Filozof in psihoanalitik
Današnji kapitalizem zelo potrebuje države in oblastnike. Svobodni trgi ne obstajajo. Kapitalizem ne potrebuje svobode. Potrebuje oblastnike in prestrašene ljudi, ki so čim bolj nevedni. Pozabite na družbo znanja. Pomembno je samo tisto znanje, ki ga potrebuje kapitalizem in je profitabilno. Vse drugo je nepomembno. Aroganca kapitalizma je velika, saj potrebuje države, da ga varujejo in rešujejo. Varujejo ga celo pred njim samim, saj je njegova narava predatorska in avtodestruktivna.
Neznosna lahkotnost, s katero v teh dneh razglašajo rdečo zvezdo za simbol totalitarizma, vsekakor bije v oči in terja komentar. Še bolj bode (nekoliko starejša) trditev, da sta komunizem in marksizem mrtva. Pisec teh vrstic je na primer zelo živ in tale zapis je vsekakor marksistični. In vsega skupaj bo v prihodnje še več. Ali kot je rekla Hudabivška Meta v Samorastnikih svojim pankrtom: danes vas je malo, toda čez leta vas bo zelo veliko.
Trditev, da slovenski politiki ne bodo načenjali ideoloških tem, je kajpak lahko samo izraz nevednosti, kaj sploh je ideologija, ali pa cinizma, kajti v politiki ne načenjaš ideoloških tem, ker te vselej že načenjajo tebe. Namesto sprenevedanja bi zato pričakovali vpogled v resnične koordinate ideoloških praks in njihovo razumevanje, vendar v teh krajih tako pričakovanje trenutno še ne more obroditi sadov, saj je teoretsko razmišljanje tako rekoč povsem blokirano in marginalizirano.
V vsakdanjem življenju smo se na žalost navadili pretirano prilagajati in nas je strah, zato včasih rečemo, da ima večina vselej prav, da se moramo vesti tako kot večina, da zase ne smemo misliti, da smo nekaj posebnega. Pa vendar vse to ne pomeni prav veliko, kajti možno je tudi nekaj drugega.
Sodobni človek ima tako rekoč vsak dan vtis, da se kapitalizem počasi kar sam od sebe spreminja v komunizem, saj je videti, da vse bolj skrbi za ljudi in njihovo dobrobit; zdi se celo, kot da bolj skrbi za ljudi kakor pa zase, kar je gotovo nenavadno. Zlepa zato ni mogoče odkriti, da kdo koga izkorišča (na primer kapitalisti delavce). Prav tako je očitno, da nam Marx danes ne more več pomagati pri razumevanju kapitalizma in njegove narave, saj se je tako spremenila, da so njegova razmišljanja postala kratko malo zastarela in neuporabna.
Vsak človek je sprva del starega sveta. In nobena sprememba takega sveta se ne more zgoditi brez spremembe samega človeka. Dokler bodo ljudje verjeli, da lahko spreminjajo svet, ne da bi se spreminjali sami, je njihovo razmišljanje o spremembah zgolj nepomemben dim v vetru.
Komunizem torej ne tekmuje s kapitalizmom za iste cilje, zato ni proti njemu in se ne spopada z njim. [Komunizem je vselej ZA.] Saj je povsem jasno: egalitarnost ljudi in svetega duha nima nobene zveze s tekmovalnostjo egoističnih, različnih posameznikov, ki skušajo kopičiti dobrine znotraj kapitalizma in uresničevati imaginarne želje. Kapitalizem in komunizem sta zato radikalno vsaksebi.
Grki so zopet v sedlu, je bilo slišati zjutraj na radiu. Proevropske sile so končno zmagale na volitvah, negotovosti ni več, Siriza je poražena, borze, menedžerji in bankirji so si oddahnili, sedaj bo vse steklo kot po maslu: Grki bodo zategnili pas, reforme se bodo izvajale po načrtu, na koncu tunela že sveti luč, banke bodo rešene, kapitalizem bo rešen, veselimo in radostimo se, saj bo življenje dolgoročno za vse bistveno boljše.
Kak minister sem in tja oholo reče, da bomo živeli v družbi znanja šele, ko se bomo dovolj potrudili ter pridno ustvarjali znanje in vednost, ki bosta dobičkonosna ali profitabilna. Iz take in podobnih izjav sledi, da bi morali zlasti pesniki, filozofi, humanistični paraziti in drugi nebodijihtreba, ki ne proizvedejo ničesar profitabilnega, vnovič resno premisliti, kaj počnejo, kaj bodo počeli in kako bodo v prihodnosti skrbeli za profite oziroma dodano vrednost, kot jo ljubkovalno imenujejo ekonomisti, če sploh še hočejo biti člani občestva, ki mu sicer pripadajo. Enako se zdi, da vsi naravoslovci, tehniki in inženirji že tako rekoč po definiciji ustvarjajo izključno dobičkonosno znanje, ki bi ga moralo biti iz dneva v dan več, a ga v glavnem vendarle ni nikjer videti.
Theodor Adorno je leta 1941 v članku o popularni glasbi poudaril, da je zanjo značilno predvsem to, da je standardizirana v taki meri, da lahko govorimo kar o njeni umetni vnaprejšnji prebavljenosti (predigested) – poslušalci imajo zato vtis, da so jo že slišali, čeprav jo slišijo prvič.