Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Zapluli smo že globoko v oktobrski mesec in dovolj je minilo časa, da lahko izrazimo kritična opažanja, pomisleke in skrbi glede usode Zakona o osebni asistenci. Trdimo, da se zakon še zdaleč ne razvija v želeno in pravo smer, saj uporabnik mnogokrat sploh ni subjekt zanimanja in dobrobiti, neodvisnosti; pogostokrat sploh ni v središču pozornosti kot je to zapisano v namenu samega zakona, ampak je zgolj reduciran na objekt drugih/drugačnih interesov, ki se nad njim in na njem izvajajo. Nemalokrat je posameznik ujetnik znotraj družinskih in sorodnikovih interesov, ki ga dojemajo kot predmet nekakšnega socialnega kolektiva. Seveda pa Zakon o osebni asistenci nikakor ni in ne sme biti. Pri Zakonu osebni asistenci gre namreč »zgolj« za zagotavljanje osnovnih človekovih in državljanskih pravic uprabnika; zagotavljanja njegove aktivnosti in avtonomnosti, nenazadnje tudi prav v odnosu do staršev in sorodnikov oz. inštituta družine.

Na našem novinarskem zajtrku 26.9.2019 smo izpostavili zgolj dva od številnih ključnih problemov in nedorečenosti povezanih s tem tako pomembnim zakonom, s kateri smo dosegli vrh na prednosti evropske zakonodaje. A v kolikor ne bomo uspeli sanirati potencialnih zlorab in nepravinosti pri koriščenju zakona, se bomo kaj kmalu morali posloviti od sedajšnjega modela, ki neupravičeno omogoča koriščenje osebne asistence v večji mero kot to predvideva zakon. Finančno bo zadeva nevzdržna, diskriminatorna in krivična do tistih, ki dejansko potrebujejo največ pomoči.

  1. Orodje ocenjevanja Inštituta za socialno varstvo je možno subjektivno interpretirati in je torej podvrženo zlorabam; odvisno od »strokovnosti«, etičnosti in usposobljenosti posameznega člana komisije. Izvajalcem je bil podeljen status brez kakršnih koli preizkusov znanja, strokovnih kompetenc ali osnovnega razumevanja samega »duha« zakona ter ciljev; temeljnega namena le-tega. Mnogi, ki so postali izvajalci namreč sploh ne razumejo storitve osebne asistence oz. neodvisno življenja uporabnika. Poljubno si osebno asistenco razlagajo in intrepetirajo, saj ni bilo nobenih filtrov npr. preizkusov usposobljenosti, nobenih kriterijev in nivojev potrebnega znanja, vsak, ki se je prijavil kot izvajalec je to tudi avtomatično in neproblematično postal.

  1. Grožnjo in nevarnost namenu zakona pa vidimo predvsem v samem zaposlovanju družinskih članov, brez nikakršnih omejitev; lahko so povsem neproblematično zaposleni mati, oče, sestra, brat ali/in stric, ... Skratka sorodnik, ki je lahko obenem in hkrati v vlogi izvajalca s svojim s.p., v vlogi asistenta odraslemu otroku/uporabniku in v vlogi zakonitiga zastopnika/uporabnika (torej uporabnikov zagovornik)!? Kdo bo preverjal morebitne zlorabe znotraj družine ali o ustreznosti samih (sorodnikov) asistentov še posebno pri osebah, ki nimajo opravilne sposobnosti ali jo imajo pa sploh ne morejo komunicirati? Ali družina sploh ve kaj pomeni osebna asistenca kot storitev in spoštuje vlogo uporabnika, njegove potrebe, hotenje in želje; ali pa dela z njim tisto kar je najbolje vajena in kar hoče ter ve, da je edino pravo in možno. In prav te mamice in očkoti, ki so v tem »poklicu« našli svoj raison d'etre, edini smisel za njihovo življenje, so na družbenih omrežjih neverjetno agresivni in žaljivi do vseh, ki mislimo, da bi morali biti prav oni prvi in najbolj goreči zagovorniki, da imajo njihovi odrasli otroci možnost osamosvjitve tudi od njih. Nenazadnje bi se tudi sami lahko razbremenili in počeli še kaj drugega v svojem življenju, sedaj ko imajo to možnost in priložnost. Tako pa se igra zgolj na hinavska čustva, usmiljenje in pokroviteljstvo ter se s tem pritiska na državo, da mora zakon financirati njihovo pomoč lastnemu odraslemu otroku, ki ga ne želijo spustiti izpod svojega okrilja tudi zaradi finančnih koristi. Seveda se ne sekiram kaj dosti na tako nizkotno zaničevanje, le zanima me zakaj niso ta gnev in ogorčenje vnovčili leta nazaj, ko smo se v našem društvu borili za osebno asistenco, protestirali pred vlado ter parlamentom in zagovarjali argumente za sprejetje zakona v Državnem zboru?

