzo, češ da je nekaj nemogoče, da nečesa ni mogoče uresničiti. Včasih je zato zares dobro, če verjamemo, da je tudi na videz nemogoče vendarle mogoče. Potem preberem intervju z režiserjem Wimom Wendersom (Wim Wenders: cinema today ‘makes me nauseous’, Vanessa Thorpe, The Guardian, 19. maj 2023).
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 321
Še v stari Jugi je k nam z bogatega zahoda priplavala po zraku pesem z naslovom Don't Worry, Be Happy (Bobby McFerrin, 1988). To je bila pesem z avtorjevega albuma z zgovornim naslovom Simple Pleasures (1988). Zvenelo je nekoliko nenavadno in skoraj magično, zato je bilo mogoče sklepati: če nisi v skrbeh, če nisi zaskrbljen, se ti odprejo vrata k sreči. Če si poln skrbi in si zaskrbljen, ne moreš biti tudi srečen? Je pot k sreči tlakovana s preprostimi vsakdanjimi zadovoljstvi? In če je, zakaj se potem ženemo in hočemo večno napredovati in se samoaktualizirati in samouresničevati in biti perfektni, da ne rečem popolni? Kaj se dogaja? Zakaj se zdi, da je treba nenehno nekaj delati, delati kot zmešan (working like crazy), biti produktiven in učinkovit? Kako je z zaskrbljenostjo in s srečo danes, ko smo vsi prebivalci kapitalističnih svetov?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 281
Povejte kaj iskreno.
Najprej se lotim nove knjige: Ultra-Processed People: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food ... and Why Can't We Stop? (Chris van Tulleken, 2023). Slovenski prevod naslova knjige je: Ultra predelani ljudje: Zakaj vsi jemo stvari, ki niso hrana ... in zakaj ne moremo nehati? Zgovorno: procesirana ali predelana ni le hrana, ki jo jemo, predelani in procesirani smo tudi sami. In zakaj ne moremo nehati? Odgovor na vprašanje se skriva v besedi predelana. Obstaja veliko dokazov, da taka hrana prispeva k zasvojenosti. Od tu pa je le še korak do vprašanja, ali morda kdo želi, da smo čim bolj zasvojeni – na primer s predelano hrano.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 315
Te dni na vseh koncih domovine potekajo najrazličnejši pogovori, povezani s tragičnima dogodkoma v Srbiji. Pogovarjamo se o kulturi nenasilja, o nenasilnem komuniciranju, o preprečevanju nasilja, o razumnem vedenju, reševanju sporov in delovanju. Morda bi lahko vse skupaj spravili na skupni imenovalec, ki ga predstavlja naslov Pinkerjeve knjige: Boljši angeli naše narave. Posvečamo se torej boljši plati naša človeške narave, da bi živeli v razumnejši in sočutnejši kulturi. Pri tem je dobro imeti v mislih tudi podnaslov Pinkerjeve knjige, ki je ta: Zakaj je nasilja vse manj. Kdo bi kajpak takoj ugovarjal, da to ne drži, toda dejstva so neizprosna: podnaslov je objektivno resničen. To še ne pomeni, da pogovori o kulturni nenasilja niso potrebni. So potrebni. In k njej prispevam tole razmišljanje.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 350
Umetna inteligenca je stroj, ki se je sposoben učiti. Številni ljudje pravijo, da postaja v zadnjem času tako napredna, da bi lahko močno spremenila življenje na Zemlji. Zakaj bi se to lahko zgodilo? Ker se zelo hitro uči, pravijo znanstveniki, ki njeno učenje imenujejo globoko učenje (deep learning). A kaj to pomeni? Ali ni dobro, da se uči, saj bi se lahko naučila tudi tega, kar imamo ljudje od nekdaj med seboj, to pa dobro predstavlja koncept ranljivosti in trpljenja, organsko povezan s konceptom sočutja. Zakaj je skoraj vsako razmišljanje o umetni inteligenci in njeni zmožnosti učenja takoj povezano s strahom, da bo postala pametnejša od nas in nam škodila? Zakaj tako pogosto povezujejo pamet z zlom, z nečim nevarnim in škodljivim? Morda prav zato, ker ne razumejo dobro samega koncepta pametnosti ali inteligentnosti. Obstajata namreč tudi čustvena in socialna inteligentnost, za kateri morda niso niti slišali. Zgodba, ki jo povem v nadaljevanju, pričuje za zapisano.