Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Te dni na vseh koncih domovine potekajo najrazličnejši pogovori, povezani s tragičnima dogodkoma v Srbiji. Pogovarjamo se o kulturi nenasilja, o nenasilnem komuniciranju, o preprečevanju nasilja, o razumnem vedenju, reševanju sporov in delovanju. Morda bi lahko vse skupaj spravili na skupni imenovalec, ki ga predstavlja naslov Pinkerjeve knjige: Boljši angeli naše narave. Posvečamo se torej boljši plati naša človeške narave, da bi živeli v razumnejši in sočutnejši kulturi. Pri tem je dobro imeti v mislih tudi podnaslov Pinkerjeve knjige, ki je ta: Zakaj je nasilja vse manj. Kdo bi kajpak takoj ugovarjal, da to ne drži, toda dejstva so neizprosna: podnaslov je objektivno resničen. To še ne pomeni, da pogovori o kulturni nenasilja niso potrebni. So potrebni. In k njej prispevam tole razmišljanje.

Umetna inteligenca je stroj, ki se je sposoben učiti. Številni ljudje pravijo, da postaja v zadnjem času tako napredna, da bi lahko močno spremenila življenje na Zemlji. Zakaj bi se to lahko zgodilo? Ker se zelo hitro uči, pravijo znanstveniki, ki njeno učenje imenujejo globoko učenje (deep learning). A kaj to pomeni? Ali ni dobro, da se uči, saj bi se lahko naučila tudi tega, kar imamo ljudje od nekdaj med seboj, to pa dobro predstavlja koncept ranljivosti in trpljenja, organsko povezan s konceptom sočutja. Zakaj je skoraj vsako razmišljanje o umetni inteligenci in njeni zmožnosti učenja takoj povezano s strahom, da bo postala pametnejša od nas in nam škodila? Zakaj tako pogosto povezujejo pamet z zlom, z nečim nevarnim in škodljivim? Morda prav zato, ker ne razumejo dobro samega koncepta pametnosti ali inteligentnosti. Obstajata namreč tudi čustvena in socialna inteligentnost, za kateri morda niso niti slišali. Zgodba, ki jo povem v nadaljevanju, pričuje za zapisano.

Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti je izšla. V njej zagovarjam klasično idejo dobrega, in sicer tako, da se najprej upiram sodobni dolžnosti ljudi, da dobro živijo. Seveda se zdi, da je tak zagovor neracionalen in čudaški, morda celo zmešan, vendar imam za svoj upor dobre razloge oziroma argumente, na kritične pripombe pa sem tudi že dolgo navajen in me njihova neracionalnost ne vznemirja.

Danes se pričenja letošnja splošna matura, in sicer s pisanjem eseja iz maternega jezika. Njegov naslov je Ženska na odru sveta. Prav bi bilo, da bi imeli dijaki in dijakinje na izbiro še eno temo z naslovom Moški na odru sveta.

Knjiga ima naslov Jean-Luc Nancy among the Philosophers (Irving Goh (ured.), Fordham University Press, 2023). Berem jo z velikim užitkom in zelo počasi, ker je zahtevna. To je knjiga o vračanju na začetek, k Descartesu in njegovemu odkritju, za katerega se zdi, da ga spontano razume vsak človek: mislim, torej sem. Ugotavljam, da je zadeva veliko zapletenejše, kot se zdi, in zahtevnejša za razumevanje, kot bi morda želeli. Začetek torej.

Najprej si ogledava čudovit film z naslovom Neskončna nevihta (Infinite Storm, Malgorzata Szumowska, Michal Englert, 2022). Kmalu po začetku filma vidimo izjemno metaforo, ko skuša Pam (Naomi Watts) prepričati Johna (Billy Howle), naj gre skupaj z njo v dolino, čeprav je očitno, da hoče zmrzniti oziroma umreti na vrhu gore, kjer divja snežno neurje, ker se je tako odločil. Dejansko gre za metaforo, saj je vsakdanje življenje pogosto kot nevihta v mrzlem okolju, v katerem nimamo prav velike želje vztrajati. Pam nima dobesedno nobenega vzvoda v rokah, da prepriča Johna, naj gre z njo, naj ne zmrzne v ledenem objemu gore. Pa vendar ji uspe. Kako je to mogoče?