Sprašujemo se ali takšne vrste zaposlovanja dejansko zasleduje cilje zakona in dosega namen neodvisnega življenja uporabnikov ali morda postaja osebna asistenca alibi za vse bolj »družinski biznis«? Konflikt interesov med zakonitim zastopnikom, izvajalcem storitve oz. osebnim asistentom je več kot očiten; potrebno ga je razrešiti!

S spoštovanjem,

Elena Pečarič

strokovna vodja programa

Že pred meseci, 21.3.2019 smo na MDDSZ, konkretneje na Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja poslali prošnjo za informacije na podlagi Zakona o medijih. Do nas so namreč prišle neuradne informacije in govorice o čudnih praksah mešetarjenja na nekaterih društvih znotraj Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, češ naj bi nekateri slepi prišli na Zvezo, da bi svoje odločbe o upravičenosti do osebne asistence koristili pri njih, a pod pogojem, da jim oni ne odvzamejo polovico njihovega dodatka, kot to določa Zakon o osebni asistenci, ampak le nek manjši pavšal. Takrat nas je prav presenetila višina dodatka za pomoč in postrežbo, ki je dvakrat višja od drugih upravičencev z najtežjimi vrstami ali oblikami hendikepa. Odgovore ki sem jih dobila na MDDSZ sedaj v celoti objavljam in jih ne želim komentirati, saj mi gre dobesedno na bruhanje, ko nemo opazujem zlorabe, ki se z Zakonom o osebni asistenci dogajajo na številnih nivojih. Polovico svojega življenja sem namreč posvetila boju, da bi se ta zakon uveljavil za vse, ki ga potrebujejo, sedaj pa se številni dobesedno okoriščajo in iščejo kako obviti kar je potrebno izpoilnjevati kot pogoj. A o tem kdaj drugič, sedaj zgolj odgovori in podatki, ki smo jih prejeli; dovolj zgovorni!

Predsednik Šarec, prišel je čas, da se pogledava iz oči v oči,

pa naj se zgodi, kar za javnost prav gotovo ni.

Nisem vas še čisto politično razvozljala, kam bi vas pravzaprav dala?

Ali ste res tako drugačni, v pogumu, z dejanji in pod hlačmi;

ali je le metoda Stanislavski tista, ki jo spretno uporabljate, če zavajate?

Tudi meni igra in dramaturški prijemi niso tuji, le kaj drugega uporabiti gre,

da medijsko pozornost preusmeri nase se?

Mitja Čander, publicist, komentator je priljubljen gost različnih informativnih oddaj (24ur, Odmevi) predvsem na teme politične korektnosti, etičnosti in ohranjanja integritete skupin ali posameznikov. Že večkrat sem ga pozvala, da ravnanja in dejanja, ki jih propagira, aplicira tudi na sebi. Mitja Čander je namreč eden izmed treh članov Nadzornega odbora FIHO, ki na letni ravni razdeli več kot 16 milijonov evrov. Njegova funkcija ni častna, ampak za svoje delo dobiva sejnino in zato imam zanj visoka pričakovanja. Vedoč, da je Mitja Čander slep, sem mu v ta namen pošiljala številne dokumente, da bi mu morda odprla oči, tam, kjer ga drugi kolegi invalidi namerno zavajajo. Dodajam, da gre znotraj FIHO za zelo očitno kolizijo interesov, ki se tolerira in opravičuje z avtonomnostjo odločanja invalidskih organizacij. Zgodba je pravzaprav zelo podobna “ŠOU-ovski sagi" in zakonodajnim manipulacijam – tudi tu gre za zakonske izjeme in nadzorno praznino, ki podobno traja več kot 20 let. Še ena skupna točka je tudi opurtonističnost vloge vsakokratnih političnih strank, ki dovoljujejo odtekanje denarja. Invalidski lobi je dokaj velika skupina, ki pa se jo zlahka manipulira in javnost nima kritične distance, saj so invalidi ubogi, pomoči potrebni in smo jim dolžni priskrbeti kar največ, da jim pomagamo.

