Gregor Hrovatin

Moški smo v stiski. To da ubiješ žensko, ki te hoče zapustiti, in se predaš policiji, ni znak moči, ampak šibkosti. Že ko se odločiš za to, si si priznal poraz. Ko jo tolčeš, zabadaš, razsekavaš in streljaš, se poslavljaš tudi od svojega življenja.

Izključno zaradi tega naslova se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

Ko smo izvedeli za to zakonodajno pobudo, so bile naše prve misli: »Aha, 8. marec se spet nekaj ven meče,« in »Zakaj ravno kosila? A je to res najpomembnejše od vsega, kar je narobe?« Ko smo odmahnili z roko nad razvajenimi deklinami, ki ne vedo, kaj bi, pa se nam je utrnilo še: »Zakaj za vse otroke in ne samo za revne?« ter »Zdaj bodo otroci vrgli stran še več hrane.«

Vedno sem rastel na možgane. Nikoli mi ni bilo težko misliti in vedno sem mislil več, kot je bilo potrebno. V šoli me ni motilo, da se je bilo treba učiti. Motilo me je, da se učimo večinoma neuporabne in dolgočasne reči. Žal mi je bilo vsakega dneva in ure, ki sem jo preživel v razredu ob poslušanju ali doma nad učbeniki in si trpal v glavo traparije, za katere mi je bilo že od začetka jasno, da jih bom pozabil takoj, ko bom za njihovo védenje dobil oceno, ker jih ne bom nikdar več potreboval. In žal mi je bilo, ker me je zanimalo toliko lepih, skrivnostnih in obsežnih stvari, za katere zaradi teh traparij nisem imel časa …

Afera Smodej sploh ni afera, ampak naravno stanje stvari. Svet ustvarjalcev na področju kulture je majhen. Vsi vse poznajo. Večina je odvisna od peščice, ti bajeslovni osebki pa so odvisni drug od drugega.

Sredi ničesar se nahaja dodelano vsemogočno bitje. Predpostavlja se, da ima telo, ki je praviloma podobno opičjemu. Ne izvemo, kako je nastalo, kaj ga ohranja pri življenju in s čem si zapolnjuje neskončnost. Zgolj domnevamo lahko, da ga vseobsegajoči nič ne izpolnjuje. Vse bajke o nastanku vesolja, sveta in živih bitij se namreč začnejo, ko se odloči ta nič okrasiti z nečem. Postopki in vrstni red okraskov se razlikujejo od bajke do bajke. Na koncu so vse zvezde, rože in opice na svojih mestih, in zgodovina se lahko začne.

Rim ni propadel leta 476. To je lažna novica, ki je nastala pol stoletja kasneje in se prijela. Njen namen je bil upravičiti napad Bizantincev na Apeninski polotok, da bi ga rešili in civilizirali (kot so Združenodržavci upravičili napad na Irak ter s tem rešili in civilizirali Bližnji vzhod). Rim je propadel zaradi prepleta dogodkov, ki so se dogajali prej in ki so sledili.

Uradna različica zgodovine gre takole: »Civilizacije so gradili in uničevali moški, medtem ko so ženske skrbele za dom in otroke.« Bržkone so mišljeni predvsem pravi moški, ki so vse dni mahali z orodjem in orožjem. Pametnjakoviči, ki so mahali s peresom, so bili tu zgolj zato, da ovekovečijo spomin na prave moške in njihove dosežke.

Pravi moški torej … Pravi moški še danes uživajo v lovu in ribolovu, ulovljeno spečejo na ognju ali v žerjavici, se zavlečejo v spalko ali šotor in naslednji dan ponovijo vajo … oprtani z osnovnimi civilizacijskimi potrebščinami hodijo iz kraja v kraj, plenijo, posiljujejo, požigajo in se rjoveč zaganjajo v sovražnike … izmenjujejo švic v telovadnicah in krvavijo drug po drugem na tekmah … ali potem, ko so kakšno reč res zgradili ali izdelali, posedajo v bližini vira pijače in modrujejo o svojih civilizacijskih dosežkih …

Na obrobju velikega mesta je živela revna prodajalka. Šla je skozi težke čase. Komaj je sproti plačevala položnice ter kupovala pijačo za fanta in hrano za svoja otroka, Janka in Metko. Na koncu tega ni več zmogla in ni videla rešitve.

Neke noči, ko od skrbi ni mogla zaspati, ji je fant rekel: »Poslušaj, ženska! Jutri zarana vzemi otroka, daj vsakemu nekaj denarja in ju odpelji na sredo mesta! Pusti ju tam, kajti ne moreš ju več hraniti!«

Covid je nekaj ljudi pobil in pohabil. Čisto vse nas je pa razdelil. V Sloveniji smo celo raztrojeni: na cepilce, proticepilce in janšiste. Janšisti so sicer v celoti razdeljeni med ostali dve skupini, a ne v eni ne v drugi nočejo imeti nič z njimi. Ne vem, kako se razumejo janšisti cepilci in janšisti proticepilci. Domnevam pa, da je tudi njim težko …

Razkolov med nami ni povzročil covid, ampak smo jih sami – vsak od nas. Vsi smo drugim in tretjim pametovali, jih prepričevali ter se iz njih norčevali. Marsikdo je žalil in grozil. In ni jih bilo malo, ki so se zatekli k nasilju …