Knjiga z naslovom Emotional Intelligence: Reaching Escape Velocity in the Digital Era (Rajagopalan Purushothaman, SAGE, 2021) je zelo zanimiva že zaradi naslova. Čustvena inteligentnost v obdobju, ko postaja svet vse bolj digitaliziran, je lahko bodisi vse bolj zastarela in nepomembna, saj digitalnim napravam težko pripisujemo čustveno inteligentnost, ali pa je radikalna in bo vse pomembnejša. Če je zastarela že sedaj, lahko postane predmet zgodovinskega raziskovanja in spraševanja, zakaj je bila nekoč pomembna – če je sploh bila. Če je radikalna, bodo potrebna nova razmišljanja, zakaj je potreba ljudi po samozavedanju, samoregulaciji, samomotivaciji, empatiji in socialnih veščinah onkraj potreb, na katere smo sicer navajeni in celo pričakujemo, da nam jih bodo pomagale digitalne naprave zadovoljevati. Mindfulness ali čuječnost kot pomembna razsežnost čustveno inteligentnih ljudi kajpak lahko podpira sočutje in krepi rezilientnost ljudi, toda prav zato se moramo vprašati, ali si vsega tega zares želimo, kajti nobene nujnosti ni, da je pobeg iz vsakdanje realnosti, v kateri se kopičijo obljube o vseživljenjskem zdravju, dobrih odnosih, poklicnem in osebnem uspehu ter sreči vsakega posameznika in vsake posameznice, smiseln in vreden tveganja. Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti, ki izide te dni, je tako morda povsem odveč, še preden je prišla iz tiskarne. Vtis je namreč, da sočutnih skupnosti bodisi ne potrebujemo bodisi bodo nastajale po nujnosti, ki ji ritem že sedaj narekujeta umetna inteligenca in posodobljena digitalizacija sveta, v prihodnosti pa ga bosta narekovali še bolj.

Deloval ni le kot psihiater ali kot strokovnjak za duševne motnje. Je to dejstvo pomembno? Je, če ga razumemo v okviru, v katerem je deloval. Deloval je v svetu, v katerem so ključna vprašanja o smiselnosti človeških eksistenc neposredno prepletena z vprašanji o alternativnem družbenem življenju in ukinjanju liberalnega individualizma, ki ga najbolje ponazarja sodobni kult individualizma. Ali živi vsak psihiater v takem svetu? Ne živi. Zakaj ne živi? Ker svetovi, v katerih živimo, niso le empirični, temveč so predvsem simbolni. In ne živijo vsi ljudje v istih simbolnih svetovih; živijo v različnih.

Številni ljudje verjamejo v astrologijo. V kaj natančno verjamejo? Verjamejo, da je astrologija duhovni obred. Ne mislijo, da zvezde in planeti in drugi objekti povsem določajo njihovo prihodnost in vedenje, trdijo pa, da je njen namen pridobivanje globljega vpogleda v sebe, v druge ljudi, v to, kar imamo ljudje med seboj. Ker je temu namenjena tudi psihoanaliza, se lahko vprašamo, ali je astrologija drugo ime za psihoanalizo; podobno se lahko vprašamo, ali je psihoanaliza morda zgolj drugo ime za astrologijo.

V sedaj že kultni seriji s pomenljivim naslovom Nasledstvo (Succession) spremljamo življenje družine Roy, ki nadzoruje orjaško medijsko in zabavno podjetje ter upravlja z njim. Pravzaprav spremljamo njihove groteskne in do absurda prignane medsebojne odnose, naddoločene z biznisom, zaradi katerega so nasledniki podjetja, ki ga vodi ostareli oče, Logan Roy (Brian Cox), bolj realistični zastopniki sodobnega spektakelskega in duhovno mrtvega elitnega življenja kakor filmski liki. Ko Logan nenadoma umre, smo priča skoraj neverjetnemu uprizarjanju žalovanja, zaradi katerega bi človek z zdravim razumom pomislil, da otroci dejansko žalujejo za mrtvim očetom, vendar je obenem že očitno, da je tudi patriarhova smrt zgolj novega preračunavanja vreden detajl v tragični zgodbi iz življenja neznansko bogatih elitnih ljudi, ki preprosto ne premorejo nobene vrednote več, saj je njihova življenja v celoti pogoltnila in povsem preobrazila kapitalistična logika nesrečno bogatih ljudi, ki živijo dobesedno življenja, v katerih nimajo nobenega smisla ne razkošna jahta, ne helikopter, s katerim se prevažajo sem in tja, ne flota izjemno dragih avtomobilov, s katerimi jih prevažajo sem in tja, ne milijarde dolarjev, s katerimi razmetavajo kot s papirčki, ne korporacija, ki je v njihovi lasti. So zgolj marionete v rokah sil, ki jih ne poznajo, ne razumejo in še najmanj obvladujejo, zato je grotesken celo izraz upravljavci.