Filozof in psihoanalitik
Francoski filozof Alain Badiou je dal svoji zadnji knjigi naslov Vnovično rojstvo zgodovine. Naslov je več kot simboličen, saj je natanko zgodovinski. Zgodovine namreč nikakor ni konec, kot so nekateri zgodovinski in politični modreci trdili že pred desetletji, temveč se nadaljuje v zelo drugačni obliki. Vnovično rojstvo morda res pomeni, da je zgodovina v določenem trenutku zastala in celo zamrla, toda končala se zagotovo ni.
V filmu Trumanova predstava (The Truman Show, 1998) vidimo čisto na koncu, ko se Truman odpravi iz Matrice, da gledalci na drugi strani zaslonov že mrzlično brskajo po časopisih in sporedih, da bi ugotovili, kaj bodo lahko gledali v nadaljevanju. Zanimivo je predvsem to, da so številni izmed njih pristno navdušeni nad Trumanovo zadnjo potezo, nad njegovim pogumnim odhodom torej, toda obenem že vneto razmišljajo, kako bo življenje dolgočasno teklo naprej ob gledanju naslednje televizijske nanizanke ali serije. Njihov odnos do Trumanove poteze je povem jasen: čudovito je, da je Truman spoznal resnico lastnega življenja in se pogumno odločil, da zavrne korporativno manipuliranje, ki mu je sicer omogočilo mirno, estetizirano življenje v skoraj utopičnem okolju, toda mi želimo predvsem gledati novo nadaljevanko.
Recimo, da so Marijo zares vzeli v nebo. Morda so jo, morda pa je tudi niso. A empirija v tem primeru sploh ni pomembna. Pomembno je nekaj drugega. Pomembno je to, kar je v duhu, pomemben je način, kako poskrbimo zanj. Na večer pred Marijinim praznikom sem bil pri maši. V Grožnjanu. Pravzaprav bi moral reči, da smo mašo organizirali kar sami. Bili smo s prijatelji. Ob enajstih zvečer smo po navdihujočem sprehodu skozi prečudovito mesto sedli za dolgo leseno mizo, ki še vedno stoji tam, pod lipo, ob zidu mogočne cerkve. Najmlajši je štel trinajst let, najstarejši štirikrat več; bilo nas je osem, nekaj manj kot apostolov. Potem smo dolgo v noč razpravljali v čarobni luči dveh sveč. O temah, ki presegajo banalne vsakdanje klišeje, dogme, politične puhlice in medijski žargon. Nikomur se ni mudilo domov, nihče ni bil utrujen ali zaspan, nihče se ni dolgočasil. Zlasti pa nismo potrebovali duhovnika, da bi nam povedal, kako naj preživimo večer.
Vlada, ki jo trenutno komaj še vodi JJ, na lestvici priljubljenosti je premier te dni skoraj čisto na njenem dnu, napoveduje za jesen nov zakon, ki bo dodatno obremenil plače v javnem sektorju; čisto mogoče je, da bo JJ tedaj zdrsnil zares na dno lestvice in sploh izpadel z nje. Kardinal Rode pa je te dni dejal, da se povsem spodobi in je čisto prav, če ljudje živijo skromno; ko je to govoril, je bil ovešen z zlatom, poleg njega pa se je bohotil razkošni črni audi A4, s katerim ga prevažajo po svetu. Kako torej razumeti njegovo izjavljanje ter kaj si misliti o slovenski vladi in njenem delovanju, zaradi katerega živijo ljudje vse bolj skromno, sama vlada pa je med njimi vse manj priljubljena, če o priljubljenosti sploh še lahko govorimo?
Zrel, odrasel mož, Slovenec, je pred kratkim izjavil, medtem ko je vanj zrla televizijska kamera, da Slovenci in Slovenke potrebujemo gospodarja. Izjava je lahko modra, pretehtana in produktivna, lahko pa je tudi naivna, klišejska, nepremišljena, kar pomeni, da je zgolj neproduktivno mnenje.
Pred časom je v televizijski oddaji voditeljica zastavila gostujočemu strokovnjaku vprašanje, kdaj se bo prebudila kritična javnost. Zastavila ga je tako, kot če bi nekdo poprosil matematika, naj laični javnosti na razumljiv način na hitro razloži kvadratni koren iz minus ena.
Privzemimo za trenutek, da je človek naravno bitje, in se vprašajmo, kaj hočejo od njega politiki, ki morajo biti prav kot on naravna bitja, saj so ljudje.
Minilo je pol stoletja od smrti Marilyn Monroe. FBI sporoča, da so dosje o njeni tragični smrti izgubili. Nas imajo za popolne tepce? In MM? Je zgolj tržno blago. Še vedno.
Izhodišče pričujočega zapisa je zares zanimivo: neoliberalizem empirično ne obstaja. Obstaja kot ideologija, do katere imajo vsi udeleženci na trgih cinično distanco, kot so jo imeli nekoč v Jugoslaviji do socializma in samoupravljanja; ideologija kajpak sproža empirične učinke, to pa pomeni, da deluje in da je učinkovita, kot se za ideologijo tudi spodobi.
Pred nekaj dnevi gospod Uran, danes gospod Pirjevec. Dva gospoda sta morala preprosto molče sprejeti ukaz (ta je prišel iz Vatikana) oziroma usklajevanje (to je potekalo med pripravljavci programa in kabinetom predsednika slovenske vlade), naj se umakneta in naj bosta lepo tiho. Umaknila sta se in sta tiho. JJ usklajevanja ni komentiral.