Astrologinja Ema,

le kaj je tebi bilo tistega dne,

da nad uboge invalide tako brezsramno spravila si se.

Leta netransparentnih politik tako vladnega establišmenta, kot tudi politik znotraj EU so pahnile celino v stagnacijo, porast skrajnih desnic, celo nazadovanje, saj so ljudje izgubili upanje v iluzijo močne združene Evrope, socialne pravičnosti ter demokracije. Nič od velikih demokratičnih obljub in od ekonomske rasti se žal ni uresničilo. Evropa danes preživlja številne krize, ki jih lahko strnemo kot zadolženost, krizo bančnega sistema in porast revščine, prekarnosti in migracije. Zato je potrebno dejansko ustvariti konkretno alternativo, ki bo znala pokazati možnosti za nova obzorja razvoja ter zaščite človekovih in socialnih pravic, zgraditi je potrebno alternativo obstoječim politikam znotraj EU.

E pur si muove”, juhu, končno, morda tokrat le ustavijo ta invalidski twilight vrtiljak. Tako nekako smo razmišljali, ko smo v medijih zaznali notico, da se bo KPK ponovno lotila pregleda razdeljevanja sredstev oz. sume sistemske korupcije, ki se iz leta v leto vrši znotraj FIHO.

Dnevi hitro bežijo in vse bolj nestrpno pričakujemo usodni datum 1.1.2019, začetek izvajanja Zakona o osebni asistenci. Skoraj ne morem verjeti, da se nam bodo končno uresničile sanje in več kot 25 letni trud ter neverjetna prizadevanja, da udejanimo to temeljno človekovo pravico; pravico do osebne asistence. Vsi tisti, ki jo potrebujemo in smo bili “med privilegiranimi”, ter smo jo v omejenem obsegu koristili že do sedaj, to pomembno pravico še toliko intenzivnejše doživljamo. Zavest in zavedanje imamo o tem, da bo za nas novo leto pomenilo tudi novo poglavje v našem življenju; za naše delo in multidisciplinarno ustvarjanje. Kljub t. i. srednjim letom, v katero obdobje se je moje življenje nagnilo, so pred menoj še mnogotere življenjske možnosti in priložnosti, ki jih nameravam dodobra izkoristiti.

Truplo se je v teh dneh že dodobra ohladilo, zato lahko ponovno brez slabe vesti in hinavskih pietetnih pomislekov spregovorimo o nenadno in nedavno preminulem največjem slovenskem Invalidu Borisu Šuštaršiču. Ne bom trdila, da me je novica razžalostila, ravno obratno, kar cel teden sem pila na svoje zdravje; zakaj pa ne?

Prav gotovo bo to dejstvo še imelo viden in občuten vpliv tudi na slovensko invalidsko in invalidno realnost v katero nas prisiljujejo živeti, čeprav si jo že dolgo let vztrajno prizadevamo spremeniti. Zagotovo vemo, da so si mnogi njegovi največji ritolizniki iz koristoljublja naposled le oddahnili, prav tako mnogi med njimi pa že urno stegujejo svoje grabežljive kremplje, da si prilastijo kanček njegove oblasti, moči ter vpliva. A kar tako nadomestiti njegovo imponentno persono in rit na vozičku nikakor ne bo lahko.

Vstanite v suženjstvo zakleti Invalidi, prekleti!
Vstanite in postavite se že enkrat na noge, uprite se!
Zakaj pa ne?
Vas je strah, ne zmorete, ne znate, se vam ne da?
Da to ni mogoče ne drži,
ja, ja, ja, to je možno, to se da.